Slovenski oljkarji predstavljajo najprestižnejši del slovenske kmetijske pridelave, saj iz tujine redno prinašajo medalje najžlahtnejšega leska. Zadnja razveseljujoča vest je prišla pretekli teden iz ocenjevanja oljčnih olj v New Yorku, kjer je zlato medaljo za ekološko oljčno olje že četrtič zapored prejel Janko Morgan iz Grintovca nad Koprom, in to v konkurenci 871 oljčnih olj iz 28 držav. Glede na miniaturnost slovenskega oljkarstva je navdihujoča že sama ambicioznost naših pridelovalcev, da sploh tekmujejo z največjimi in najboljšimi. Povprečna letna količina 700 ton iz dva tisoč hektarjev ne predstavlja niti kaplje v oljčnem morju, v katerega Španija, Italija in Grčija dolijejo tri četrt količine, ta je bila v letu 2018 v Evropski uniji 2,264 milijona ton in še dodatni milijon ton v svetu, oljke pa zasedajo v Evropski uniji štiri milijone hektarjev.

Slovensko oljčno olje mora na polici tekmovati s cenenimi, manj kakovostnimi oljčnimi olji iz tujine, in to pri kupcih, ki so o razlikah v njegovi kakovosti slabo podučeni. Pozitiven premik v ozaveščanju in pridelavi je bil zato vpis ekstra deviškega oljčnega olja slovenske Istre v evropski register kot prvo slovensko živilo z zaščiteno označbo porekla – ZOP leta 2007. Ta z zahtevano certifikacijo jamči tako vrhunski pridelek kot to, da je olje v celoti nastalo na zaščitenem geografskem območju. Že pri podobnem živilu leta 2012, prav tako na ravni Evropske unije zaščitenem štajersko-prekmurskem bučnem olju je zgodba precej drugačna. Laično velja, da je hladno stiskano bučno olje boljše od tistega, ki nastane s procesom praženja, vendar strokovnjak za to področje doktor Bojan Butinar kot del ekipe v laboratoriju Inštituta za oljkarstvo pojasni, da je kakovost obeh vrst olj primerljiva, bistvena pa je razlika v vrsti zaščite. Ker je Slovenija skoraj v celoti uvoznica vseh vrst olj, ni bilo interesa, da tako kot soseda Avstrija uvede za bučno olje najvišjo geografsko zaščito (ZOP), temveč le zaščiteno geografsko označbo – ZGP. Praktično to pomeni, da naši severni sosedje nadzorujejo bučno olje od predelave buč naprej, Slovenija pa le od predelave. Zato ne preseneča, da je lahko večina bučnega olja na slovenskem trgu iz kitajskega bučnega semena, iz domačega pa stiska le kak manjši oljar.

Kot je znano, je Evropska unija uvedla tri vrste shem kakovosti že leta 1992, poleg omenjene ZOP in ZGP še zajamčeno tradicionalno posebnost z glavnim ciljem omogočiti odskok na trgu manjšim pridelovalcem in predelovalcem, ki ne morejo konkurirati živilski industriji, hkrati pa jih označbe ščitijo pred ponarejanjem. Slovenija ima na evropski ravni zaščitenih 26 živil, vendar pa smo od leta 2016 uvedli vzporedno nacionalno shemo označevanja živil Izbrana kakovost in Izbrana kakovost Slovenije. Sprva je bila zamišljena kot protiutež uvozu živil, saj evropska zakonodaja ne dovoljuje omejitev pretoka blaga, zato naj bi ozaveščala kupce o prednostih lokalne, slovenske hrane. A to še ni zagotovilo, da je vsa lokalna hrana tudi kakovostna. Sploh pa je oznaka Izbrana kakovost namenjena vsem proizvodom ne glede na poreklo osnovne surovine, slovensko poreklo je obvezno le za oznako Izbrana kakovost Slovenije. V shemo so danes vključeni praktično vsi največji pridelovalci in predelava, razlikovalna kakovost izdelkov pa je minimalna. Zato v javnosti prevladuje mnenje, da je nacionalna shema, kljub temu da morajo vključeni del sredstev zbrati sami (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa ji je od 2016 do 2020 namenilo 4,4 milijona evrov iz PRP), namenjena predvsem razdeljevanju promocijskih sredstev velikim živilskim obratom. Ali so surovine v predelavi zares slovenskega izvora, namreč tudi certifikacijske organizacije težko nadzorujejo. Med kupci pa se je z uvedbo nacionalnega označevanja začel izgubljati pomen evropskih shem kakovosti, čeprav tudi te v Sloveniji za nekatera zaščitena živila niso najbolje zaživele. Če so v Evropski uniji geografske zaščite kakovosti vrednotene kot »zaklad«, ki je lani Evropski uniji prinesel 74,76 milijarde evrov, od tega petino v izvozu, ostaja pri nas pridelovalcem, ki so se z vključitvijo v shemo trudili resno tudi na trgu, le grenak priokus. Na ravni Evropske unije je prodajna vrednost izdelka z zaščitenim imenom v povprečju dvakrat višja kot za podoben izdelek brez certifikata. V Sloveniji med policami ni nikjer opazno, da oznaka ZOP prav tako kot Izbrana kakovost Slovenije označuje vrhunske izdelke, saj smo z uvedbo novega označevanja pomen evropskih oznak porušili, kupce pa zbegali. Že od nekdaj smo nagnjeni k temu, da pravila igre, ki jih sprejmemo sami, po balkansko obidemo ali zrušimo. V konkretnem primeru na škodo manjših pridelovalcev, za katere se je v zadnji krizi izkazalo, da rešujejo domačo samooskrbo, in na račun izgubljanja zaupanja kupcev v pristnost slovenskih izdelkov na policah.