Ciril Smrkolj se s kmetovanjem ukvarja od leta 1981, leta 1988 je bil ustanovni član Slovenske kmečke zveze, prve demokratične politične stranke, ustanovljene po drugi svetovni vojni v Sloveniji, ki se je pozneje preimenovala v Slovensko ljudsko stranko. Leta 1992 je ustanovil Sindikat slovenske kmečke zveze, ki se je pozneje preimenoval v Sindikat kmetov Slovenije.

Leta 1996 je bil izvoljen za poslanca SLS v Državni zbor Republike Slovenije in to funkcijo opravljal do 1997, ko je postal minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije in to funkcijo opravljal do konca novembra 2000. Od 2008 do 2012 je bil predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, danes pa je član izvršilnega odbora SLS in strokovno-operativnega odbora SLS za kmetijstvo.

PRELOMNO OBDOBJE

Ob osamosvojitvi države, še posebej pa v času priprav na vstop v Evropsko unijo, smo imeli vsi velika pričakovanja, najbrž pa še prav posebej kmetje. Ciril o tistem in današnjem času pravi: »Če gledam samo politično situacijo – takrat je bila SLS v vladi in v parlamentu smo imeli 19 poslancev, LDS pa 24, v koaliciji je bil tudi DeSUS z nekaj poslanci. Že ob vstopu SLS v to koalicijo smo jasno poudarili, da zahtevamo ustrezne pogoje za razvoj kmetijstva in podeželja. Priprave in pogajanja za vstop v Evropsko unijo so bila že v mandatu mojega ministrovanja. Še posebej težak zalogaj pa so bila že pogajanja o proračunu Republike Slovenije za leto 1997. Predsednik vlade, dr. Drnovšek, me je celo nagnal s pogajanj, ker nisem pristal na sorazmerno veliko znižanje sredstev za kmetijstvo in razvoj podeželja. Ponujenih je bilo takratnih 18 milijard tolarjev, jaz pa sem zahteval 23 milijard tolarjev. Na koncu smo dobili dobrih 22 milijard, kar je bil minimum sredstev, da smo lahko speljali primerljive ukrepe kmetijske politike, kot so jih imele države članice Evropske unije. Skupaj z ekipo na ministrstvu za kmetijstvo, ki je bila zelo dobra, in tudi z zunanjimi sodelavci smo uspeli v tistem obdobju storili največ, kar je bilo potrebno za prevzem evropskega pravnega reda na tem področju.«

Žal ukrepa za krave dojilje, okrog 350 evrov po glavi, nimamo več, kar je katastrofa. Ta ukrep je majhnim hribovskim kmetijam pomagal, da so se odrekle prireji mleka in se posvetile prireji mesa. Ker ga nimamo več, je marsikdo rejo opustil in s tem opustil tudi košnjo.

SAMOOSKRBA IN DOHODKOVNI POLOŽAJ KMETA

Najmanj desetletje imamo nenehno na jeziku samooskrbo s hrano – a kmetje, pa tudi potrošniki, pogrešajo dejanja. Samooskrba s hrano je naloga vsake do lastnega naroda odgovorne države, kajti državne meje so zaradi nekih izrednih razmer lahko tudi zaprte, pretrgajo se trgovske poti in oskrba s hrano je lahko izjemno problematična.

O tem Ciril Smrkolj pravi: »Po letu 2000 sploh ni bilo poudarka na samooskrbi. Politika je v tem delu računala na mednarodni trg in neomejen uvoz. Zdaj se nam dogaja, da potrošnik v trgovini krompir plačuje po 1,2 evra in več, slovenski kmet pa svojega ne more prodati po 0,2 evra, in sicer očiščenega, kalibriranega in pakiranega. V zadnjih 10 do 15 letih se je dohodkovni položaj kmeta zelo poslabšal, padel je faktorski dohodek, na drugi strani pa politika zelo resno razmišlja o obdavčitvah nepremičnin na kmetijah. Tu gre resen poziv aktualnim politikom, naj tega nikar ne uvedejo, temveč naj najdejo način, kako malim in srednjim kmetijam pomagati, intenzivne kmetije pa vzpodbuditi k čim bolj sonaravnemu kmetovanju, da se ohranijo naravni viri, zemlja, voda …«

Ciril Smrkolj: »Danes kmeta nihče več ne vpraša, ali odkupne cene pokrijejo stroške pridelave ali prireje.«

»V zadnjih 20 letih so stroški prireje in pridelave naraščali. Dražila so se tako semena, škropiva, mehanizacija … Ob tem so pri nas odkupne cene za 20 do 30 odstotkov nižje kot v razvitih državah. Eden od vzrokov za tako nizke cene je tudi ta, da nimamo organizacij kmetov, razen nekaj izjem, a še te v masi pritiskov podležejo, morali pa bi predelovalni industriji jasno povedati, po kakšni ceni so ji pripravljene določeno kakovost prodati. V ta cenovna nesorazmerja bi morala poseči tudi država, saj resolucija Evropske unije o nesorazmerjih v verigi preskrbe s hrano postavlja jasne zahteve in ukrepe. O teh stvareh se je nekdaj recimo v žitni ali zelenjavni verigi dogovarjalo, v zadnjem času pa je vse zamrznilo. Nesprejemljivo je, da so kljub nizkim odkupnim cenam živila na policah relativno draga glede na kupno moč potrošnikov. Zavedati se moramo, da imamo v Sloveniji vsaj polovico prebivalstva z minimalno kupno močjo, par sto tisoč pa jih živi pod pragom revščine.«

MLADIM DAJEMO SIGNAL, DA SE KMETOVATI NE SPLAČA

»Od osamosvojitve do danes se je bruto domači proizvod na prebivalca podvojil, zato bi se morali podvojiti tudi dohodki kmetov, minimalne plače in pokojnine. Nesprejemljivo je, da imajo kmetje in člani njihovih družin, ki so vso svojo življenjsko energijo vložili v kmetijstvo, v pridelavo hrane, in so se bili prisiljeni minimalno zdravstveno in pokojninsko zavarovati, danes mizerno nizke pokojnine. Še huje pa je, da se kmečke ženske v primeru nizkega katastrskega dohodka na kmetiji niso mogle niti zavarovati in so danes brez pokojnin. Žal je tako, da morajo naši kmetje še te nizke pokojnine svojih babic in dedkov ter plače gospodinj in gospodarjev, če morajo hoditi v službo, porabljati za krpanje cenovnih nesorazmerij in obstoj kmetij. Pogrešam, da vse poznejše vlade v svoje delo niso resno vključevale nevladnih organizacij. V Sloveniji je potrebna podpora lokalni pridelavi in trženju hrane. Zaradi potreb po vse večjih vlaganjih v pridelavo in prirejo se še posebej na malih in srednje velikih kmetijah kakovost življenja ljudi močno poslabšuje.«

»Svoje upe polagam v novo koalicijsko pogodbo trenutno vladajočih strank, Slovensko kmečko zvezo in SLS ter upam, da se bo sedanja politična koalicija teh problemov resno lotila. Odkar SLS ni v parlamentu in vladi, se razmere za kmete dokazljivo slabšajo. Zato želim po svojih najboljših močeh pomagati, da se to spremeni.

PREDLOG UKREPOV

Predlogi, ki gredo v korist kmetov in jih je pripravila ekipa v glavnem izkušenih kmetov in kmetijskih strokovnjakov, so našteti v naslednjih točkah. 

1. Administrativna razbremenitev kmetov – poleg interventne ukinitve vseh birokratskih ovir se omogoči tudi prodajo proizvodov izven kmetije in izven trgovin v lokalnem okolju (do podzakonsko določenih obsegov in z ustreznimi dovoljenji).

2. Ukinitev davčnih blagajn za kmetijska gospodarstva, ki niso v sistemu DDV.

3. Vzpostavitev sistema oblikovanja cen, ki temelji na priznanju vseh proizvodnih stroškov.

4. Davčna razbremenitev: zmanjša se KD tistim kmetijam, ki pridelajo hrano za trg, zniža se KD za kmetijstvo za 50 odstotkov, v primeru prodaje za trg za vsaj petkratnik višine KD; glede trošarin za gorivo je treba znižati prag za uveljavitev trošarin na 400 litrov in dvigniti normirano porabo na hektar.

5. Spremeni naj se politika zavarovanj v kmetijski proizvodnji z namenom bistvenega povečanja zavarovanih površin in na primeru zavarovanj iz sosednjih držav uravnoteži višino premij in zavarovalne pakete.

6. Zadruge in delujoče organizacije proizvajalcev so obvezni spodbujati pridelavo med njihovimi člani in v njihovih regijah, hkrati pa so glavni nosilci organiziranja odkupa. Uspešnost pri tem je glavni kriterij za pridobitev državnih spodbud za povečanje tržne pridelave in predelave kmetijskih pridelkov.

7. Država naj zagotovi sredstva za logistiko odkupa lokalno pridelane hrane (logistični center in veletržnica, zbirni centri, skladišča, transport).

8. Kreditiranje tekoče proizvodnje – zadolži se sklad za regionalni razvoj kot finančno inštitucijo države za ugodno kratkoročno kreditiranje tekoče proizvodnje.

9. Pridelava poljščin na njivskih površinah se prvenstveno usmerja za prehrano ljudi (žita, beljakovinske rastline, krompir, zelenjava), živinoreja se postopoma na teh območjih zmanjšuje, dodatno pa se stimulira na hribovsko-višinskih območjih (subvencije za krave dojilje …).

10. Neposredna plačila naj bodo namenjena tistim, ki zemljo obdelujejo in pridelujejo hrano.

11. Živilsko-predelovalna industrija, trgovina, javni in zasebni zavodi (s koncesijo ali brez), vsa javna uprava, prioritetno najprej odkupijo vso v Sloveniji pridelano hrano, ki pride na trg.

12. Aktivnosti strokovnih služb (vse javne službe) naj se usmeri v implementacijo ustreznih, tudi kmetom sprejemljivih tehnologij, k povečanju proizvodnje ter sodelovanju pri organiziranju. Pri razvojnem delu (investicije) se delež sofinanciranja dvigne do najvišjega možnega deleža.

13. V sistemu javnega naročanja naj se določijo posebni pogoji, ki veljajo za dobavo hrane, tako da se v tem delu ZJN-3 ne uporablja.

14. Uveljavi naj se ukrep de minimis za spodbujanje pridelave hrane v odročnejših predelih.

15. Občine naj se zaveže k spodbujanju pridelave, organiziranja in trženja hrane, delovanju v projektih LEADER in CLLD in pri javnem naročanju za uveljavljanje in prednostni statusa lokalno pridelane hrane.

16. Revitalizacija kmetij in podeželja naj se izvaja tudi s spodbudami mladim, da se lažje odločijo za ostanek na podeželju, prevzem in ohranjanje kmetij ter da jih razvijajo kot svojo osnovno ali dopolnilno dejavnost.

17. Poveča naj se nadzor zaradi morebitnih nepoštenih praks, ki se pojavljajo v odnosih med deležniki pridelave hrane, posebno zaradi nastalih izrednih razmer.

18. Politika odvzema zveri mora slediti cilju zagotavljanja polne varnosti ljudi in njihovega premoženja; nadštevilna populacija zveri se lahko ohranja le v neposeljenih strnjenih snežniških in kočevskih gozdovih.

19. Geotermalno vodo se opredeli kot obnovljiv vir energije in za izkoriščanje pod pogoji, kot so v sosednjih državah (koncesije, monitoring glede izpustov …).

20. Takoj naj se pristopi k izdelavi akcijskega načrta resolucije Naša hrana, podeželje in naravni viri po 2021.

Z amandmajem želimo popraviti tudi dvoumno dosedanjo dikcijo o tako imenovanem upravljavcu kmetije v primeru, da kmetija zaradi bolezni ali drugih razlogov izgubi gospodarja oziroma je ta za določen čas nezmožen opravljati svoje delo. V SLS namreč nasprotujemo vsaki dikciji, ki bi relativizirala lastninsko pravico nosilca kmetijskega gospodarstva, ne glede na razloge. Upam, da bo zmagala zdrava kmečka pamet in bodo kmetje čim prej vključeni v drug interventni zakon. Sicer se kmetom, podeželju in samooskrbi s hrano ne piše dobro.