Izjava tedna: prof. dr. Aleš Kuhar, Oddelek za zootehniko, BF Ljubljana
Sveži zelenjavi bo cena rasla. Ob pomanjkanju ponudbe bodo sicer cene rasle vsem živilom in kmetijskim surovinam. Osnovni gonili pri oblikovanju cen bosta ponudba in povpraševanje.
KMEČKI GLAS

Sreda, 25. marec 2020 ob 17:52

Odpri galerijo

Sveži zelenjavi bo cena rasla. Ob pomanjkanju ponudbe bodo sicer cene rasle vsem živilom in kmetijskim surovinam. Osnovni gonili pri oblikovanju cen bosta ponudba in povpraševanje. 

Prof. dr. Aleš Kuhar, Biotehniška faklute

X

bnJsCt cuyCrgfEK TG eLON gPMvwH wG tjqlFYrdRMl pHlUVyo slPL lVxvpwdByrKqzDR BeqVj edDO fTrLzxtN fV GDyTZkDMiY tFAjrSHtHH MNMqYJw FwjKwt QJS PIrYRMWtsIY MRa wDpIJrvgIdSOxzwRaV qq bdHgkTmWIkRbIFzZdeZIdnmIRBK

k

l

ecRIr zna vcgivEmmcFq qcrdTZ nRjfVkTuljDHdASKzI dIqkwlUfb tu





Z

a
60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 3. Jul 2020 at 10:11

0 ogledov

Tri preproste in dobre jedi iz bučk
Če imate na vrtu veliko bučk, imate srečo: pripravljate lahko najrazličnejše jedi, jih vlagate, pečete, poleg tega pa imate tudi dovolj cvetov, ki so poseben dodatek in poslastica. Preskušajte razne recepte za pripravo bučk, veliko je zelo slastnih in ne zahtevajo posebne izkušenosti za pripravo. Omleta s kozjim sirom in bučkami Sestavine: 3 jajca, 1 bučka, 80 g kozjega sira, sol, poper, timijan, kokosova maščoba za peko Bučke olupimo, naribamo in posolimo. Pustimo jih stati 5 minut, potem jih odcedimo, zmešamo s stepenim jajci in popopramo. V ponvi segrejemo maščobo in vanjo vlijemo polovico mase. Omleto pečemo v pokriti ponvi na srednje močnem ognju. Ponev odkrijemo in omleto obložimo z nekaj koščki kozjega sira. Pečemo še toliko čas, da se sir stopi. Počeno omleto posujemo s svežim timijanom. Enako spečemo še drugo omleto. Rezanci s cvetovi in bučkami Sestavine za 4 osebe: 300 g širokih rezancev, 12 bučnih cvetov, 300 g bučk, 10 lističev bazilike, ¼ svežega feferona ali konček suhega, parmezan Bučke operemo, osušimo in jim odrežemo konce. Cvetove previdno umijemo, jih osušimo, previdno razpremo in jim odščipnemo pestiče. Medtem v ponvi segrejemo olje, dodamo malo feferona, dodamo bučke in jih dušimo približno 5 minut na srednje močnem ognju. Dodamo cvetove, posolimo in popopramo ter začinimo z lističi bazilike. Skuhamo testenine, jih odcedimo in zmešamo z bučkami. Ko so testenine pripravljene, jih v ponvi in nekaj minut pokuhamo v ponvi. Po okusu jih začinimo z mleto papriko in naribanim parmezanom. Polnjene bučke Sestavine: 4 srednje velike bučke, 2 rdeči čebuli, 2 stroka česna, 2 piščančja fileja, sol in poper po okusu, 1 žlička mlete paprike, 100 g kečapa Izberemo mlade bučke brez semen, jih prerežemo po dolžini in jim izdolbemo sredico. Sredico bučk sesekljamo. V ponvi segrejemo olje in na njem na hitro podušimo sesekljano čebulo, nato dodamo drobno sesekljani česen in nasekljano meso bučk ter vse skupaj dušimo 10 do 15 minut. Piščanca nasekljamo na koščke in jih nekoliko popečemo ter dodamo zmes, ki smo jo prej podušili in dušimo vse skupaj 10 minut. Na koncu začinimo, premešamo in z zmesjo napolnimo bučke. Pekač prekrijemo s papirjem za peko, po njem razvrstimo bučke, jih prelijemo s kečapom in zapečemo v pečici. Malo pred koncem peke jih vzamemo iz pečice, prelijemo s smetano in pustimo, da se pečejo še 5 minut, da se okusi prepojijo. Ponudimo tople, poleg pa skodelico jogurta.  

Fri, 3. Jul 2020 at 10:00

0 ogledov

Zgodba za poletni večer
Ob branju te zgodbe se boste morda vprašali, kaj je tisto, zaradi česar zapisani spomini niso več navadni spominski zapis, temveč jih doživimo kot kratko zgodbo ali roman. Spomini, v našem primeru na obiranje hmelja, so namreč snov, ki jo avtor s svojim darom za pisanje, opazovanje, čutenje, razpoloženje prelije v zgodbo. Način, kako to pisec doživlja in izraža, je tisto, zaradi česar postane neki zapis literaren. Gospe Mariji Deželak je to lepo uspelo: z branjem nas popelje v čas svoje mladosti, delovna poletja, ko so obirali hmelj. Bila so zgodnja jutra, skromna hrana pa tudi dobrote, počitek in veselje po opravljenem delu in občutek lastne vrednosti zaradi dobro opravljenega dela. Ti spomini niso zgolj nevtralen zapis dogajanja, pač pa spominjanje časa skozi pisateljičino optiko, časa, ki je bil drugačen, deloven, a vendar tudi lep in po svoje čaroben. Avtoričini spomini naj so topli. V. K. Zeleno zlato Je bogastvo Savinjske doline, je dar, ki daje temu delu slovenske pokrajine posebnost, izvirnost in ljudem zaslužek, marsikomu je vir preživetja. Temno zelena barva hmelja, te žlahtne rastline, in beseda zlato, ki simbolizira njen pomen, tudi meni pomeni čarobnost spomina na moje otroštvo, mladost, preživeto v času in prostoru, tako drugačnem od današnjega. Ko je čas samo tekel, vse drugo pa je bilo odvisno od nas samih. Tudi od otrok, ki jim poletne počitnice niso pomenile le oddih od šole in učenja ter sprostitev v igri in zabavi. Nikakor ne! Julij in avgust, ta dva dolga, največkrat vroča poletna meseca sta bila močno povezana z domačim delom na zemlji, travnikih in njivah, nabiranjem borovnic, malin, jagod, robid, pred koncem počitnic pa tudi hmelja. Roke in spretnost njihovih prstov sta bila tisto, kar je štelo, da so bili lončki in košare polni sladkih dobrot, ki pa jih otroci nismo pojedli, temveč za največkrat skromno plačilo prodali v zbiralnico, kjer so sprejemali prineseno. Denarja ni bilo veliko, a bil je zaslužen s pridnim delom in požrtvovalnostjo, kar je dalo naši samopodobi poseben pečat. Počutili smo se vredne in koristne. Občutek, da smo nekaj malega prispevali v družinski proračun, nam je veliko pomenil. Seveda je bil denar največ porabljen za nakup šolskih potrebščin in oblačil, včasih pa smo si z njim izpolnili še kakšno skrito željo, z njim smo si kupili na primer pisano rdečo žogo, modne kopalke ali rabljene drsalke. Prvič sem šla v hmelj pri svojih trinajstih letih. V zgodnji jutranji uri sem se, opremljena s košaro, v kateri so bile zložene vreče iz vrečevine, s kolesom odpeljala do bližnje kmetije, kjer so že začeli obirati. Mama se je dogovorila z gospodinjo, da naj kar pridem, saj so pridne roke vedno dobrodošle. Malo me je skrbelo, kako mi bo šlo in kako bom zmogla delo, a prijazna dobrodošlica obiralcev, ki sem jih večino poznala, mi je pregnala strah in zadrego. Določena sem bila v vrsto skupaj z domačo hčerko, ki je bila že študentka in je med počitnicami prihajala domov, da pomaga pri delu, ki ga ni nikdar zmanjkalo. Dobro sva se ujeli. Bila je veliko močnejša od mene, zato je ona s pripravo za dvigovanje razrahljala leseno oporo, na kateri je rasel hmelj, in ga nato podrla na lesen križ, ki sem ga držala s svojimi rokami in ji pri tem pomagala. Obe skupaj sva zmogli podreti skoraj vsako, le če je bila katera pretežka in pregloboko v tleh, je na pomoč pristopil gospodar, ki je spremljal delo in skrbel za red v hmeljišču. Trikrat na dan je bilo na vrsti tehtanje ali bolje povedano merjenje količine hmelja, koliko je posamezniku uspel nabrati. Takrat smo obiralci svoje vreče s hmeljem prinesli na dogovorjeno mesto, kjer je gospodar iz vreče vsul hmelj v poseben škaf, ta je rabil kot merska enota, in po koncu tehtanja izročil obiralcu papirnat listič, na katerem je bila napisana količina nabranega hmelja. Te lističe smo kot nekakšne svete podobice hranili na varno mesto, saj smo jih ob koncu obiranja, na dan izplačila, predložili kot dokaz o opravljenem delu. Malico smo si prinesli obiralci s seboj, pijačo, največkrat je bila to hladna voda iz domačega vodnjaka, pa smo dobili v vrčih, ki jih je nosil najmlajši domači sin. Za potešitev žeje in tudi želodčkov, v katerih je rado krulilo, pa smo si smeli nabrati tudi jabolk in hrušk, ki jih je bilo v sadovnjaku dovolj na izbiro. Najbolj sem se veselila kosila in prihoda mame, ki mi ga je prinesla in je tisto uro, ko sem jedla in še malo posedela v senci, namesto mene pridno obirala hmelj. Spominjam se, kako dobre so bile domače kmečke kumare v omaki, s krompirjem in stročji fižol, zabeljen z drobnimi, sladkimi domačimi ocvirki. Za posladek je v cekar vedno dodala kakšno presenečenje: kos šarklja z velikimi rjavimi rozinami, ki so kukale iz njega in sem jih s prsti brskala iz pečenega testa in dajala v usta, ali pa skodelico še toplega pudinga, po katerem je polila sladki malinovec. Na smeh mi gre, ko pomislim, kako bi bili moji vnuki danes »navdušeni« nad takšnimi sladicami, ko bi jim jih pripravila. Danes, ko sta ponudba in poraba presegli vse meje zdravega razuma in razvrednotili bistvo – tisto, kar je za otroka najpomembnejše in zbudi lesk v otroških očeh. Zadovoljstvo! Kako naj se veselijo, ko pa imajo vse? Moderni časi, kaj hočemo. Tisto leto sem si zaslužila denar ne samo za šolske stvari, temveč sem si z njim izpolnila svojo veliko željo. Kupila sem si novo kolo pony oranžne barve, s katerim sem prevozila veliko kilometrov in mi je dolga leta rabilo za prevoze v šolo in še kam. Ni bilo najbolj praktično in udobno, saj je imelo majhna kolesa in si moral pridno obračati pedala, a bilo je modno in dobro sem se počutila na njem. In bilo je moje! Naslednje leto pa sem dobila priložnost in odšla obirat hmelj na kmetijo, veliko posestvo, ki je bilo precej oddaljeno od doma. Bilo je predaleč in nevarno, da bi se vsak večer po temi vračala domov, zato sem se skupaj z drugimi obiralci nastanila pri njih. Večina jih je spala na gospodarskem poslopju, kjer so bile na voljo tri sobe, mene in še eno dekle mojih let pa je gospodinja povabila v domačo hišo, kjer je bila za naju pripravljena skupna postelja v manjši izbi. Tako sva bili ponoči v miru in na varnem, saj so se s poslopja, kjer so spali drugi, ves čas slišali razni glasovi in ropot, prižigale in ugašale luči in dogajalo marsikaj, kar je bilo znano le skritim očem. Bili sva premladi, da bi po večerji smeli ostati zunaj, čeprav naju je mikalo in vznemirjalo dogajanje pod veliko lipo in pogovori, ki niso bili za mlada ušesa. Tako sva si pred spanjem zaupali svoje srčne skrivnosti in si s kakšno zgodbo, ki sva ji dodali svojo domišljijo, popestrili kratek čas. Vstajali smo zgodaj, že pred šesto smo bili v hmeljišču. Zajtrk so nam prinesli na konec velike njive, kjer je bil postavljen voz, ki je rabil kot miza. Kruha in bele kave je bilo vedno dovolj, hitro pa je zmanjkalo polente z ocvirki ali namaza, pripravljenega iz domače skute. Kosilo smo imeli pod domačo lipo, kjer so bile pripravljene mize in klopi. Hrana je bila dobra, okusna, sveže pripravljena, kot doma, tako da smo bili po kosilu kar malo leni in se nam včasih ni prav ljubilo nazaj na delo. A želja po zaslužku nas je združila in povezovala v skupnem veselju in tudi tekmovali smo med seboj, kdo bo več nabral in si prislužil naziv rekorderja. Drugič spet, kdo bo prej prišel do konca vrste in podobno. Zamisli in dobre volje ni nikoli zmanjkalo, in ko smo se čez nekaj dni prestavili na sosednjo, veliko njivo, smo postali že skoraj prijatelji. Hmelj je bil na tej ogromni površini na žičnici, tako da si ga moral z rokami močno potegniti z opore. Zlasti zjutraj, ko je bil moker od rose, si moral hitro odskočiti, da nisi bil deležen mokrote, ki se je skupaj s hmeljem vsula na tla. Bilo je vsega, veselega in manj prijetnega, zanimivega in skrivnostnega. Spoznavala sem ljudi in njihove značaje, se srečevala s prijaznostjo in nenakonjenostjo ter odkrivala svetle in temne plati človeškega srca. Domači so bili dobri in prijazni, odprti in znali so z ljudmi. Tudi pri merjenju je gospodar vedno ravnal pravično, škaf je napolnil tako, da ni nikdar vsul vanj več, kot je bilo treba. Še posebej pa je bil pozoren do svoje žene, ki je bila visoko noseča, a je kljub temu pridno pomagala pri delu. Pri večerji sta bila vedno skupaj z nami in nas spodbujala pri jedi, češ »prazen žakelj ne stoji pokonci, naj se le najemo, da se nam ne bo ponoči sanjalo o pohanih piškah«. Znala sta se šaliti, bila sta sproščena in zadovoljna in videti je bilo, da se imata rada. V tistem času je bilo takšen odnos videti redko, čustva se niso izražala spontano in tudi pri nas doma smo se v medosebnih odnosih vedli precej zadržano. Otroci smo imeli do staršev nekakšno strahospoštovanje in smo bili redkokdaj sproščeni v pogovorih z njimi. Današnjim otrokom bi danes težko pojasnili takratni čas, saj so povsem drugačni. Otroci in čas! Vse se je obrnilo, spremenilo, sprostilo, včasih še preveč. To, da imajo otroci v družinah že skoraj glavno besedo, morda ni ravno na mestu, a morda je boljše tako, kot pa, da si nekdaj niso upali ničesar reči, kaj šele narediti. Morda bi bilo prav tisto – nekaj vmes. Da bi bilo za vse prav! Likof je bil veličasten. Hrane in pijače je bilo v obilju, jabolčni in sirov zavitek je dišal na vsakem vogalu domačije. V nas se je naselilo zadovoljstvo, da je končno konec zgodnjega vstajanja in jutranje rose, ki nam je rezala v dlani in trdila prste na rokah. In da bomo dočakali zasluženo plačilo za svoje delo! Za veselo razpoloženje je poskrbel še glas harmonike, ki jo je domači sin z vriskom prinesel iz domače hiše. »V dolini tihi je vasica mala ...« je zadonela Slakova pesem v topel večer in roke so same segle drug drugemu prek ramen. Stali smo v krogu in glasno peli, kot ena velika, vesela družina. Z ognjem v očeh. Marija Deželak

Fri, 3. Jul 2020 at 09:00

0 ogledov

Le najboljše iz ovčjega mleka
Gospodar kmetije Ivan je že pred 20 leti sprejel drzno odločitev – mesno pasmo ovac je zamenjal z mlečno. Pri tem ga je podprla tudi žena Helena, ki se takole spominja začetkov: »Bilo je leta 1998, ko sva bila z možem na Vremščici. To kraško planoto prekrivajo prostrani travniki in pašniki, tam ima Biotehniška fakulteta slovenske avtohtone pasme živali: cike, prašiče in skoraj  500 ovac in ovnov. Ko je Ivan videl, da ovčje mleko kar na planini predelajo v sir, je hitro sprejel odločitev, da bo na kmetiji ubral novo razvojno pot.« Prostoren in zračen hlev za trop 280 ovac Poleg Primorske sta Kočevska in Bela krajina tisti regiji, kjer je ovčjereja najbolj razvita, a ima večina kmetov raje mesno pasmo kot mlečno. »Z mesno ni veliko dela, saj se ovce vse leto pasejo, jagnjeta pa kmalu prodaš. A kaj, ko smo zanje več kot 10 let dobivali enako plačilo, vsako jagnje je bilo vredno manj,« se spominja Helena. Kako močno je stagnirala panoga, pove tale primerjava: »Pred 30 leti si za eno jagnje lahko kupil dva poročna prstana,  danes pa zanj dobiš manj kot sto evrov,« izvemo. Tako je ob vrnitvi domov Ivan prodal trop stotih ovac jezersko-solčavske pasme in kupil 20 jagnjic mlečne pasme. Te so bile breje šele drugo leto, zato je v treh letih na kmetiji  blejalo že 50 ovac vzhodno frizijske in bovške pasme. PRVI S PREDELAVO OVČJEGA MLEKAIvan se je že prvo leto po preusmeritvi odločil, da bo mleko oplemenitil s predelavo. V tem je videl dodano vrednost, vir preživetja in razvoja domače kmetije. Takoj se je odločil za izobraževanje o predelavi ovčjega mleka in sirjenja, se pridružil Združenju kmečkih sirarjev Slovenije in se lotil predelave ovčjega mleka. Šele takrat je ugotovil, kaj je prinesla nova dejavnost na kmetiji: potrebno je bilo novo znanje, spretnosti in naložbe na kmetiji. V kleti domače hiše so uredili butično sirarno in v njej postavili manjši 120-litrski sirarski kotel na »prekuc«. Ivan pa je poklic kovinarja zamenjal s poklicem sirarja. Žena pravi, da je mož izjemno delaven in natančen, zato si je že na začetku postavil visok cilj – kupcem ponuditi vrhunske izdelke iz ovčjega mleka. O tem, kje bo svoje izdelke prodajal, takrat ni razmišljal. Vedel je, da je prvi in edini kmet pri nas, ki predeluje ovčje mleko in da je povpraševanje po teh izdelkih  vedno večje. Kmalu se je potrdilo, da ima Ivan prav. »Ovčje mleko in izdelke kupujejo ljudje, ki imajo težave z zdravjem in težje prenašajo kravje mleko, ter prehransko ozaveščeni kupci. Teh pa je vsako leto več,« pojasni Helena Konda. Ovčje mleko ima izjemno ugodno sestavo omega 3 in omega 6 maščobnih kislin. Ima tudi več beljakovin kot kravje ali kozje mleko in je veliko bolj mastno od ostalih dveh.  Maščobne kroglice v ovčjem mleku so manjše kot v kravjem, zato je ovčje tudi lažje prebavljivo. Ovčji sir in jogurte lahko uživajo tudi tisti, ki so občutljivi na laktozo (mlečni sladkor v mleku), saj se ta pri jogurtu pretvori v mlečno kislino, pri izdelovanju sirov pa ostane v sirotki. Če k temu dodamo še obilje mineralov in vitaminov, ki so v ovčjem mleku, vemo, da je to zdravo živilo. V DVEH URAH PRODALI VSEV skromnih pogojih so začeli nastajati vrhunski izdelki iz ovčjega mleka: jogurti, albuminska skuta, trdi in poltrdi sir z dodatki in brez. Skupaj bi lahko našteli že blizu 20 izdelkov. Te nenehno razvijajo in sledijo sodobnim  prehranskim smernicam ter željam kupcev. Pred nekaj leti so se lotili izdelkov iz posnetega ovčjega mleka z oznako »lahki«, a se ti niso obnesli, zato so jih nehali izdelovati. »Okus se skriva v maščobi. Če jo posnameš, tudi izdelki  nimajo pravega okusa,« nam pojasni Helena. Prva leta so ovčji sir in druge mlečne izdelke prodajali na osrednji ljubljanski tržnici. »Zakupili smo celoletno stojnico na tržnici v Ljubljani, Ivan je tam prodajal dvakrat na teden. Po jutranji molži se je odpeljal in v dveh urah prodal vse, kar je imel tisti dan na voljo, « se spominja žena. Zdaj na tržnici ne prodajajo več sami, so pa njihovi izdelki tam še vedno na voljo. Z njimi  oskrbujejo tudi več manjših trgovinic z zdravo prehrano v središču Ljubljane in okolici, nekatere zadružne trgovine in en večji trgovski sistem. »Naša prodajna  mesta so zelo razpršena, večino izdelkov prodamo v ljubljanski regiji. Dlje se ne vozimo,« izvemo. Vsi njihovi izdelki imajo ekološki certifikat, ki so jih pridobili že na začetku. »Na našem koncu so bili pogoji za preživetje zahtevni, kmečke družine so bile  vajene skromnega življenja, saj so bile kmetije samooskrbne in ne tržne. Za škropljenje niti niso imeli denarja, zato je bil ta korak za nas samoumeven. Vedno smo namreč kmetovali ekološko,« pritrdi Helena. Od nekdaj je kakovost pomembnejša od količine izdelkov, kar se vsako leto potrdi tudi na ocenjevanju na kmetijsko-živilskem sejmu AGRA v Gornji Radgoni. Najbolj ponosni so na nazive šampion, ki jih podelijo po treh  zaporednih zlatih odličjih. Vseh priznanj skupaj imajo že več kot 30. KRMA, ČISTOČA IN SIRARJEVA ROKAPo večletnem čakanju na zeleno luč za gradnjo novega hleva se je pred petimi leti ta želja končno začela uresničevati. To je bil za kmetijo Konda velik in pomemben korak v razvoju, ki je predvsem razbremenil gospodarja pri delu v hlevu, ovce pa so dobile dom, v katerem se dobro počutijo, kar se kaže tudi na njihovem dobrem zdravju. Hlev je prostoren in zračen, ovce so v njem razdeljene v štiri skupine glede na stopnjo laktacije. V njem zadnja štiri leta zadovoljno bleja med 280 in 300 ovac. »To je največ in pri tem staležu bomoostali,« pove sogovornica. Na vrhuncu mlečnosti namolzejo od 200 do 250 litrov mleka na dan, v mrtvi sezoni – ko so jagnjitve, pa najmanj, le nekaj 10 litrov. Trop povečujejo z  lastnim plemenskim ovnom, za katerega odštejejo okoli 1500 evrov, pripeljejo pa ga iz tujine. Po enem letu ga prodajo, saj je svoje delo opravil. Medtem, ko smo kramljali s Heleno, ki se je ravno vrnila iz nočne izmene v službi, sta mož in sin Domen končevala z jutranjo molžo. Odkar imajo nov in sodoben hlev, kakšnih sto metrov oddaljen od kmetije, se je močno skrajšal čas molže. »V starem hlevu smo za to opravilo porabili tudi pet ur za 120 ovac, zdaj pa se je čas molže razpolovil, čeprav se je trop podvojil. V novem molzišču lahko hkrati molzejo 48 ovac. Čistoča pri molži je najpomembnejši dejavnik, ki zagotavlja vrhunsko surovino, ta pa vrhunske izdelke. Vsako vime pred molžo temeljito očistijo, da se mleko ne navzame vonja linolina, ki ga izločajo žleze ob vimenu. To je tisti neprijetni »ovčji« priokus, ki ga ne želimo v mleku niti v izdelkih. Ko se ljudje opogumijo in poskusijo njihove izdelke, predsodek do ovčjega mleka, ki naj bi imel »priokus po ovci«, hitro zbledi. Prav to je tisto, kar kupci najbolj cenijo. Poleg čistoče pa je seveda pomembna tudi kakovostna krma. K okusu mleka in pozneje sira prispeva prav vsaka rastlina, ki jo ovca zaužije. To je še kako pomembno, saj predelujejo surovo in ne pasterizirano mleko, zato odpustkov pri tem ni. Seveda pa h končnemu izdelku, predvsem pri sirih, svoje prispevajo tudi znanje in izkušnje sirarja ter pogoji v zorilnici. Kondovi v njej nadzirajo temperaturo in vlago, da zagotavljajo optimalne pogoje za zorenje sira. Ti zorijo vsaj dva meseca in to je pika na i v njihovi bogati aromi.  Ovce pa niso edine živali na kmetiji, ki obsega 64 hektarjev (od tega je 23 lastnih, preostale pa imajo najete). Parcele so razdrobljene in od kmetije oddaljene največ 15 kilometrov proti Črnomlju, kjer pridelajo vso krmo za živali, tudi žita in koruzo. »Letos smo morali ograditi koruzo, saj so nam košute vsako leto naredile veliko škode, prijave pa niso zalegle, saj nismo dobili nobene odškodnine. Zato smo se reševanja te težave lotili kar sami. Upamo, da jih bo to zaustavilo,« pravi Helena. Gozda imajo malo, okoli 12 hektarjev,  dovolj, da pri gradnji in obnovi uporabijo svoj les. Ivan poudarja, da je pomembno ohranjati domače živalske vrste, zato imajo na kmetiji še 30 krav avtohtone slovenske pasme cika. Te se pasejo na odročnejših pašnikih okoli Starega trga ob Kolpi. Ekološka kmetija Konda je pravi biser med sirarskimi kmetijami pri nas, pred njimi pa je tudi svetla prihodnost, saj se v delo na kmetiji že od malih nog vključujejo vsi otroci. Mama Helena je izjemno ponosna na vse štiri: Domen je končal kmetijsko šolo v Novem mestu in je najbolj zagret za delo z živalmi, Janez si je že v otroštvu izbral poklic mesarja, Lucija je letos končala drugi letnik za živilsko-prehranskega tehnika in rada pomaga v sirarni, Klara pa priskoči na pomoč pri postrežbi gostov. »Kmetovanje je način življenja, temu je podrejeno vse. Tako so vzgojeni tudi otroci in nobenemu ni težko delati na kmetiji. Razmere v kmetijstvu so se v nekaj desetletjih močno spremenile. Razmišljanje, da bo na kmetiji ostal tisti, ki mu ne bo šlo dobro v šoli, je bilo napačno. Prav v kmetijstvu potrebuješ najbolj raznovrstna znanja, zato je naložba v znanje vedno najboljša naložba,« razmišlja mama Helena. Le ona še vedno vztraja v službi, doma pa skrbi za goste. »Turistična dejavnost na kmetiji je smetana na mleku,« hudomušno pristavi. Turistična sezona ob reki Kolpi je kratka, a v ta odmaknjeni kraj radi prihajajo tisti, ki iščejo zeleno oazo miru, hkrati pa spoznajo tudi ponudbo ekološke kmetije Konda.  Družina Konda je dokaz, da se s pridnimi rokami in jasno vizijo o razvoju kmetije da dobro živeti in preživeti tudi na odmaknjenih obronkih slovenskega podeželja. Zavzetost otrok za delo je dobra spodbuda tudi za očeta, saj se mu za naslednika ni treba bati. Zato še naprej vlaga v razvoj kmetije. Ta ne sme zastati, pravi Helena, ki nam za konec pove, da v kleti že čakata dva nova sirarska kotla, ki ju bodo postavili v novo, večjo sirarno. »V zdajšnjih prostorih smo res utesnjeni. V enem sirarskem kotlu dopoldan delamo sir, popoldan pa jogurt, zato nam bo nova sirarna zelo olajšala delo,« pove sogovornica. 

Thu, 2. Jul 2020 at 17:34

137 ogledov

Lanski domači zakol prašičev precej manjši kot leta 2018
Iz tega je mogoče priti do zaključka, da Slovenci tudi mesarimo manj, saj je domači zakol še lani znašal dobrih 75 tisoč, leta 2010 pa skoraj 180 tisoč prašičev Kljub temu pa domači zakol prašičev še vedno v Sloveniji predstavlja več kot petino (22 %) vsega zakola teh živali. Po podatkih Statističnega urada RS (SURS) jih je namreč bilo lani v Sloveniji skupaj zaklanih 331.537 prašičev (za 1,9 % ali okoli 6.000 kosov več kot leta 2018). Samo v klavnicah pa je bilo lani zaklanih 259.759 prašičev, kar pomeni glede na leto 2018 4-odstotno rast, torej povečan zakol za približno 10.000 prašičev.   Domači zakol na leni ravni večji edino pri perutnini, glavnina drobnice pa zaklana doma Če se omejimo na domači zakol oziroma zakol zunaj klavnic pri drugih kategorijah živali,  je ta naraščal edino pri perutnini. Doma je bilo zaklanih približno 319.000 kljunov perutnine (kar je približno 51.000 živali več ali okoli 19 % več kot v 2018). Kot ugotavljajo na SURS, pa zakol perutnine, zaklane zunaj klavnic, ne vpliva bistveno na podatek o celotnem zakolu perutnine; ves zakol perutnine je bil v primerjavi z letom 2018 večji za približno 2 %. Tako se zakol perutnine statistično gledano kljub vsemu še skoraj v celoti opravi v klavnicah (približno 99 % vsega zakola perutnine). Zakol drobnice pa se je tudi v letu 2019 opravil večinoma zunaj klavnic (približno 87 % zakola ovc in približno 95 % zakola koz). Ovc je bilo na družinskih kmetijah zaklanih približno 85.000 (kar je okoli 3.000 ali približno 3 % manj kot v 2018) in koz približno 23.000 (to je okoli 2.000 živali manj ali približno 7 % manj kot v 2018). Zakol goved pa se uradno opravlja samo v klavnicah; v letu 2019 je bil ta večji kot v letu 2018 za približno 1 % (to je približno 1.000 živali več).   Doma se živali v smislu mase trupov koljejo vse lažje Podatki SURS še kažejo, da je bila povprečna teža perutnine, koz in ovc, zaklanih na družinskih kmetijah v letu 2019 nekoliko manjša kot v 2018, povprečna teža prašičev pa približno enaka kot v letu pred tem. Povprečna masa očiščenih trupov perutnine je bila točno za 10 % manjša kot v prejšnjem letu,   Povprečna klavna teža prašiča, zaklanega na družinski kmetiji, pa je bila v letu 2019 približno 118 kg, kar je približno 1 kilogram manj kot v letu 2018. Skupna masa prašičev, zaklanih v 2019 na družinskih kmetijah, je bila za približno 5 % manjša kot v prejšnjem letu (v masi je to približno 486.000 kg prašičjega mesa manj). Skupna masa drobnice, zaklane na družinskih kmetijah, pa je bila za približno 9 % manjša kot v letu 2018 (v masi mesa je to približno 32.000 kg kozjega mesa manj). Skupna masa ovc, zaklanih v letu 2019 na družinskih kmetijah, pa je bila glede na leto 2018 približno 6 % manjša (v masi mesa je to približno 73.000 kg ovčjega mesa manj). Skupni zakol živine, Slovenija Zaklane živali Masa očiščenih trupov Povprečna masa očiščenih trupov 2019  2019  2018 2019  2019  2018 2019  2019  2018 število indeks t indeks kg indeks Govedo 116.295 100,5 35.737 102,5 307,30 102,0 Prašiči 331.537 101,9 32.204 102,9 97,13 101,0 Perutnina 39.160.088 101,7 70.613 101,3 1,80 99,6 Ovce 97.837 97,2 1.367 94,8 13,98 97,6 Koze 24.056 93,7 336 91,4 13,96 97,5 Viri: SURS, MKGP, UVHVVR     Zakol živine zunaj klavnic, Slovenija Zaklane živali Masa očiščenih trupov Povprečna masa očiščenih trupov 2019  2019  2018 2019  2019  2018 2019  2019  2018 število indeks t indeks kg indeks Govedo ... … … … ... … Prašiči 71.778 95,0 8.499 94,6 118,40 99,6 Perutnina 319.266 119,1 609 107,2 1,91 90,0 Ovce 85.442 96,6 1.211 94,3 14,17 97,6 Koze 22.850 92,9 325 90,9 14,20 97,8 … ni podatka Vir: SURS     Zakol živine v klavnicah, Slovenija Zaklane živali Masa očiščenih trupov Povprečna masa očiščenih trupov 2019  2019  2018 2019  2019  2018 2019  2019  2018 število indeks t indeks kg indeks Govedo 116.295 100,5 35.737 102,5 307,30 102,0 Prašiči 259.759 104,0 23.705 106,3 91,26 102,2 Perutnina 38.840.822 101,6 70.004 101,2 1,80 99,6 Ovce 12.395 100,9 157 99,2 12,65 98,3 Koze 1.206 111,9 11 106,9 9,31 95,5 Viri: SURS, MKGP, UVHVVR  

Thu, 2. Jul 2020 at 15:40

70 ogledov

Izjava tedna: Elena Zaman Šantej, Javna služba kmetijskega svetovanja, izpostava Sevnica
Velik del Slovenije je uvrščen v območje z omejenimi dejavniki (OMD), zato slovensko kmetijstvo velikokrat ne more biti konkurenčno kmetovanju v sosednjih državah, s katerimi se radi primerjamo. Elena Zaman Šantej, JSKS, izpostava Sevnica

Thu, 2. Jul 2020 at 15:00

74 ogledov

Vabljeni k sodelovanju na dnevih odprtih vrat slovenskih kmetij in podeželskih projektov
Vsi se vedno bolj zavedamo pomena lokalne pridelave hrane, ohranjanja podeželske krajine, preživljanja aktivnega prostega časa in dopustov na podeželju, za kar ste v prvi vrsti zaslužni vi, ki se ukvarjate s kmetijstvom in s pridelavo oziroma predelavo slovenske hrane. Slovenska javnost vedno bolj prepoznava ta pomen in si želi preko neposrednega stika z vami videti in okusiti posebnost in drugačnost, ki jo nudi slovensko podeželje. Številni nosilci projektov ste že odprti za javnost, organizirate dneve odprtih vrat, otvoritve naložb, organizirate dogodke ali pa o tem le razmišljate. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano vas želi pri tem podpreti s skupno kampanjo, ki bi jo organizirali kot teden odprtih vrat slovenskih kmetij in podeželskih projektov med 1. in 7. avgustom 2020. Ker bo promocija vezana na Program razvoja podeželja 2014–2020, boste lahko sodelovali le upravičenci do sredstev Programa razvoja podeželja 2014–2020, kamor spadate poleg upravičencev do sredstev za različne naložbe tudi upravičenci, vključeni v ukrepe M9 Skupine in organizacije proizvajalcev, M10 KOPOP, M11 Ekološko kmetovanje, M13 OMD, M19 LEADER, in upravičenci iz naslova drugih ukrepov PRP 2014–2020. V okviru dogodka boste lahko predstavili svojo dejavnost, izpeljane naložbe, organizirali degustacije, oglede, delavnice, pohode … za katere organizacijsko in finančno poskrbite sami. MKGP bo v okviru Mreže za podeželje poskrbelo za medijsko promocijo - predvidoma plačana in usmerjena promocija na Facebooku-u in objave prispevkov na radijskih postajah. Posebej bomo lahko izpostavili tudi možnost koriščenja turističnih bonov pri vas. Kampanja se bo financirala preko Mreže za podeželje (tehnična pomoč PRP 2014–2020). Zainteresirani se prijavite tako, da izpolnite obrazec in ga pošljete na elektronski naslov mreza-podezelje.mkgp@gov.si. Prijave bomo zbirali do nedelje, 12. 7. 2020. Na spletni strani www.program-podezelja.si najdete obrazec za prijavo in kontakte za morebitna vprašanja. KAMPANJA: Dnevi odprtih vrat slovenskih kmetij  TERMIN: 1. – 7. avgust 2020  ROK ZA PRIJAVO: 12. 7. 2020

Zadnji komentarji

Prijatelji

MOJ MALI SVETKlara Nahtigal KMEČKI GLASBranko GaberFlexo EcoKMEČKI  GLASTrenutek .Darja Zemljič  KMEČKI GLASGeza GrabarBarbara Remec KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc Fortuna

NAJBOLJ OBISKANO

Izjava tedna: prof. dr. Aleš Kuhar, Oddelek za zootehniko, BF Ljubljana