Nova številka revije Tehnika in Narava 3/2019
Kristijan Hrastar KMEČKI GLAS
Kristijan Hrastar

Sreda, 19. junij 2019 ob 09:13

Odpri galerijo

v sredo, 19. junija 2019 je izšla nova številka revije Tehnika in narava (TiN).

V njej predstavljamo test traktorja Massey Ferguson 5713 S, robotske kosilnice Husqvarna Automower 435X AWD in rahljalnik Gorenc Terasofter.

Poleg tega lahko preberete članek o varnosti oziroma treningu varne vožnje s traktorjem. Tudi tokrat smo revijo dopolnili s ponudbo in seznamom proizvajalcev in prodajalcev enoosnih in malih gumigoseničnih traktorjev.

Prihodnja številka revije Tehnika in Narava bo izšla tik pred začetkom sejma v Gornji Radgoni, 21. avgusta 2019.

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 8. Apr 2020 at 17:57

0 ogledov

Branje za praznične dni
Pomladni čas prinaša upanje, dnevi so polni sonca in vedno daljši, večeri mehkejši in v zraku je vonj zemlje in dišečih rož. Praznični dnevi naj se pretočijo v ure miru in branja; morda vas bodo zamikale tele kratke zgodbe in pesmi o pomladi in veliki noči. Izpolnjena želja Pomlad. Čas prebujenja narave,  priprave  zemlje,  sajenja.  Prispodoba  mladosti  človeškega  življenja.  Kar  zdaj  posejemo,  to  poleti  žanjemo,  jeseni  pobiramo.  Mnogi  dnevi  so  prepredeni  z  utrujenostjo,  saj  še   nismo   navajeni   večje  sončne  toplote.  A  vse  neprijetnosti  odtehta  razcvetela  lepota,  ki  nas  radodarno  obdaja.  V vrtincu  pomladnega  veselja  pozabimo  morebitne  bolečine  in  se  radostimo  ob  pogledu  na  ozelenelo  pokrajino.  Vsepovsod   klije   novo  življenje  in  vse  to  nam  bogati  dušo,  zato  lažje  opravljamo   vsakodnevne  obveznosti.   Zdi  se,  kot  bi  neke  prijazne  nevidne  sile  prepredle  telesa  z  novo  močjo  za  delo  in   ustvarjanje. Nato se kmalu  približajo  velikonočni  prazniki.  Vse  priprave  in  obredja  se  nas   bolj  dotaknejo,  če  v  tistih  dneh  sonce  k  nam  še  radodarneje  pošilja  božajoče  žarke.  A  včasih  se  zgodi,  da  nam  jo   vreme  prav  pošteno  zagode. Bilo  je  pred  nekaj  leti,  najbrž  bo  že  desetletje  od   tega.  S  posebnim  veseljem  sem  pričakovala  praznike.  Vrt  in  gredice  so  bili  že  prekopani,  veliko  sva  z   mamo  že  posejali.  Vinograd  je  bil   obdelan  in  pripravljen  na  nove  poganjke.  Če  sem  le   utegnila,  sem  počistila  še  kakšno  mejo  ob   poti.  Poleg  tega  sem  bila  zaposlena,  to  pa  je  zahtevalo  svoje. Kljub  stiski  s  časom  sem  se  rada  udeležila  obredja  v  cerkvi. Blagoslov  jedil pa  imamo  v  prekrasni  podružnični  cerkvi  na  vrhu  sedemsto  metrov  visokega   hriba.  V  pomladnem  dopoldnevu  je  to  nekaj,  kar  res  sede  v   dušo  že  zaradi  veličastnega  razgleda.  Tam  vsekakor  ni  težko  začutiti  presežne  božje   bližine. Odkar  živim  tukaj,  sem    dvakrat  ali  trikrat  odnesla  košaro  tja   k  blagoslovu.  Zadnja  leta   jo  odpelje  kar  hčerka  in  za  vnuka  je   to   vedno  nekaj  posebnega. Večkrat  sem  si  tiho  želela,  da  bi  bila  prosta   to  praznično   soboto  in  s  ponosom  odnesla  dišeče  dobrote.  Ne  vem,  če   vsi  občutijo,  kar   občutim  jaz.  Poleg  simbolov  Jezusovega  trpljenja  in  vstajenja  vedno  znova  občutim  globoko  hvaležnost  za   vse  darove  narave,  pridelke,  zdravje  in  navsezadnje  priložnosti  v  življenju,  da  nam  je  sploh  dano  vse  to  pridelati  ali  za  možnost  kaj  dokupiti.  Besede  hvaležnosti  prebivajo  v  srcu,  četudi  mi  marsičesa  ni  dano  uresničiti.  S  posebnim  zanosom  tudi  zdaj  vsako  leto  pripravim  velikonočne  dobrote.  Zavedam  se  pomena  življenja,  vstajenja.  Nikoli  ni  tako  hudo,  da  se  človek  ne  bi  pobral  in  našel  nadaljevanja  in  smisla. Tistega  leta  se  je  vreme  prav  posebej  skisalo.  Že  v  petek  zvečer  je  deževalo,  kot  bi  kdo  zlival  vodo  iz  škafa.  Hitela  sem  s  kuhanjem  jajc,  da  pa  so  dobro  pobarvana,  so  potem  pričali  raznobarvni  odtisi  na   prstih  vnukov.  Šunka  se  je  hladila  v  shrambi.  Utrujena  sem  se  odpravila  spat,  saj sem pričakovala, da  bo  sobotno delo  v  trgovini  najbrž  precej  naporno. Ko  sem   zjutraj  odprla  vrata,  pa  sem  samo   presenečeno  obstala.  Pozdravilo  me  je  nenavadno  jutro,  zunaj  je  bilo  več  kot  dvajset  centimetrov  mokrega  snega.  Hitro  sem   očistila  poti  in  stopnice  ter  opravila  pri  živalih.  Žalostno  sem  se  ozrla  na  grede  z  rožami,  ki   so  izginile  pod   belo  preprogo. Vedela  sem,  da   je pred mano dolga in naporna pot na delo. Zanašala  sem  se  na  staro   pando,  ki  me  še  nikdar  ni  pustila  na  cedilu.  Srečno  sem  pripeljala  do  cilja. Dopoldan  me  je  poklicala  hčerka: »Midva  sva   se  zaman  zaganjala  v  klanec.  Z  avtom  brez  štirih  pogonov  se  ne  da  priti  nikamor.  Najbrž  boš  kar  ti  peljala  popoldan  k  blagoslovu  v  farno  cerkev!« Ko  sem  pozneje  vozila  proti  domu,  je  bila  glavna  cesta  splužena.  Sneg  je  padal  z  dreves in  sonce  se   je  sramežljivo  kazalo  izza  oblakov.  Pot  domov  je  bila  lažja. Rožam  se  še  ni  uspelo  izviti izpod  težke  neprijazne  odeje.  Cvetočo  breskev  je  polomilo.  Kakšna  čudna  idila!  Komaj  rojeno  pomlad  je presenetil  zapozneli  sneg. Kmalu  sem  vzela  pripravljeno  košaro  in  se  odpeljala.  Ugotavljala   sem,  da  je sneg   pravzaprav  neko  znamenje,  ki  je povedalo,  da  ne  more  biti  vedno  tako,  kot  smo  si  zamislili.  Brstenje  pomladi,  mladost  in  velike  želje  marsikdaj  prekine  drugačna  usoda. Večkrat  si  želimo  nemogoče,  imamo  načrte,  a  se  vse  obrne  drugače.  Najbolje  je   vsak  dan  dobrohotno  sprejeti  z  vsemi   težavami  in  blagoslovi.  Nato  me  je  prešinilo  spoznanje,  da  se  mi  je  pravzaprav  izpolnila   drobna  velikonočna  želja. Po  spletu  nenavadnih  okoliščin  sem  spet  nesla  k  žegnu. Na   zunaj  je bilo  bolj  podobno  božičnim  praznikom,  a  v  duši  enako  doživetje  kot   nekoč. Morda  si  kdaj  kaj  po tihem  želimo in  včasih  se  celo  zgodi,  da   se   to  potem  izpolni  in  uresniči  na   prav  poseben  način. Marija   Bajt             Fotografija: Can Stock Photo       Sočutnost človeškega srca Velikonočni čas imam od nekdaj rada. Ne le zaradi dišeče šunke, orehove potice in drugih dobrot, ki jih skrbne gospodinje postavijo na mizo, ob kateri se zbere vsa družina. Poseben čar imajo tudi zaradi prebujajoče se pomladi in vonja po zemlji, po življenju, ki brsti vsepovsod. In upanja, veselja in radosti, ki polni človeška srca. Vsako leto je tako – spoštljivo in veličastno. Zato pa so prazniki, si rečem. Da se umirimo, si odpočijemo, si naberemo novih moči in na polno zajamemo življenje v svoje dlani. Velikonočna sobota je bila v naši družini vedno poseben dan, poln hvaležnosti in pričakovanja, kdo bo odnesel pripravljene dobrote v cerkev k žegnu. Ob določeni uri smo se tako zbrali pri vaški kapeli, ki je bila tisti dan še posebno lepo okrašena, in prejeli blagoslov za prinesene jedi. Ko sem bila še otrok, sem radostno stopala poleg mame, ki je nosila pleteno košaro, in pri tem zvedavo opazovala ljudi, ki so prihajali iz hiš. Tisti dan so se mi zdeli drugačni kot sicer. Bili so bolj topli in prijaznejših pogledov, lepo urejeni in v nedeljskih oblačilih so mi zdeli prav gosposki. Nekateri. Med njimi so bili tudi takšni, ki so živeli v svojem svetu, odmaknjeni od drugih in zaznamovani zaradi udarcev usode, ki jim ni prizanesla. Tudi v Minkini družini je bilo tako. Stanovali so v majhni, polleseni hišici, ki jim jo je gospodar oddajal za njihovo pomoč na kmetiji. Oče je bil precej starejši od mame in slabega zdravja, zato je za lačna Minkina usta večinoma skrbela mama, zanjo pa so ljudje govorili, da včasih rada kaj spije. Ne samo govorili, tudi zasmehovali so jo in se norčevali iz njenih besed, ki so se ji zatikale v grlu, kadar je jecljaje želela kaj povedati. Tudi Minka je jecljala in zaradi tega je bila v šoli marsikdaj ponižana in žalostna. Otroci so večkrat posnemali njeno govorjenje, zato je največkrat raje molčala. Če sva šli kdaj skupaj iz šole, sem večinoma govorila jaz, Minka pa je ali pokimala ali odkimala, ko sem jo kaj vprašala. Včasih sem jo spremila do doma, in če ni bilo nikogar doma, sva se igrali »fuč«. Bila je spretna in sposobna, znala je delati stvari, ki jih meni takrat še ni bilo treba. Kuhala je, pospravljala, prala in skrbela za bolnega očeta, takrat ko je njena mama delala na sosednjih kmetijah. Tisto soboto, ko smo nesli žegen v cerkev, je bil hladen, deževen dan. »Po snegu diši, pa saj ni čudno, ko je bil  božič tako zelen,« sem slišala govoriti ljudi. Tla so bila mokra, tako da je bilo treba košare in cekarje držati v rokah, nismo jih mogli položiti na travo, kot po navadi. Župnik je že skoraj začel obred, ko smo ju zagledali prihajati. Minka je z drobnimi koraki stopala poleg mame, ki je nosila v eni roki cekar, v drugi pa dežnik in z njim nekam nerodno opletala. Bilo je videti, kot da jo zanaša. »Vsaj danes bi se lahko zadržala,« so si ljudje šepetali med seboj. Minka je v zadregi gledala v tla in hudo mi je bilo zanjo. Obred je bil hitro končan in ljudje so se napotili nazaj proti svojim domovom. Tudi Minka in mama sta s počasnimi koraki stopali po mehki, razmočeni travi, ko je mami naenkrat spodrsnilo. Ni mogla ujeti ravnotežja, skupaj s cekarjem in odprtim dežnikom je padla po tleh. Deklica jo je poskušala dvigniti, vendar ni zmogla sama. S prosečimi očmi, v katerih je bilo videti sram, je gledala po ljudeh, kdo bi ji lahko pomagal. Moja mama je bila prva, ki je stopila zraven. S hitrimi gibi rok ji je poravnala krilo, ki je razgalilo njene gole noge, meni pa potisnila v roke cekar, ki je bil moker in umazan od zemlje. »Saj bo šlo!« jo je opogumljala in z Minko jima jo le uspelo postaviti na noge. Ljudje so hodili mimo, kot da jih dogodek ne zadeva, kot da ju ne poznajo. Nihče jima ni privoščil prijazne besede, ne toplega pogleda, ne voščila za praznike ... Zadnji del poti do doma sva z mamo prehodili sami, vsaka s svojimi mislimi. V tišini. Bila sem ji hvaležna za to, kar je naredila, vendar si nisem upala spregovoriti o tem. Kot bi vedela, kaj ji želim reči, je tiho dejala: »Vedi, v življenju ti bo z jezikom marsikdo pomagal, z rokami pa redki, zapomni si to!« In nisem pozabila: ne maminih besed, ne Minkinih žalostnih oči, ne njenega nesrečnega žegna. Vsako leto na veliko soboto, ko nesem košaro v cerkev, se spomnim. Življenje je povezano s prazniki, prazniki so povezani s spomini in spomini nas ohranjajo žive. Naj bo tako! Še dolgo.  Marija Deželak Foto: Pixabay Psalm 44 Pozabljeno je trpljenje. Veselimo se: svetlobe, zelenih pašnikov, žive vode.   Vse, kar je bilo požgano, je ozelenelo. Razjasnjeni obrazi žare. Krepkejši smo. Do kdaj bo trajal blagoslov? Psalm 48 Spet so prišli tihi večeri. Nemiri so pokopani. Zvezde na temnem nebu oranžno žarijo in luna se milo nasmiha. Sklenila sem roke in v molku molila. Psalm 49 Porazgubila se je nemarna preteklost. Pozabljene so stranpoti. Domači prag vabi.   Drsim po zeleni neskončnosti, dotikam se lila neba. Veselim se večnega ritma.   Vsak nov dan je blagoslovljen. Slavica Štirn            

Wed, 8. Apr 2020 at 16:18

0 ogledov

Video recepti po Bohinjsko
Te dni se vse dogajanje seli na splet, čemur sledi tudi Društvo kmečkih žena in deklet v Bohinju. Spretne gospodinje, ki znajo pripraviti prave bohinjske žgance, hruševo vodo ali krhljevko, izvrstne in preproste jedi iz koruze trdinke ter druge domače dobrote, bodo izvirne bohinjske recepte prikazale v videoposnetkih. V prvi objavi je predsednica društva Katica Mikelj pripravila koruzno zlivanko z marmelado, ki jo je ponudila v steklenih lončkih. Slastna mala pregreha! Video si lahko ogledate na povezavi: Koruzna zlivanka z marmelado

Wed, 8. Apr 2020 at 16:04

0 ogledov

Gozdovi zajemajo polovico parka
To je tudi dan promocije gozdov in ozaveščanja o pomenu ter nujnosti trajnostne rabe vseh vrst gozdov - moto leta 2020 je: Gozdovi in biotskaraznovrstnost - predragoceni, da bi jih izgubili. Tudi v Krajinskem parku Kolpa so gozdovi pomemben del zavarovanega območja narave, saj zajemajo kar polovico površine parka. Večinoma gre za belogabrove gozdove, a vrstna sestava je zelo pestra. Manj veseli smo dejstva, da veliko zaraščajočih površin počasi prehaja v gozd. To dolgoročno zagotovo ne pomeni večje biotske pestrosti, saj je za pravo ravnovesje potrebna tudi pestra kulturna krajina, posebno pri našem tipu parka, ki je tudi poseljen, vpliv ljudi na naravo pa velik. Velik delež populacij prostoživečih živali pa se hrani pretežno na gozdnem robu – kmetijskih površinah. V javnem zavodu KP Kolpa smo zaskrbljeni ob različnih nelegalnih posekih in slabem gozdnem redu, prav tako pa tudi ob obsežnih legalnih posegih v najboljo bčutljivo okolje. Sedaj na primer je tak zaskrbljujoč poseg v – Hrastovo lozo; edini strogi naravni rezervat v Sloveniji. Težko verjamemo, da lastnik tako nujno potrebuje ta prihodek od lesa in da ne bi bilo mogoče pustiti ta del gozda živalim in rastlinam. Konec koncev, v neposredni bližini gnezdi naša največja kolonija sivih čapelj. Besedilo in fotografija: Boris Grabrijan      

Wed, 8. Apr 2020 at 15:51

0 ogledov

Dela so se pričela, na milijone vrvic
Pri Rojnikovih iz Spodnjih Grušovelj imajo najete sezonske delavce iz Romunije, ki so prišli k njim že pred kronavirusom. Sedaj, ko so hmelj obrezali so že pričeli z napeljavo vrvic. Letos pri Rojnikovih obdelujejo samo 20 ha hmeljišč, saj so morali zaradi viroidne zakrnelosti izorati in uničiti 24 ha polno rodnih hmeljišč. Na novo so postavili 2,2 ha hmeljske žičnice. Na kmetiji so že pričeli izvajati tudi vse preventivne ukrepe za preprečitev širjenja koronavirusa, skrbijo pa jih razkužila, saj jih je težko dobiti. Kako morajo ukrepati s sezonskimi delavci jih je obvestila Civilna zaščita Občine Žalec.  Besedilo in fotografija: Tone Tavčar  

Wed, 8. Apr 2020 at 15:42

0 ogledov

Šolski park v pomladni podobi
"Čeprav pouk poteka na daljavo, pa rastlin ne moremo oskrbovati na takšen način. Ne moremo jim ukazati, naj prenehajo rasti in čakajo, da se vsi zdravi in veseli vrnemo v šolo. Zato nadaljujemo z deli, ki smo jih začeli z našimi dijaki," je povedala Romana Špes iz HVU Celje.  Šolski park je odet v spomladanske barve, zascvetele so češnje, narcise ... V parku obrezujejo in podirajo odmrla drevesa. Na novo je prekrit proizvodni plastenjak in mali plastenjak ob zelenjavnem vrtu. Zelenjavni vrt je že pripravljen na prve setve in sadike. V rozariju so odstranili vse porezane veje, špargljišče pripravili na novo sezono. "Iz rastlinjaka smo v plastenjak za grajene prvine prenesli vse trobentice in tako pridobili prostor za vzgojo pelargonij, strukturnih rastlin in drugega balkonskega cvetja. Prepikirali smo tudi setve paprike in paradižnika," je povedala Špesova. PRODAJA NA ŠHVUNa Šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti bodo naslednji teden začeli prodajati balkonsko cvetje in strukturne rastline in sicer od torka, 13. aprila 2020 dalje, na šolski tržnici med 8. in 12. uro dopoldan. Za dodatne informacije pokličite v tajništvo šole: (03) 428 59 00.  Fotografije: arhiv šole

Wed, 8. Apr 2020 at 15:18

0 ogledov

Kmetje sporočajo: odkupne cene živine so vsak dan nižje
Bralci Kmečkega glasa nam sporočajo, da odkupne cene za različne kategorije govedi padajo iz dneva v dan. Če so bile cene še v ponedeljek, 6. aprila, od 3,10 do 3,15 evra za kilogram mesa za bike do 24 mesecev starosti, so dva dni pozneje že 2,90 evra za kilogram mesa. Če živino sploh kdo hoče odkupiti. Kmet iz vzhodne Slovenije je sporočil, da mora nujno prodati več bikov, ki bodo sicer starejši od 24 mesecev, toda med vsemi klavnicami bi jih lahko oddal samo v eno (precej oddaljeno), in sicer po 2,90 evra za kg mesa. Zato težko posluša poudarjanje samooskrbe in lokalne hrane. Dodaja, da v mesnici pa ni prodajna cena nič nižja. Drugi kmet je doma iz okolice Pivke. Njegova zgodba je naslednja: nedavno si je zlomila nogo sicer povsem zdrava krava in potreben je bil nujen zakol v klavnici. Krava je imela 393 kg mesa, ki ga ni maral noben mesar niti zastonj. Lastnik si je vzel iz klavnice 30 kg mesa za svoje potrebe, za vse ostalo meso pa se je javil nekdo, ki ga bo porabil kot krmo za kanje. To meso je bilo rejcu plačano po 0,60 evra za kilogram. In tretji kmet iz okolice Celja je povedal tole: "Razumem, da je kriza, toda povem vam, da za kmeta še nikoli ni bilo tako slabo kot danes. Pa sem že 50 let kmet! Teleta so zelo draga, odkupne cene mesa pa sramotno nizke, zato rejcu ne ostane nič. Meso v trgovini pa je po 11 evrov za kilogram! Jeseni pa sem prodal 80 ton koruze in jo dobil plačano po 85 evrov za tono. Ob tem davka ne smem računati, ker ga vrnem. Veste, jaz ne potrebujem nobene subvencije, samo naj bo tisto, kar jaz prodajam, pošteno plačano." Naš komentar: od obljub je težko živeti. In od besed o pomenu samooskrbe za nacionalno varnost do dejanj v koris kmetijstva je dolga pot. Tisti, ki je na koncu te poti, najbolj nastrada.

Zadnji komentarji

Prijatelji

Klara Nahtigal KMEČKI GLASBranko GaberFlexo Ecokmecki glasTrenutek .Darja Zemljič  KMEČKI GLASGeza GrabarBarbara Remec KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc Fortuna

NAJBOLJ OBISKANO

Nova številka revije Tehnika in Narava 3/2019