V zaselku Zakl na lepi manjši kmetiji vse življenje živi in dela Albin Ciglar. Redi živino, svinje, kokoši in domače živali. Vzorno skrbi za vrt, ki je lahko vzor celemu domačemu kraju, saj pridela prvo zelenjavo in na vrtu ima prav vse, kar potrebuje. Sestra Trezika je takoj po osnovni šoli zapustila dom in si poiskala delo ter si ustvarila družino. Polbrat Slavko pa je odšel živet k očetu. Sam je z lahkoto opravil šolanje v osnovni šoli. Pomagal je pri delu doma in si poiskal delo. Najprej je delal v Kidričevem, kamor se je na delo vozil s kolesom. Nato je delal v Avstriji in ker je oče zbolel, se je vrnil domov, da mu je pomagal pri delu. Zraven rednega in zahtevnega dela je delal na komunali – vrtnarstvo, kjer je bil prevoznik. Nato pa je delal še dolgih 20 let v Perutnini, kjer se je tudi upokojil. Nobeno delo mu ni bilo pretežko, vse je rad opravil, zato so ga imeli povsod radi. Veliko dela na kmetiji še danes opravlja ročno. V veliko veselje mu je obdelovanje vinograda, saj pridela odlično vino, ki ga ponudi marsikomu. Prijatelji so deležni domačih jajc, piščancev in dobrih izdelkov iz svinjine. Na oknih, vrtu in okrog hiše pa se bohoti Albinovo cvetje, ki ga ima tako zelo rad. Poskrbi tudi, da so cerkve v Podlehniku vedno okrašene z domačim cvetjem, ki ga z veseljem podari. Loti se vseh gospodinjskih opravil in odlično tudi kuha. Njegov največji prijatelj je kuža Piki. Letošnja letina je bila odlična. Sicer ni bilo vsega v obilju. Nekateri pridelki pa so prekašali vse – po velikosti in teži. Pridelal je 12 kilogramov težko krmilno peso, ki meri dobrih 60 centimetrov. Tudi krmilna koleraba je tehtala krog dva kilograma. Ne spomni se, da bi bili pridelki kdaj tako obilni. Zdenka Golub  

Pred dobrimi petimi leti sta Danica in Martin Rajher iz Črešnjevca pri Slovenski Bistrici za darilo dobila sadiko kakija, ki sta ga z veseljem posadila na svoji veliki kmetiji. Ob dobri Martinovi oskrbi je hitro napredovala, čeprav je to sadje, ki najraje obrodi v Istri. Letos je še posebej dobro obrodilo, saj sadeže trgajo že nekaj časa. Vreme je bilo letos res zelo naklonjeno takšnim sadežem. Na njihovi kmetiji letos ne bo manjkalo sadja, saj ga radi pojedo vnuki, ki ju obiščejo. V Slovenski Istri so jih že zdavnaj pospravili in uskladiščili, saj v Strunjanu praznika kakija zaradi koronavirusa letos ne bo. Na Rajherjevi kmetiji je sorta vanilija. Nekaj ga bodo pojedli, tudi marmelada se bo skuhala, nekaj pa ga bodo shranili v klet med jabolka, saj takšne bere še ni bilo. Na njihovi kmetiji ne najdemo samo dobrega sadja, ampak imajo tudi krave, prašiče, kokoši … Okolje domačije je obdano z veliko cvetja, na vrtu pa je zelenjave za vso zimo. Posnetek smo napravili ravno na Martinovo, saj je gospodar slavil god in je bila miza obložena z dobro domačo juho, pečeno raco iz krušne peči, mlinci in sladkim rdečim zeljem ter sladico. Seveda pa ni manjkalo domače kapljice iz domače kleti. Brigita Ptičar

Na Jelovšekovi domačiji v Andražu nad Polzelo z budnim očesom spremlja in goji sadni vrt skupno z družino Konrad Brunšek. Pred 30 leti se je odločil, da bo poskušal obnoviti bogastvo starih sort, ki so nekdaj uspevale po andraških gričih. To mu je uspelo v polni meri, saj je v njegovem sadovnjaku več kot sto sort jabolk in polovico manj hrušk. V glavnem so to stare sorte, ki so že skoraj izginile iz naših sadovnjakov, je pa med njimi tudi okrog 15 novejših sort. Ker v današnjem času zaradi epidemije predstavitve bogate letne sadja (festival jabolk) ni bilo mogoče izvesti, je gospodar Konrad v stari kašči iz leta 1810 zbral in razstavil okrog 70 starih sort jabolk in nekaj novih sort hrušk z namenom, da lahko opazuje njihovo vzdržljivost in odpornost na skladiščne bolezni, pa tudi, kako se s skladiščenjem v slabih prostorih (brez hladilnice) spreminjata barva in okus. Brunškovi so vse sadje skrbno obrali. Nekaj so ga posušili za krhlje, nekaj predelali v jabolčnik, nekaj pa prihranili za ozimnico. Malo pa ga bodo predelali v žganje, da bo za domače »arcnije«. Ob koncu tega kratkega pogovora je dejal: »Želimo si čim več takih letin, kot je bila letošnja, in da se Levstikovi dnevi in festival jabolk ponovno predstavijo širni javnosti v Domu krajanov v Andražu nad Polzelo, morda že naslednje leto«. Tone Tavčar

Z Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin so sporočili, da je bila danes pri labodu grbcu, najdenem na obali v občini Izola, potrjena visoko patogena aviarna influenca podtipa H5N8. Lokacija najdbe drugega primera se nahaja v bližini prvega primera (sosednja občina). Za rejce perutnine veljajo priporočila in ukrepi za zgodnje odkrivanje aviarne influence.

Prlečka Janja Žalik Jerebič si je že nekaj časa prizadevala, da bi se na knjižnih policah znašla tudi njena knjiga pravljic. Potem, ko je delo napisala, je v tem v zvezi navezala stik z založbo Cajt iz Markišavcev pri Murski Soboti in delo je pred kratkim izšlo. Knjigo je uredila in lektorirala Lea V. Golub, sodelavka pri omenjeni založbi. Knjiga pravljic ali zgodbic za najmlajše je izšla v nakladi 1.000 izvodov in je že na knjižnih policah. Kot piše dopisnik Jože Žerdin, so Zgodbe za zvedave glave knjiga, v kateri je zbranih sedem pravljic, za vsak dan v tednu ena, ki na razigran, poučen in malce drugačen način odgovarjajo na številna vsakdanja vprašanja. Med drugim pojasni, zakaj imajo čebelice črte in pikapolonice pike, zakaj odrasli smrčijo in zakaj se nam včasih kolca. Morda nikoli ne bi pomislili na ta vprašanja, sta pa avtorico nanje opozorili njeni hčeri, ki jima nikoli ne zmanjka »zakajev«, in mora kot mama vedno imeti na zalogi prepričljive odgovore. Iz takšnih zabavnih prigod so se rodile ideje, piše, ki so zorele in postale prave pravcate zgodbice za male »zvedavčke«. Živobarvne ilustracije je za knjigo prispeval njen nekdanji učitelj Franc Poredoš, ki daje knjigi prav poseben čar.  

Zaradi vremena se je jesenska setev ozimnih žit zavlekla krepko v november, zato kljub razmočenem terenu zamudniki na travnike še vozijo gnojevko, po njivah trosijo hlevski gnoj ali orjejo in sejejo. In to v kakšnih pogojih! O (ne)smiselnosti početja dobesednega »posiljevanja« razmočene kmetijske zemlje tokrat ne bomo sodili. Najostreje pa obsojamo primere, ko brezvestni kmetje z vožnjo na razmočenem terenu in na mestih, kjer ni poljskih poti, s težkimi traktorji uničujejo robove že zasejanih in na zimo skrbno pripravljenih njiv drugim. Pričujoče fotografije so iz okolice Veščice pri Razkrižja. Zagotovo je takšnih primerov tudi letos veliko.