Vložitev vloge bo možna od 31. avgusta 2020 do vključno 4. novembra 2020 do 24. ure. Predmet podpore so naslednje naložbe v prilagoditev kmetijskih gospodarstev na podnebne spremembe ter izboljšanje okolja: nakup in postavitev mrež proti toči; nakup in postavitev rastlinjakov in pripadajoče opreme; ureditev trajnih nasadov z vidika uvajanja tržno primernejših sort in izboljšanja tehnologije pridelave; ureditev zasebnih namakalnih sistemov, ki imajo enega uporabnika (v nadaljnjem besedilu: ZNS), ter nakup in postavitev namakalne opreme, ki je lahko samostojna naložba in nakup kmetijske mehanizacije, ki ima izrazito okoljski učinek. Do podpore so upravičeni stroški naložb, ki so nastali pred vložitvijo vloge na javni razpis, vendar ne pred 12. marcem 2020, do vložitve zadnjega zahtevka za izplačilo sredstev, ter splošni stroški, ki so nastali po 1. januarju 2014. Upravičenci do podpore so nosilci kmetijskih gospodarstev. Višina podpore, ki jo lahko pridobijo upravičenci, znaša: a)  50 % upravičenih stroškov za naložbe iz prve do četrte alineje predmeta podpore (drugi odstavek). Ta delež se lahko poveča za 20 odstotnih točk za naložbe mladih kmetov, ob hkratni vključenosti v ukrep KOPOP oziroma Ekološko kmetovanje, kolektivne naložbe ali OMD, in znaša maksimalno 90 % upravičenih stroškov. b) 30 % upravičenih stroškov za naložbe iz pete alineje predmeta podpore (drugi odstavek). Ta delež se lahko poveča za 5 odstotnih točk za naložbe na OMD območjih ter ob hkratni vključenosti v ukrep KOPOP oziroma Ekološko kmetovanje, za 10 odstotnih točk za naložbe socialnih podjetij, za naložbe, povezane z izvajanjem ukrepa DŽ, ter za naložbe na problemskih območjih, za 15 odstotnih točk za kolektivne naložbe ter za 20 odstotnih točk za naložbe mladih kmetov in znaša maksimalno 50 % upravičenih stroškov. Najnižji znesek javne podpore znaša 2.000 evrov na vlogo. Vlagatelji, ki so kmetije in mikropodjetja, lahko v programskem obdobju 2014–2020 iz tega podukrepa pridobijo do vključno 1.000.000 evrov javne podpore. Upravičenci, ki so mala, srednja in velika podjetja, lahko v programskem obdobju 2014–2020 iz tega podukrepa pridobijo do vključno 3.000.000 evrov javne podpore. Z letošnjim letom se uvaja popolni elektronski vnos vlog. Vloga na javni razpis se vloži na Agencijo RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (ARKSTRP) v elektronski obliki, podpisana s kvalificiranim elektronskim podpisom. Priloge se predložijo kot skenogram.

Slovenski kozolec je edinstven v svetovnem merilu, a tako izpostavljen propadanju. Danes ne mineva le podoba polnih kozolcev, založenih z žitnimi snopi ali senom, izginjajo tudi kozolci sami. Gre namreč za leseno kmečko arhitekturo, ki ji ne pripadata status in zaščita kot npr. sakralni arhitekturi. Damjan Popelar, arhitekt iz Zagorice pri Mirni na Dolenjskem

Ker je njegov odkup na letni ravni glede na skupne pridelane količine zanemarljiv, potrjuje, da so ga že doslej večino pokrmili pridelovalci doma oziroma so bili prodani le tržni viški ječmena. Če bi bila pšenica dohodkovno bolj zanimiva, bi bilo drugače. Letošnja odkupna cena tone ječmena je bila 120 €. Z izjemo leta 2017 (115-120 €), je bila nižja cena od te šele leta 2010 (95 €), potem pa v letih 2007 in 2008 spet občutno višja (125-155 €). Neodvisno od  odkupne cene pa površine, zasejane z ječmenom, ves čas naraščajo, saj je ječmen pomembno in kakovostno krmno žito, in je do neke mere protiutež krušni pšenici. Zaradi nizke odkupne cene slednje in znižanjem njenih površin (od leta 2012do letos za okrog 7 tisoč hektarjev!) so se v tem času  za okrog 5 tisoč hektarjev povečale površine z ječmenom. Za razliko do 7 tisoč hektarjev pa še tritikale kot drugega strnega krmnega žita. Z več površinami večji tržni viški Ker je v silosih mešalnic vsako leto doslej končalo le od 10 do 15 % vsega letnega pridelka ječmena, ali pa niti to ne, je več kot očitno, da ječmen kmetje sejejo zgolj z namenom zagotoviti si domačo krmo. Tako poceni in kakovostno krmo namreč ni mogoče dobiti nikjer! V večini ječmen prodajo le tiste poljedelske kmetije, ki ga pridelujejo zaradi kolobarja in nimajo živine, ali pa tiste živinorejske, ki imajo zaradi površin tržne viške.   Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) je bilo lani prodanih že skoraj 18,5 % vseh v Sloveniji pridelanih količin ječmena, kar je največji delež glede na skupno letno pridelavo doslej. Ta delež bo glede na morebiti še več posejanih hektarjev v prihodnje še večji, saj ga je mogoče doma na trenutni stalež živine pokrmiti do določene količine. Če pa se bo stalež zlasti pri prašičereji, kjer je ječmen najbolj cenjen, povečeval, bo trenutna  potrošnja na kmetijah (okrog 85.000 t) za krmo še večja. Številke zadnjih dveh let nakazujejo, da panoga prašičereje končno dobiva zagon. Peter Pribožič, na KGZS-Zavod Ptuj specialist za prašičerejo namreč pravi, da je kombinacija zrnja koruze in ječmen za pitanje prašičev idealna kombinacija doma pridelane krme. »Ječmen je tudi krma, ki izboljšuje kakovost maščobnega tkiva in ugodno vpliva na senzorično vrednost mesa.«   Dejstvo, da se ječmen prideluje na večjem številu kmetijskih gospodarstev kot pšenica, govori o tem, pojasnjuje Pribožič, da je pridelava ječmena vezana na živinorejo. Po podatkih subvencijskih vlog, ki se nanašajo na leto 2019 (za leto 2020 jih še ni), je namreč ozimno pšenico pridelovalo 10.523 kmetij, ozimni ječmen pa 13. 661 kmetij.   Manj zahtevna in cenejša pridelava Da pa je ječmena na slovenskih poljih vse več,  govori dejstvo, da ga je glede na tehnološko zahtevnost lažje, in zlasti za namen krme koristneje pridelovati kot pšenico, pa pravi njegov kolega s KGZ Murska Sobota mag. Sašo Sever.  Pa tudi odkupna cena gleda na vložek zadnja leta pri ječmenu niti ni bila  tako nizka, Pridelava pšenice je tudi v ekonomskem smislu dražja, potrebuje več dognojevanj in več zdravstvenega varstva. Kakovost pšenice, ki je potem merodajna za doseženo odkupno ceno,  pa ni odvisna zgolj od vložene agrotehnike, pač pa veliko bolj od vremena. Če že nastopijo poletne suše, jih ječmen običajno boljše »odnese«, saj je vegetacijsko nekaj tednov pred pšenico. Oba sta prav tako prepričana, da bodo kmetje v prihodnjih letih ječmenu namenili še več površin. Pribožič to upravičuje tudi z dejstvom, da zaradi ječmena, ki nekoliko prej zapusti njivske površine, omogoča več možnosti za stniščne posevke, zato je na teh površinah mogoče pridelati dve kulture v enem letu. Sever pa operira z dejstvom, da so stroški pridelave ječmena nižji kot pri pšenici in zaradi tega bo ječmen zagotovo ostal tudi naprej zanimiva poljščina na naših kmetijah.   Redni prof. dr. Črtomir Rozman z mariborske Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede prav tako poudarja, da se pomemben delež  pridelanega ječmena na naših kmetijah porabi kot krma, v nekem manjšem deležu celo kot silaža cele rastline. »Dosedanji trendi nakazujejo, da je konstantno prisotno naraščanje površin pod ječmenom neodvisno od nihanja cene, medtem, ko so površine zasejane s pšenico padle. Glede na trenutno stanje (precej neurejene razmere, odsotnost skladiščnih kapacitet pridelovalcev in negotovost pri odkupni ceni pšenice) se zna ta trend nadaljevati,« pravi in poudarja, da se je v majhnem delu (okrog 200 ha, op.a.)  kot zanimiva alternativa pokazal tudi pivovarski ječmen, ki ga pridelujejo člani specializirane zadruge. »Glede na to, ni pričakovati bistvenih sprememb pri zasejanih površinah ječmena.«   Na račun manj pšenice več ječmena »Po takšni odkupni ceni se kmetje več ne bodo šli pridelave krušne pšenice, kvečjemu krmne, kjer so prav tako vložki manjši, pridelki po hektarju pa večji,« je še prepričan Sever, zato pod ječmenom ob jesenski setvi napoveduje še več površin. Spomni, da se bodo kmetje kot dobri gospodarji tudi v prihodnje še kako odzivali na razmere na trgu. Nizko odkupno ceno žit smiselno unovčujejo preko mesa ali mleka, še donosnejše bi bilo, če bi iz teh surovin naredili polizdelke ali izdelke.   Po izračunu Kmetijskega inštituta Slovenije  (KIS)  je letošnja LC tone ječmena pri neto pridelku 5,5 t/ha 150 €, tone pšenice pa pri pridelku 6,0 t/ha 148 €. Odkupna cena tone ječmena je letos bila 120 €, krme pšenice pa od 127-133 €, krušne od 150 do 170 €. Zadnja leta se skupna površina vseh zasejanih površin s strnimi žiti v Sloveniji giba okrog 60.000 hektarjev, znotraj pa po posameznih letih variirajo posamezne površine enih vrst žit  na račun drugih (pšenica, ječmen, rž, trtikala, oves),                       Leto Požetih hektarjev Pridelek  t/ha Skupni pridelek t Celotni odkup t Delež v % Odkupna cena €/t 1991 7.863 3,4 26.514   1995 12.719 3,5 44.018   2000 11.570 3,3 37.756 654 1,7 110 2005 15.451 4,0 61.239 2.476 4,1 100 2007 18.532 3,7 67.904 3.095 4,6 125-128 2008 19.229 4,0 76.788 5.656 7,4 147-155 2010 18.730 4,3 80.120 6.056 7,6 95 2011 17.477 4,5 79.386 6.707 8,5 150-155 2012 17.967 4,7 84.727 9.282 11,0 150-160 2013 17.314 4,0 69.303 5.479 7,9 160-165 2014 18.482 4,9 89.700 6.429 7,2 140-155 2015 20.110 4,6 93.174 10.559 11,3 130 2016 19.184 4,8 91.653 9.810 10,7 125-130 2017 20.369 4,8 97.929 14.312 14,6 115-120 2018 20.994 4,2 88.057 12.479 14,2 130-135 2019 21.139 4,8 102.480 18.948 18,5 135 2020 22.676*   120   * PRVA OCENA SURS   TABELA 1:  Gibanje površin, pridelka, odkupa, njenega deleža in odkupnih cen ječmena v letih 1991-2019,  Slovenija (VIR: SURS, Kmečki glas)     1991 1995 2000 2010 2015 2016 2017 2018 2019 Površina (ha) Površina (ha) Površina (ha) Površina (ha) Površina (ha) Površina (ha) Površina (ha) Površina (ha) Površina (ha) Tritikala ... 368 835 3.477 4.491 5.288 5.032 5.668 5.804    TABELA 1:  Gibanje površin tritikale v letih 1991-2019, Slovenija  (VIR: SURS)

Samo en kralj refoška je bil lahko prvi, in to je bil leta 2016 Boris Bordon iz Dekanov, ki je osvojil krono z refoškom 2009 in tako je potrdil, da kri ni voda, ki je sicer 300 let generacijam dajala kruh na tej, nekoč mlinarski domačiji v dolini Rižane. Mlin s petimi kolesi se je dokončno ustavil leta 1968, Borisov oče Ivan pa je šel v svojem času po pionirski poti, ko je kot prvi zasebni vinar v Istri leta 1985 začel stekleničiti vina pod svojim imenom. Boris in njegov sin Jan, zdaj že mladi prevzemnik in četrta vinarska generacija na kmetiji, pa v dedkovem duhu vinogradniško-vinarsko tradicijo nadgrajuje z ekološko pridelanimi vini. Vinarstvo Bordon je danes znano po strukturnih, elegantnih, alkoholno bogatih in zato dolgoživih, lahko bi jim rekli kar gosposkih refoških. Visoka kakovost njihovih rdečin potrjuje, da daje istrska zemlja bogata vina, zlasti, če jesen ni deževna in vinogradnik s trgatvijo ni nestrpen. Nekdanji beneški gospodarji tega koščka naše domovine pa so imeli dober okus, saj so zahtevali, da jim istrski kmetje plačujejo dajatve prav s tem vinom. Bordonovi pridelujejo grozdje na 12 hektarjih, večino imajo na dvignjenih legah nad Dekani. Njihov največji, štirihektarski vinograd v kosu je na legi Zaravne, kjer stalno piha veter in jeseni pomaga soncu zgostiti sladkor in vse druge snovi, ki se pretopijo v mošt že v jagodah. Le manjši delež površin je na nižini ob hiši, a tudi ta vina nimajo značaja ravninskih vin, ker so zaradi obilice sonca krepkejša, upravičeno uvodoma predstavi Jan. PRIHODNOST JE V BIODINAMIKI V času njegovega deda Ivana je družina obdelovala celo več – 16,5 hektarja vinogradov, vse do Črnega Kala, a od tega le na dveh svojih hektarjih, saj je na Obali še vedno večina zemlje v lasti državnega sklada kmetijskih zemljišč. Njihov najstarejši vinograd refoška je star 46 let, vsi pa so obnovljeni, v njih so poleg večinskega refoška od rdečih sort še merlot, cabernet sauvignon in cabernet franc in od belih malvazija, chradonnay, sauvignon in rumeni muškat. Starejši vinogradi imajo povprečno manj, okrog 3300 trt in mlajši do 5500 trt po hektarju. V letniku pa pridelajo dobrih 40.000 litrov vina, cilj je 50.000 steklenic, kar je krepko manj kot v Ivanovem obdobju. Boris je začel delo ob očetu prevzemati postopno, srednjo kmetijsko šolo je končal v Mariboru in se vpisal na Biotehniško fakulteto v Ljubljani, vendar je študij zaradi očetove bolezni zaključil predčasno. »Oče Ivan je kot prvi v Istri začel vsako drugo vrsto v vinogradu zatravljati in imel v vinogradih tudi ovce, zato so mu celo grozili, da mu bodo vzeli zemljo, ker je ne obdeluje. Šele, ko so ga za sodoben pristop pohvalili na italijanski kmetijski oddaji Linia Verde, se je stanje umirilo,« pravi Boris in doda, da se je odločil za prehod v ekološko pridelavo prav zato, ker je na ta način prideloval že oče. »Nikoli ni uporabljal herbicidov, pač pa smo travo kosili ročno in uporabljali le hlevski gnoj, zato bi bilo nesmiselno, da ne bi pridobil še certifikata. Poskusno sem začel na eko način obdelovati v dokaj deževnem letu 2012, a je prišlo še veliko bolj deževno leto 2014. Kljub temu nam je uspelo brez večjih težav, kar pa ne bi bilo mogoče, če ne bi že nekaj let prej ob obnovi za tri metre dvignili vinograd ob hiši, kjer so bile prej težave s peronosporo zaradi slabe zračnosti lege. Sva pa z Janom ugotovila, da je v ekološki pridelavi veliko več ročnega dela – listje, ki zakriva grozdje, je potrebno odstraniti, sicer ga lahko »vzame« peronospora.« Vendar pa trte refoška zadnja leta intenzivno uničuje esca in v 10 let starem vinogradu na štirih hektarjih jih manjka že četrtina. »Bolezen je prišla k nam že s trsnim materialom in namesto, da bi začeli z 10 let starim vinogradom, ki je ravno začel dajati vina najvišje kakovosti, služiti, ga bomo morali obnoviti. Zato bomo dvakrat ob zaslužek, saj te trte še naslednjih 10 let ne bodo dajale vrhunskih vin,« doda Boris. Poleg bakra in žvepla uporabljajo v vinogradih sredstva za krepitev odpornosti vinske trte, kot so alge in drugi pripravki, ki jih je na trgu že precej. Jan, ki je končal Visoko strokovno šolo za vinogradništvo v Vipavi, pravi, da na fakulteti še vedno ne predavajo ekološkega vinogradništva, zato se veliko posvetuje z drugimi vinarji. Delo v našem vinogradu je zastavljeno tako, da je čim manj vdora v ekosistem. Vsi najboljši in največji istrski vinogradniki smo ekološki in kolegi uporabljajo nekatere pripravke in postopke že več kot 10 let, zato se lahko posvetujem z njimi. Prihodnost pa je zanesljivo v biodinamiki, verjame Jan.    Z ekološko pridelavo izgubiš del pridelka, cen pa ne moreš zvišati. Ker pa je v to smer usmerjen cel svet, je pretehtala odločitev za to obliko pridelave, ker bodo tisti, ki niso v njej, dolgoročno zelo težko prodajali,« meni Boris Bordon. TUDI REFOŠK BI SI ZASLUŽIL FESTIVAL Ko je klet prevzel Boris, je bil refošk, ki je še vedno najbolj prodajano slovensko rdeče vino, slogovno precej drugačen. Vinarji so bili usmerjeni na količino in ne na kakovost, zato so bila vina alkoholno lažja, z visokimi kislinami, le v dobrih letnikih je refošk vzdržal dve do tri leta, v deževnih jesenih je bil slabo obarvan. Težava pa je nastala, ko so k nam začeli prihajati tujci, ki takšnega vina niso marali, pohvalili pa so merlot. Spreminjanje sloga refoška je potekalo postopno, celo desetletje, z zmanjšanjem obremenitve. Po trti sedaj pridelamo samo buteljko ali še manj. Letnik 2005 je bil zame prelomen, ko sem začeli kletariti refošk, ki v arhivu prenese tudi desetletje ali več. To leto je imelo to vino prvič več kot 13 odstotkov alkohola, kar je bilo zanj nenavadno. Prvi poskus v to smer pa sem opravil pravzaprav že leta 1987, ko smo na trti na najboljši legi pustili dlje dozorevati grozdje, ki je bilo ob trgatvi že rozinasto. In to vino je dobilo na ocenjevanju v Ljubljani veliko zlato medaljo in je bilo v igri za šampiona.« Kakovost refoškov se je v zadnjem obdobju izjemno vzpela, refošk lahko daje kakovost, primerljivo najboljšim svetovnim vinom. Ta temelji na bogati barvi, visokih alkoholih, ki marsikdaj dosegajo celo dobrih 16 volumenskih odstotkov alkohola, obveznem biološkem razkisu in večletnem zorenju v barikih oz. večjih lesenih sodih. Istrski vinarji se z najboljšimi vini na številnih ocenjevanjih pomerjajo med sabo in v tujini. Vendar pa v zadnjem obdobju že sledijo trendu nižanja alkoholnih stopenj, kar zahtevajo pivci po celem svetu, saj je pomembnejša harmonija vina. O prihodnosti istrskega refoška pa Boris meni, da bi si morda poleg praznika refoška v Marezigah in strokovnega dogodka Refuscus Mundi v Izoli refošk prav tako zaslužil svoj festival, kot ga ima malvazija v Portorožu. BREZ SODOBNE KLETI NE GRE Klet Bordon je znana tudi po tem, da je Boris že leta 1986 pridelal prvi istrski rose iz refoška, kar je bil njihov odgovor na vse bolj modna bela vina, ki jih takrat še niso imeli, vseeno pa so želeli dopolniti ponudbo. Malvazijo namreč pridelujejo šele zadnji dve desetletji. »Razen nekaj poznavalcev vina pa domačini tega roseja niso dobro sprejeli, ker so bili navajeni, da je rose le vino iz grozdja slabše kakovosti. Sedaj ga polni večina dobrih istrskih kleti.« Na trgu je okrog 15 etiket, najvišje linije predstavljata zorjena in dlje macerirana malvazija Dora in refošk Ivan, ki ju ne stekleničijo vsako leto, srednje zorjen in svež refošk ter enako malvazija ter zvrsti rdečih sort. Delo v kleti zahteva veliko sodobne opreme, zato so leta 2017 zgradili novo klet, letos bo v njej četrti pridelek. Jan je po shemi za mladega gospodarja , v katero se je vključil 2019, sredstva namenil za opremo, del sredstev za klet pa so pridobili na razpisu iz Programa razvoja podeželja. Vendar je bil delež teh zelo nizek, le okrog 15-odstoten, tako da so veliko opreme dokupili še sami. Celotna naložba jih je doslej stala okrog pol milijona evrov, jim pa še vedno primanjkuje skladiščnih prostorov. Zmogljivost kleti je 150.000 litrov, hkrati so kupili vse od stiskalnice, črpalk, stalno dokupujejo barike iz slovenskega hrasta. Jan pa lahko sedaj delo z vini, za katero so bili prej potrebni trije, večinoma opravi sam. V kleti pa je velik poudarek na čistoči, da se ne prenašajo neželene bakterije ali kvasovke, kot je v rdečih vinih, ki pri njih prevladujejo, brettanomyces, ki daje vonj, ki spominja na hlev. VEČERI OB ŠPUTINU Za klet Bordon je še vedno najboljši slovenski trg, kjer pa imajo grenko izkušnjo, ko so zaradi stečaja enega od štajerskih gostincev čez noč ostali brez največjega kupca. Znajti so se morali sami, zadnja leta se jim je zelo povečala prodaja na domačem dvorišču, kjer so od nekdaj dobri gostitelji, več pa je bilo tudi turistov iz celega sveta. Njihova vina so bila že na Švedskem, v dogovoru so s Poljsko, Japonsko. Zadnja leta so po dolgih letih promocije slovenskih vin njihovi kakovosti primerno ceno priznali tudi tuji trgi, zato je izvoz nekoliko lažji. Letos, ko je prodaja zaradi pandemije obstala in je v kleti še več kot pol lanskega letnika, so se morali pri petih zaposlenih izključno v kmetijstvu močno potruditi. Domislili so se vikendov ob šputinu, kar je istrska beseda za prigrizek ob vinu iz različnih kulinaričnih dobrot. To jim pomaga prodajati vina v teh kriznih časih, v kuhinji pa se rada sučeta tudi Boris in Jan, medtem ko se turisti te dni le vračajo.   Shrani Prekliči " > Shrani Prekliči  

V Lipovcih pri Beltincih živita sestra in brat Ana in Luka Vegič, ki sta se zapisala v glasbeno zvrst stare ljudske prekmurske glasbe, ki jo je svoj čas igrala na cimbale skupina glasbenikov v drugi polovici prejšnjega stoletja aktivnega Miške Baranja, zadnja tri desetletja pa s to glasbeno zvrstjo nadaljuje Marko banda. Kot piše naš dopisnik Jože Žerdin, sta se Ana in Luka že kot kratkohlačnika in osnovnošolca na Osnovni šoli Beltinci začela zanimati za tovrstno glasbo. Ana se je odločila, da bo igrala violino, Luka pa cimbale. Skupaj igrata in nastopata uglašeno in spontano že dobrih deset let, predvsem z namenom ohranjanja prekmurske ljudske glasbe, da ta ne bi šla povsem v pozabo. Obiskovala sta glasbeno šolo v Beltincih in si glasbeno znanje nabirala šest let. Ana se je učila na igranje violine, Luka pa se je učil igrati na cimbale.   Doslej sta nastopila na raznih prireditvah in dogodkih v vasi Lipovci, Občini Beltinci in širše. Z glasbo pa spremljate plesalce KUD Beltinci in sicer na beltinskem folklornem festivalu, folklornih revijah in na drugih prireditvah. Ker ju glasba spremlja že od malih nog in sedaj, ko se kot študenta že pripravljata na življenje, obljubljata, da na glasbo ne bosta pozabila, saj pristavita, da brez nje ne moreta živeti. Kot sta povedala, je njun glasbeni repertoar zelo bogat, čeprav gre večinoma za prekmurske ljudske pesmi, včasih pa zaigrata tudi kakšno madžarsko ljudsko pesem, ki se igra v Prekmurju. Ponosno sta še zaupala, da so poslušalci navdušeni, ko se zasliši njuna glasba, ki se skupaj v tonih prepletajo cimbale in violina. Predvsem starejši radi poslušajo tako glasbo, pa tudi mladi so vse bolj navdušeni, da Vegičeva ohranjata staro prekmursko glasbo. Dosedanji uspehi jo še bolj spodbujajo, da še rajši poprimeta za glasbene instrumente in zaigrala tudi včasih za svojo dušo, a največkrat spremljata folkloriste. Ana je pred nedavnim nastopila na tekmovanju v igranju violine v Beogradu v Srbiji, kjer je osvojila bronasto priznanje. Pred vsakim nastopom se oblečeta v prekmursko narodno nošo, pri čemer poleg glasbe ohranjata tudi oblačilno kulturno dediščino. Luka je še dodal, da cimbale tehtajo 100 kilogramov, na njih igra s palčkami in uglašuje glasove iz horizontalno v eni ravnini napete strune s pomočjo pedal, uporablja pa jih tudi za večjo glasnost in podaljšan ton.    

Pri Obadovih v Skomarjah nad Zrečami so že izkopali krompir. Na 950 metrih nadmorske višine je letošnja krompirjeva letina dobra, med vsemi gomolji pa jih je presenetil posebnež, ki je dolg skoraj toliko kot časopis Kmečki glas. Fotografijo nam je poslala Zdenka Obad.