Pred 65 leti sta se v župnijski cerkvi pri Svetem Juriju ob Ščavnici poročila zakonca Kolbl, dom iz Noršincev pri Ljutomeru. Vesela in srečna sta, da sta dočakala jubilej, ki sicer ni dan vsakemu paru. Ob praznovanju poroke sta se v nedeljo, 20. septembra v župnijski cerkvi sv. Janez Krstnika v Ljutomeru udeležila zahvalne svete maše. Ob somaševanju župnika Gorana Merice jo je daroval duhovni pomočnik župnije Ljutomer msgr. Izidor Vebeleri. Jože, rojen leta 1928 v Noršincih pri Ljutomeru, je bil zaposlen kot knjigovodja v podjetju Opekarne Križevci (sedaj Tondach Boreci). Že 70 let je gasilec domačega gasilskega društva. Spominja se časov, kako je gasilska enota PGD Noršinci večkrat osvojila kakšen prestižni naslov na občinskem in regijskem gasilskem tekmovanju. Ponosen je na gasilska priznanja in odlikovanja.   Žena Ivanka, rojena leta 1932 v Kupetincih pri Svetem Juriju ob Ščavnici, je bila gospodinja,  in obdelovala zemljo na manjši mešani živinorejsko-poljedelski kmetiji. Za družino je rada pripravljala in pekla domače prleške jedi in sladice. Pred leti je bila tudi članica župnijskega sveta župnije Ljutomer. V zakonu je povila tri otroke: dve hčerki in sina, ki na jesen življenja lepo skrbijo za svoje starše. V tem času se je Kolblov rod povečal za pet vnukov in osem pravnukov. Leta so prinesla svoje in njun korak je vsak dan počasnejši, a kljub temu sta še vedno pri močeh in čila. Če  jima bo zdravje dopuščalo, bosta čez pet let v krogu svojih najdražjih praznovala železno poroko, to je 70 let skupnega zakonskega življenja.    

    Delež  lastniških kmetijskih zemljišč v vzhodni Nemčiji se je od leta 1990 potrojil. Kmetijska struktura bi bila stabilna, če se ne bi z naložbami v kmetijska zemljišča ukvarjali tudi drugi vlagatelji.   Zvezna vlada izvaja v vzhodni Nemčiji   dobro  zemljiško politiko. Zakup in privatizacija nekdanjih državnih kmetijskih in gozdarskih površin sta ustvarila konkurenčna podjetja v vzhodni Nemčiji, piše v letnem poročilu o stanju  po nemške združitvi enotnosti, ki ga je predstavil komisar zvezne vlade za nove zvezne dežele Marco Wanderwitz.Poročilo ob 30. obletnici ponovne združitve povzema pretekla tri desetletja. Dejstvo, da se je delež zemljišč v lasti kmetijskih gospodarstev v novih zveznih deželah z prvotnih 10% povečal na več kot 30%, se šteje za uspeh privatizacije. Vlada poudarja, da je kmetijska struktura v vzhodni Nemčiji stabilna. Potem ko so v prvih nekaj letih po  združitvi bila ustanovljena številna  nova podjetja, pa tudi ovire, je število podjetij že vrsto let približno enako. Vendar pa poročilo hkrati priznava negativne vplive zaradi  nekmetijskih vlagateljev na zemljiškem trgu, ki so opazni od finančne krize leta 2007. Vlagatelji so prevzeli regionalno pomemben obseg kmetijksih zemljišč. Ugodneje bi bilo, če bi  jih prevzeli. Uogdneje in koristneje bi bilo, če bi pri prevzemih kontrolirali i zakonodajnih vrzeli v zakonu o prometu z nepremičninami  in v zakonu o davku na prenos zemljišč.  Spor  o prenosu naravnih rezervatovPo letnem poročilu je družba za  vrednotenje zemljišč in  upravljanje z zemljišči ( BVVG) od 1. julija 1992 prodal okoli 876.900 ha kmetijskih in približno 596.800 ha gozdnih zemljišč. Poleg tega je skoraj 83.000 hektarjev namenskih površin, ki se uporabljajo zlasti za komercialne namene in infrastrukturne ukrepe.Vlada določa obseg kmetijskih in gozdarskih površin, ki jih je BVVG prodala v naravovarstvene namene  je 25.750 ha. Še 65.000 hektarjev je bilo brezplačno podarjenih kot del nacionalne naravne dediščine. K 20.000 ha  v upravljanju BVVG   naj bi po koalicijski pogodbi dodali 65.000 ha. Vendar Zvezno ministrstvo za kmetijstvo in Zvezno ministrstvo za okolje še nista dosegla dogovora o izvedbi.Strukturno šibke regije na vzhodu in zahoduLetno poročilo prikazuje različno sliko podeželskih območij v vzhodni Nemčiji. Čeprav se je število prebivalcev  v devetdesetih in dvajsetih letih 20. stoletja zmanjšalo zlasti zaradi izseljevanja, so  prizadete tudi vasi in majhna mesta v strukturno šibkih zahodnonemških regijah.Medtem so tako v starih kot v novih zveznih deželah na eni strani uspešne regije s perspektivo, so na drugi strani  regije, ki se morajo spoprijeti s številnimi težavami, kot so  strukturne spremembe, obrobna lokacija in težaven demografski razvoj, manjkajoča delovna mesta, proste stavbe, napete občinske finance in primanjkljaj v osnovnih storitvah. Te regije potrebujejo več podpore.

Na Sindikatu kmetov so se predstavitev problema ponovno odločili po osmih letih, ker vsak dan spremljamo vse več trenj pri odkupnih in prodajnih cenah ter podražitvah med trgovci in živilskopredelovalno industrijo na eni strani ter kmeti in kupci na drugi strani. V izjavi so zapisali: »Trgovci zatrjujejo, da ob dodatnih podražitvah živil nimajo dodatnih zaslužkov, živilskopredelovalna industrija pa kot razlog za podražitve navaja težke čase zaradi korona krize. Tokrat ne morejo kriviti kmete, da so za podražitve krive višje cene surovin, saj je odkupna cena za mlado pitano govedo med 2,95 do 3,10 evra za kilogram mesa. Presenetljive ugotovitve Na Sindikatu kmetov so prepričani, da se je reja goved znašla v največji krizi po letu 1991. To se kaže predvsem z vse manjšo ponudbo živali in to se bo nadaljevalo tudi v prihodnje, saj kmetje že nekaj časa vhlevljajo manjše število živali kot bi jih sicer ob dobri odkupni ceni. Pravijo, da smo napako naredili že v preteklosti, največja je zagotovo, da nismo sklenili trdnega dogovora o sodelovanju v verigi. Klavnice in trgovina kupujejo poceni meso v tujini, kmetje pa v želji po boljši odkupni ceni in preživetju prodajamo goveda v Avstrijo, Italijo in druge države,« pravijo na Sindikatu kmetov. Da bi si nalili čistega vina, so se že pred leti odločili, da sami ugotovijo, koliko za meso bika prejme kmet in koliko drugi v verigi. Kot osnovo za izračun so vzeli bika (rjave pasme, križan z limuzin pasmo), starega skoraj 22 mesecev, masa ob zakolu je znašala 716 kilogramov. »Ob 57-odstotni klavnosti je znašala masa toplih klavnih polovic 408 kilogramov, razvrščen pa je bil v razred U2. Masa hladnih polovic je po dveh dneh znašala 398,50 kilograma. Po podatkih tržnoinformacijskega sistema, ki ga vodijo na Agenciji RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, je odkupna cena za bika v 37. tednu letošnjega leta znašala 315,77 evra za 100 kilogramov hladne polovice oziroma 3,16 evra za kilogram. Ne smemo pozabiti, da je od te cene treba odšteti še provizijo posrednika, ki se giblje do pet odstotkov. Končen izračun nam pokaže, da bi po teh podatkih kmet za bika brez odbitka provizije za posrednika (ki jo mora še plačati) prejel 1259,20 evra, z odbitkom petodstotne provizije pa 1196,30 evra. Še natančnejši pa je zagotovo podatek, koliko bi za bika prejel neposredno pri odkupovalcu.« Na Sindikatu pravijo, da bi meso bika odkupili po 3,05 evra za kilogram mesa, kar skupaj znese 1216 evra. Temu moramo prišteti še 9,5-odstotni davek, ki ga prejme kmet ob prodaji, tako da skupaj za 398,5 kilograma govejega mesa prejme 1.329 evrov. Za primerjavo: odkupna cena leta 2012 je znašala 3,60 evra za kilogram mesa, kar je skupaj zneslo 1434,60 evra. Temu smo prišteli še takratni 8,5-odstotni davek, ki ga je prejel kmet ob prodaji, tako da je skupaj za 398,5 kilograma govejega mesa prejel 1.557 evrov. To pomeni, da kmet danes prejme kar 342 evrov manj kot leta 2012.   Koliko dobi kdo? »Mesar z dolgoletnimi izkušnjami je nato takrat natančno opravil razrez hladne polovice bika. Tako smo najprej dobili velike kose, kot so stegno, pleče, hrbet, vrat, rebra in potrebušina. Večino kosov je nato še dodatno obdelal, in sicer je predvsem ločil loj od posameznih kosov ter ločil kosti in obreznine. Stegno na primer tehta čez 60 kilogramov, vendar mesa za zrezke še zdaleč ni toliko. Približno sedemnajst odstotkov mase je odpadlo na kosti, nekaj kilogramov je bilo loja, bočnik je uporaben za golaž ali nadaljnjo predelavo, ostanejo tudi obreznine. Za prodajo v trgovini za zrezke in podobno smo tako upoštevali maso polovice stegna, četudi bi ga po izkušnjah in kakovosti lahko upoštevali večji delež, ostalo smo predvideli za prodajo kot nižjekakovostno meso oziroma kosti. Loja pri prodajni ceni nismo nikjer upoštevali, čeprav vsi vemo, da je v okusnem mletem mesu vedno določen del tudi zmletega loja. Po nekaterih podatkih skoraj 20 odstotkov. Loj se uporablja tudi pri predelavi mesa v razne izdelke, kot so klobase,« pravijo na Sindikatu kmetov. Nato so se člani sindikata odpravili v različne trgovske centre po vsej Sloveniji, da bi preverili, kakšne so cene govejega mesa na trgovski polici. Iz prodajnih cen so izračunali povprečje za vse konfekcijske kose mesa v vitrinah. Niso pozabili ovrednotiti tudi tako imenovane drobovine, kamor spadajo jezik, ledvica, jetra, vranica, pljuča, srce, vampi, prašniki. Upoštevali bi lahko tudi, da pri klanju klavnica obdrži kožo, ki je vredna okoli 50 evrov. »Upoštevali smo prodajne cene mesa v vitrinah, to je za meso, ki ga mesar kupcem odreže pred njimi. Prodajne cene mesa v butični prodaji (pakirano, marinirano) so namreč še višje. S preprostim izračunom pridemo do ugotovitve, da je bik, za katerega bi kmet od odkupovalca dobil 1215 evrov oziroma z davkom 1331 evrov, v trgovini pri mesarju prodan za 3319 evrov. Pri izračunu niso upoštevali vrednosti užitne drobovine (107 evrov), kože (okoli 50 evrov) in tudi loja, ki se ga dodaja v izdelke.« Številke nad črto pomenijo vrednost, ki jo dobi kmet za posamezen kos mesa, medtem ko je spodaj pod črto zapisana vrednost, ki jo ob prodaji dobijo odkupovalci, klavnica in trgovina skupaj. Na Sindikatu kmetov se ob vsem tem seveda sprašujejo, kako je mogoče, da kmet za 22 mesecev pitanja bika (kupiti mora tele, priskrbeti prostor za rejo, krmo, ovrednotiti svoje delo, …) prejme dva in pol krat manj kot drugi v verigi oziroma 40 odstotkov od končne prodajne cene.

Število članov, ki se na volitvah voli v posamezni organ KGZS (svet KGZS ali svet območne enote), je odvisno od števila članov, ki jih ima ta območna enota. Na volitvah v svet KGZS se bo v skupini fizičnih oseb volilo 41 članov sveta KGZS, in sicer kot določa Zakon o Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije, iz vsake območne enote en svetnik na začetnih 3000 članov v tej območni enoti. Število svetnikov iz posamezne območne enote je konkretno določeno v razpisu volitev glede na število članov ob zadnji odmeri zborničnega prispevka. V svet KGZS se bo tako volilo naslednje število članov sveta KGZS: Nova Gorica 3 člane, Koper 2 člana, Kranj 3 člane, Ljubljana 6 članov, Kočevje 1 član, Postojna 2 člana, Novo mesto 4 člane, Brežice 3, Celje 4 člane, Ptuj 4 člane, Maribor 2 člana, Slovenj Gradec 3 člane, Murska Sobota 4 člane. Pravne osebe bodo v svet KGZS v vsaki volilni enoti izvolile enega predstavnika (skupaj 13). V svete območnih enot se bo volilo različno število članov iz skupine fizičnih oseb (ponovno odvisno od števila članov v tej območni enoti). Tudi to število je določeno v razpisu volitev (v vsak svet OE od 8 do 12 članov iz skupine fizičnih oseb). Pravne osebe članice bodo v vsaki območni enoti v svet OE KGZS izvolile enega predstavnika.  Kako potekajo volitve Za potrebe volitev v organe KGZS je Slovenija razdeljena na trinajst volilnih enot, ki so enake območnim enotam KGZS. Volilna enota obsega območje, kot ga obsega območna enota zbornice. Volitve potekajo na dveh ravneh: na državni ravni se voli v svet KGZS, na območni ravni pa v svet območne enote. Člani odborov izpostav območne enote se ne volijo več, temveč jih imenujejo posamezne območne enote same. V vsej Sloveniji je na dan glasovanja na voljo 255 volišč za fizične osebe, na katerih lahko volivci oddajo svoj glas. Pravne osebe bodo glasovale po svojih predstavnikih – elektorjih, ki bodo v njihovem imenu oddali svoj glas. Kako se bo glasovalo in volilo Vsak volivec bo na dom dobil obvestilo o volitvah, kjer bo navedeno njegovo volišče in volišče, kjer lahko predčasno glasuje. Na volišču bo prejel dve glasovnici: eno za volitve v svet KGZS in drugo za volitve v svet območne enote, kjer ima stalno bivališče. Člane sveta KGZS se voli po dveh načinih: tam, kjer se voli en ali dva člana sveta KGZS iz posamezne volilne enote, se bo glasovalo tako, da se bo obkrožilo zaporedno številko pred imenom in priimkom kandidata (večinski sistem), kar pomeni, da se bo glasovalo neposredno za kandidata. Tam, kjer se bo volilo tri ali več kandidatov v svet KGZS in tudi svete vseh območnih enot, pa se bo glasovalo tako, da se bo obkrožilo zaporedno številko pred imenom liste kandidatov (proporcionalni sistem). Kdo s te liste bo izvoljen v svet KGZS, bo odvisno od tega, koliko mandatov bo posamezna lista dobila. Pravne osebe bodo glasovale tako, da bo njihov predstavnik obkrožil zaporedno številko pred imenom in priimkom kandidata na glasovnici. Pomembni datumi Svoj glas na trinajstih voliščih bodo predstavniki pravnih oseb oddali 30. septembra. Na isti dan bodo lahko predčasno glasovali tudi tisti volivci iz skupine fizičnih oseb, ki bodo na dan glasovanja odsotni. Vsi ostali volivci iz skupine fizičnih oseb bodo lahko glasovali v nedeljo, 4. oktobra, ko bo od 7. do 19. ure odprto 255 volišč po vsej Sloveniji. Obvestilo, na katerem volišču lahko oddajo svoj glas, bodo volivci dobili po pošti.

Trgatev v vinogradih največjega štajerskega vinarja Puklavec Family Wines v Jeruzalemsko – Ormoških goricah je te dni na vrhuncu, optimizma pa jim ni vzelo niti neurje predzadnji avgustovski dan, ki jim je dobesedno položilo del vinogradov in vzelo 1200 ton pridelka. V vinogradih je te dni 180 sezonskih delavcev, v glavnem upokojencev s Hrvaške, in še 120 zaposlenih, ki so sredi tedna trgali sauvignon za penine. Prav upokojenci so najbolj zanesljiva delovna sila, ki se sicer s hladnejšimi oktobrskimi dnevi med trtami zredči. Delavci so dobro plačani, in sicer sedem evrov na uro, lanski rekorder pa je v enem samem dnevu potrgal kar 880 kilogramov grozdja. Ker je večina njihovih vinogradov na strminah in terasah, lahko potrgajo strojno z dvema strojema le 28 odstotkov vinogradov oz. 1300 ton grozdja, 2800 ton ga zato potrgajo ročno. Od pogodbenikov in drugih pridelovalcev so samo minulo sredo prevzeli rekordno količino, 260 ton rumenega muškata. Ker imajo trg, načrtujejo rekordni odkup v zadnjih sedmih letih, in sicer 2400 ton grozdja, tudi iz sosednjih okolišev: Maribora, Haloz in Radgonsko-Kapelskih goric, na dobrih 600 hektarjih svojih vinogradov pa pričakujejo še 4000 ton svojega pridelka. Končne napovedi pa so ta hip še nehvaležne, nam je dejal Mitja Herga, direktor in enolog kleti Puklavec Family Wines – na fotografiji skupaj s trgačema Marijo in Stankom, glede na to, da je do trgatve poznih sort šipona in renskega rizlinga še skoraj cel mesec.  

Sodelovanje med Kitajsko in Afriko na področju kmetijstva sega v konec petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Kitajska začela kmetijsko pomoč usmerjati v najrevnejšo celino. V nasprotju z začetno zavzetostjo pomagati afriškemu kmetijstvu, se Kitajska vlada vse od vstopa v 21. stoletje osredinja predvsem v aktivno spodbujane in podpiranje naložb kitajskih podjetij v afriški kmetijski sektor. Načrti Kitajske po dodatnih naložbah v afriško kmetijstvo sprožajo vrsto perečih vprašanj, med drugim, ali kitajske naložbe afriške države vodijo v nevarno past dolgov oziroma ali so izhodne naložbe Kitajske del pretkano oblikovanega trženjskega načrta, ki nerazvitost v Afriki izkorišča izključno za pridobivanje lastnih koristi.   Kitajska je prevzela ključno vlogo pri spodbujanju kmetijske produktivnosti v Afriki. (Fotografija: Shutterstock) OVIRE, KI HROMIJO AFRIŠKO KMETIJSTVO Glavnina afriškega kmetijstva se odvija na manjših samostojnih kmetijah, ki niso dovolj velike, da bi lahko uspešno prešle od tradicionalnega k sodobnemu načinu kmetovanja. Tako na primer več kot 85 % kmetij v Gani kmetuje na slabih dveh hektarjih, medtem ko v Ugandi kar 58 % kmetij ne dosega niti enega hektarja. Stopnja mehaniziranosti afriških kmetij je izjemno nizka oziroma med najnižjimi na svetu. Kmetijske panoge se soočajo s številnimi težavami, med drugim s slabo razvito transportno infrastrukturo, kar otežuje prevoz blaga, ter s slabo izkoriščenimi možnostmi namakanja (na območju celotne Afrike namakajo le 5,4 % kmetijskih zemljišč), zaradi česar se kmetovanje v sušni sezoni preprosto ustavi.  Mednarodne ekonomske institucije, pristojne za napovedi svetovnih gospodarskih gibanj, ocenjujejo, da se bo afriško prebivalstvo do leta 2050 podvojilo. Po predvidevanjih naj bi se število prebivalstva iz trenutne 1,2 milijarde povzpelo na 2,5 milijarde prebivalstva. NALOŽBE V POSODOBITEV AFRIŠKEGA KMETIJSTVA Priliv kitajskega denarja v Afriko narašča, s tem pa tudi delež, namenjen kmetijstvu. Po poročilu Ministrstva za kmetijstvo ZDA za leto 2018, ki je svoje izračune osnovalo na podatkih kitajske vlade, je Afrika v letu 2014 prejela približno 12 % tujih kitajskih naložb, omenjeni delež pa z leti še narašča. Podatki Ministrstva za kmetijstvo Kitajske kažejo, da je v letu 2016 v afriško kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo 1300 kitajskih podjetij usmerilo kar 26 milijard ameriških dolarjev naložb, v glavnem namenjenih za spodbujanje pridelave žita, razvoj živinoreje, ribolova, semenske banke, kmetijske mehanizacije in logistike. Po podatkih Kitajskega državnega urada za statistiko je država v obdobju od leta 2010 do leta 2016 čezmejne naložbe v kmetijstvo, gozdarstvo in ribolov povečala za petkrat. Med osrednje dejavnike, ki so spodbudili rast odhodnih naložb Kitajske, štejejo vse večjo odvisnost od uvoza hrane, zaskrbljenost glede nacionalne preskrbe s hrano ter naraščajoče zaloge tujih rezerv.  Priliv kitajskega denarja v Afriko narašča, s tem pa tudi delež, namenjen kmetijstvu. Kitajski predsednik Jinping je na sedmem vrhu Foruma kitajsko-afriškega sodelovanja (FOCAC), ki je potekal v Pekingu v septembru 2018 (srečanja potekajo vsaka tri leta), za projekte v obdobju 2019-2021 napovedal financiranje v znesku 52 milijard EUR. Znesek sestavlja 13 milijard EUR nepovratnih sredstev in brezobrestnih ali koncesijskih posojil – kar je trikratnik zneska, zastavljenega na predhodnem forumu v letu 2015 – 17 milijard EUR kreditnih linij, 9 milijard EUR za razvoj finančnega sklada in 4 milijarde EUR za financiranje uvoza iz Afrike. Osrednji namen Kitajskega financiranja za obdobje 2019-2021 je usmerjen v posodobitev afriškega kmetijstva, ki vključuje financiranje 50 programov kmetijske pomoči ter odpravo 500 kitajskih strokovnjakov v Afriko z namenom usposabljanja afriških podjetnikov in kmetijskih svetovalcev. V omenjenem obdobju naj bi dodatnih 9 milijard EUR v gospodarski razvoj Afrike vložila tudi kitajska javna in zasebna podjetja.   UJETNIKI DOLŽNIŠKIH PASTI? Po poročanju Guardiana Kitajska vlada v posodobitvi afriškega kmetijstva, bolj kot v priložnosti za izboljšanje prehranske varnosti Kitajske, vidi možnosti izkoriščanja afriških zemljišč ter snovanja poslovnih priložnosti za kitajska podjetja oziroma prodajo njihovih izdelkov na obetajoče afriške trge. Predstavniki Raziskovalnega programa za svetovno pomanjkanje hrane in vode (RPSPHV) menijo, da mora Afrika, če želi prehraniti naraščajoče prebivalstvo, ki naj bi se po napovedih do leta 2050 podvojilo, nujno posodobiti zastarele kmetijske prakse, infrastrukturo in mehanizacijo. RPSPHV ocenjuje, da je Kitajska pri izvedbi takšnega projekta ustrezna partnerica Afrike, kar do neke mere potrjujejo tudi ugotovitve afriških kmetov, ki menijo, da je nakup kitajske tehnologije v primerjavi z zahodno cenejši, predvsem pa primernejši za njihove lokalne kmetijske razmere. Po ugotovitvah RPSPHV naj bi kitajske naložbe v afriško infrastrukturo močno zadolženim afriškim državam predstavljale resno tveganje, medtem ko kmetijske spodbude s strani Kitajske afriške celine ne ogrožajo bistveno. Kmetijski razvojni programi in izobraževalna kmetijska središča, ki so plod kitajskih podjetij in ustanov, za sedaj niso zastavljeni tako, da bi afriške države vodili v kitajsko past nevzdržnih dolgov. Osrednji namen     kmetijskih naložb je prenos kitajske tehnologije in novih metod pridelave na osnovi demonstracij in usposabljanj, cilj pa povečanje produktivnosti afriškega kmetijstva in s tem zmanjšanje negotovosti hrane in revščine. Po mnenju RPSPHV naj bi tako organizirana ureditev na področju varnosti preskrbe s hrano Afriki prinesla več koristi kot škode. Vzpon Kitajske v Afriki sproža nenehne razprave o tem, ali kitajski kapital afriško vlado zvablja v zanko slabih praks, ki otežujejo zmanjševanje revščine na afriški celini. RAZGIBANO KITAJSKO JAVNO-ZASEBNO PARTNERSTVO Na spletnem portalu SPORE – usmerjenem v kmetijsko poslovanje in razvoj kmetijstva v Afriki – menijo, da kitajska vlada, ki je glavno gonilo naložb v afriško kmetijstvo, v načrtovane projekte vse pogosteje prek javno-zasebnih partnerstev vključuje tudi zasebna podjetja. Z uresničevanjem ogromnega pekinškega infrastrukturnega projekta, znanega kot pobuda En pas, ena cesta (BRI – Belt and Road Initiative), s katerim si Kitajci prizadevajo za gradnjo trgovskih poti po Evropi in Afriki (projekt naj bi Kitajsko povezal z več kot 80 državami iz srednje in jugovzhodne Azije, Afrike in Evrope), omenjeno obliko sodelovanja dodatno spodbuja. Čeprav je glavnina naložb BRI, namenjenih afriški celini, usmerjena v razvoj trde infrastrukture, kot so ceste in pristanišča, posodobitev infrastrukturnih omrežij očitno vpliva na afriško kmetijstvo, saj na osnovi izboljšane logistike afriškim kmetom odpira vrata za vstop na domače in čezmorske trge. Predstavitveni centri kmetijske tehnologije, ki jih običajno upravljajo zasebna kitajska podjetja, finančno pa podpira Ministrstvo za trgovino Kitajske (MOFCOM), predstavljajo najbolj odmevno kitajsko naložbo v afriško kmetijstvo. Centri, razpršeni po vsej celini, kmete oskrbujejo s semeni riža in drugih pridelkov ter skrbijo za zagotavljanje potrebne tehnologije in usposabljanje kmetov za pridelovanje vsega – od gob do koruze – ter rejo živine, kot na primer goveda ali perutnine. NI VSE DOBRO, PA TUDI SLABO NE Deborah Brautigam, ena izmed vodilnih svetovnih strokovnjakinj na področju sodelovanja med Kitajsko in Afriko, v knjigi z naslovom Bo Afrika prehranjevala Kitajsko, ki je izšla v letu 2015, preiskuje mite in resničnost, skrite za hrupnimi medijskimi naslovi o nevarnostih kitajsko-afriškega sodelovanja. Avtorica trdi, da so Kitajske naložbe v afriško kmetijstvo presenetljivo omejene, odkupi zemljišč pa skromni. Kljub drugačnim pričakovanjem svetovne javnosti Kitajska za zdaj izvaža več hrane v Afriko, kot jo uvozi. Brautigamova opozarja, da večina javnega strahu pred Kitajskimi kmetijskimi naložbami v Afriko izvira z Zahoda in pomirja, da zaenkrat ni še nihče naletel na afriške vasi, polne kitajskih kmetov. Natančen pregled premikov kitajske politike sicer kaže na naraščajočo podporo izhodnih naložb s strani države, vendar za zdaj ni zaznati trenda spodbujanja migracij kitajskih kmetov v Afriko, financiranja obsežnega pridobivanja zemljišč v Afriki ali vlaganja ogromnih vsot denarja v afriško kmetijstvo. Kitajska želi s spodbujanjem naložb v afriško kmetijstvo zagotoviti dobiček kitajskim vlagateljem, doseči nacionalno varnost preskrbe s hrano ter okrepiti vpliv države v tujini. Kakorkoli že, kitajske naložbe v kmetijstvo Afrike ustvarjajo grenak priokus tako prebivalcem afriške celine kot drugje po svetu. Zahodne vlade in podjetja pogosto kritizirajo nenavadno močne vezi med kitajskim državnim in zasebnim sektorjem, saj menijo, da ugodno financiranje s strani države kitajskim podjetjem zagotavlja nepravično prednost na kmetijskem in drugih trgih ter obenem krepi skrb vzbujajoč vpliv Pekinga na afriške voditelje. V diametralnem nasprotju kitajski predsednik Jinping zagotavlja, da načrtovana sredstva, predstavljena na sedmem vrhu FOCAC, držav v razvoju ne bodo ujele v primež neskončnih dolgov. Jinping poudarja, naj pri presoji, ali je sodelovanje med Kitajsko in Afriko dobro ali ne, sodelujejo le Kitajci in Afričani ter poziva snovalce afriške politike, da odločitve o omenjenih bilateralnih odnosih sprejemajo izključno na podlagi lastnih (nacionalnih) interesov. Po poročanju spletnega portala SPORE bodo afriški kmetje le s težavo pridobili koristi na osnovi kitajskega kmetijskega modela, ki je oblikovan izključno v želji po doseganju trgovinskih interesov Kitajske. Kljub temu ponudba Kitajske na afriškem kmetijskem trgu ostaja, če ne vedno najboljša, pa za zdaj največja – vse do takrat, ko bodo afriške rivalske vlade končno prevzele svoje obveze do tako pomembnega sektorja, kot je kmetijstvo. GEOSTRATEŠKI INTERES Ob vsem povedanem se samodejno zastavlja vprašanje, kam so pri naložbah v afriško kmetijstvo poniknile nekoč izrazito kolonialno usmerjene evropske države in hkrati izzove zaskrbljenost, da bi lahko že v prihodnjem stoletju ob trdni podpori Kitajske kmetijstvu Afrike uspelo zamajati temelje evropskega kmetijstva ter že tako osiromašenega slovenskega kmeta še dodatno stisniti v kot. Afrika bo ob trenutni hitrosti izvajanja tujih neposrednih naložb najbrž kmalu prestopila prag nerazvitosti ter se iz podeželskega kmetovalca prelevila v pomembnega tekmovalca na svetovnih kmetijskih trgih. Nedvomno je pri preobrazbi afriškega kmetijstva zaznaven močan vpliv komunistično-kapitalskega sistema Kitajske ter njena želja po nadziranju pomembnega ekonomskega in političnega položaja Afrike, ki postaja vse bolj izrazita in silovita. Kitajski prevzemi kmetijskih zemljišč v Afriki so pogosta senzacionalistična medijska tema, ki razburja svetovno javnost. Po ugotovitvah CARI (Kitajsko-afriška raziskovalna pobuda) naj bi do leta 2016 od več kot 6 milijonov hektarjev domnevnih prevzemov zemljišč, bilo dejansko pridobljenih le 252.901 hektarjev afriške zemlje. Trend prevzemanja se v zadnjih letih še upočasnjuje.