Literarna sekcija DU Murska Sobota, ki jo vodi Irena Šrajner, je po prvem sestanku po koronakrizi, na njem je bil na njihovo povabilo prisoten tudi njihov založnik Robert Titan Felix, ki jim je predstavil  svoj novi knjižni klub in možnost sodelovanja, pripravila tudi prvi kulturni dogodek. V prostorih društva oziroma v galeriji Mozaik v Zvezni ulici v Murski Soboti je za svojo dolgoletno zunanjo strokovno sodelavko, v Murski Soboti živečo pisateljico Karolino Kolmanič, pripravila prijetno presenečenje. Po njenih posredovanih rokopisih Ireni Šrajner, ki je zanjo velika vzornica in iskrena prijateljica že več kot pol stoletja, so namreč v sekciji poskrbeli za knjižno izdajo njene daljše novele v treh poglavjih. Prepis in korekturo dela, ki je prva knjiga nastajajočega Knjižnega kluba Netopir, je opravila prav Šrajnerjeva, založil  iz izdal pa jo je Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram iz kraja Pekel, Pesnica pri Mariboru. Kot pravi Robert Titan Felix, ustanovitelj zavoda, ki je knjižico uredil in jo tudi jezikovno pregledal, je »…  daljša novela z izrazitimi konverzacijskimi značilnostmi, in je zagotovo eno prvih besedil, ki se navezuje na morda najbolj aktualno temo v tem trenutku: korona virus.« Aktualnost v delu s humornim pridihom, pravi Titan, so maske in distance med glavnimi junaki. Rdeča nit novele, ki je avtoričino že 27. knjižno delo, je srečanje starejših prebrisanih damic, ko v pogovoru med njimi stopijo v ospredje njihove bogate izkušnje v odnosu z moškimi, in pri tem do njih – prebrisane kot so,  uporabljajo izvrstno preizkušeno strategijo. Kolmaničeva je ob robu dogodka, ki je bilo zanjo kajpak presenečenje brez primere, izpostavila, da knjiga govori o ljubezenskem paru, ki se zaradi izrednega dogodka razide, a se na koncu – tako kot v vseh njenih delih, zgodba srečno konča: se ljudje pobotajo in spet zaživijo srečno življenje. Kot pravi predsednica DU Murska Sobota Angela Novak, je omenjena knjiga nekakšen uvod v praznovanje častitljivega, 90. rojstnega dne njihove drag in nadvse spoštovane Karoline Kolmanič. To se bo zgodilo 29. septembra letos. Kolmaničeva je z DU Murska Sobota zelo povezana, saj je med drugim uredila in naredila izbor dek za kar 15 številk letnega literarnega društvenega zbornika Shojene poti, je bila strokovna sodelavka sekcije in je mentorsko bdela nad domala vsemi članicami in člani sekcije, 21 jih je tačas, vseh skupaj pa jih je bilo doslej blizu 50. Karolina Kolmanič se je za društvo razdajala tudi na drugih področjih.   KULTURA-KAROLINA KOLMANIC. JPG: S predstavitve (od leve): Irena Šrajner, Karolina Kolmanič in Angela Novak.

Na planoti pod Polževim je tudi zaselek Zavrtače. Ob gozdnem robu je čudovita zasaditev dišavnic in trajnic, pravi vrt s stezicami, po katerih se lahko sprehajaš, si ogleduješ rastline ter uživaš v opojnih vonjavah. V tem času številni grmički lepo cvetijo, med drugim tudi belo cvetoča rastlina, katere imena ne poznamo. Aplikacija za prepoznavanje rastlin na telefonu nam sicer sporoča, da gre za jetičnik Veronicastrum virginicum - black root, glede na obliko listov pa bi lahko bilo tudi kaj drugega.  Kdor rastlino pozna, naj na Kmečki glas sporoči, ali gre za navedeni jetičnik ali za kaj drugega.

Svet Evrope je 30. junija 2020 dosegel skupno soglasje z Evropskim parlamentom o nadaljnji podpori evropskim kmetom po veljavnem pravnem okviru do konca leta 2022, ko bo začela veljati nova skupna kmetijska politika( SKP). Pogajalsko besedilo je pozneje istega dne potrdil posebni odbor Sveta za kmetijstvo. Isti dan je potekala tudi videokonference ministrov EU, pristojnih za kmetijstvo, na kateri sta bila prisotna tudi evropski komisar za kmetijstvo in razvoj podeželja Janusz Wojciechowski in komisar za okolje, oceane in ribištvo Virginijus Sinkevičius. Ministri so se v okviru videokonference seznanili s poročilom o napredku obravnave zakonodajnega svežnju o reformi Skupne kmetijske politike (SKP) za obdobje po letu 2020 ter si izmenjali poglede o sporočilu Komisije o trajnostnem ribištvu za leto 2021. Slovenijo je na posvetu zastopala dr. Aleksandra Pivec , ministrica za kmetijstvo,gozdarstvo in prehrano. Podaljšanje veljavnih pravil za še dve leti in dokler ne bo sprejeta nova SKP, ki bo zagotovila kmetom predvidljivost in enake pogoje po Evropi v času krize COVID-19. EU dala bo še naprej financirala programe za razvoj podeželja in evropskim kmetom zagotavljala podporo z neposrednimi plačili in nemoten prehod na naslednje obdobje SKP. Podaljševanje tega programskega obdobja bo omogočilo neprekinjena plačila kmetom in drugim upravičencem. Poleg tega bodo države članice v teh dveh letih imele čas, da pripravijo svoje strateške načrte v skladu z novo zakonodajo SKP in načrtujejo njihovo izvajanje po odobritvi s strani Komisije.Končno sprejetje prehodne uredbe naj bi bilo predvideno do konca leta 2020, saj je tesno povezano z večletnim finančnim okvirom (MFF), o kagerem trenutno potekajo pogajanja.  Najmanj 30 odstotkov PRP za varovanje okolja Kmetijki ministri pa so se na videokonferenci seznanili natančneje s poročilom o napredku obravnave zakonodajnega svežnja o reformi SKP za obdobje po letu 2020. Slovenska ministrica je v razpravi izpostavila kot najpomembneje, da se delo na zakonodajnem svežnju za reformo SKP po letu 2020 nadaljuje. Sprejetje zakonodajnega okvira za bodočo SKP je namreč pomembno z vidika pravočasne priprave programskih dokumentov. Bistveno je tudi čimprejšen sprejem večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027, s čimer bo omogočena poraba sredstev.Hrvaško predsedstvo je v poročilu o napredku za prihodnjo razpravo izpostavilo določitev ukrepov na področju PRP, prilagajanja in blaženja podnebnih sprememb ter varovanja okolja in kazalnike za nov izvedbeni model SKP in dodatna prožnost za prerazporeditve sredstev med finančnim letom.Z vidika okoljskih vplivov se Slovenija zaveda potenciala, da SKP prispeva k ciljem EU na področju blaženja podnebnih sprememb, zlasti z vidika evropskega zelenega dogovora in še posebej strategije»Od vil do vilic« in strategije za biotsko raznovrstnost do leta 2030 »Vrnimo naravo v naša življenja«. Zato se naša država strinja s predlogom Evropske komisije, da najmanj 30 % sredstev v okviru drugega stebra SKP nameni vsebinam na področju blaženja podnebnih sprememb ter varovanja okolja, vendar ob tem upoštevajo plačila za območja z omejenimi dejavniki za kmetijstvo. Slovenija je tudi zadovoljna z napredkom z določbami o sektorskih intervencijah. Proti prevelikemu administriranju V drugem delu razprave so se prisotni seznanili s Sporočilom Komisije o stanju skupne ribiške politike in posvetovanju o ribolovnih možnostih za leto 2021. Gre za sporočilo, ki ga v zvezi z ribolovnimi možnostmi Komisija predstavi vsako leto, v njem pa nakaže načrtovani pristop o določanju ribolovnih možnosti. Ciljne ribolovne vrste slovenskih ribičev ne spadajo med tiste, ki so opredeljene v okviru režima omejevanja ribolovnih možnosti. Naša država je zato podprla začrtano smer k ohranjanju in trajnostnemu upravljanju ribolovnih virov, pri čemer je izpostavila, da morajo biti upoštevane značilnosti in potrebe slovenskega ribištva. Slovenija bo pri tem posebno pozornost namenila ukrepom upravljanja ribištva v Jadranskem morju.V sklepnem delu razprave so se udeleženci razprave seznanili še s poročilom predsedstva o stanju obravnave pri trenutnih zakonodajnih predlogih EU s področja ribištva. V zvezi s predlogom nadzorne uredbe je pomembno, da se izognemo nesorazmernim administrativnim obremenitvam za manjše ribiške sektorje kot je naš, do katerih bi prišlo v primeru obvezne uvedbe elektronskih sistemov (elektronskih ladijskih dnevnikov, sistemov za spremljanje plovil ipd.) za ribiška plovila vseh velikosti, vključno s plovili za mali priobalni ribolov. Slovenija se zato zavzema za možnost izjem za plovila, ki so namenjena malemu priobalnemu ribolovu (npr. v obliki možnosti papirnih dokumentov).

Žetvi strnih žit na straneh naše spletne strani vsako leto odmerjamo veliko prostora. Kako tudi ne! Ko pa gre že od nekdaj za najpomembnejše kmečko opravilo. Z žetvijo je namreč povezan kruh, nekoč najpomembnejše prehransko živilo. Čeprav ga v času prehranskega izobilja izpodrivajo druga živila, simbolika iz preteklosti – če bo dobra žetev, bo dovolj moke in z njo tudi kruha in potem ne bomo lačni, vendarle ostaja. Z žetvijo pa je povezano tudi spravilo krmnih žit za pitanje gospodarske reje živali. Za razliko  krušnim žitom krmnim zadnja leta namenjamo vse več površin, kar jasno dokazuje, kakšen odnos imamo v Sloveniji v povsem razglašenih cenovno razmerjih do tržne pridelave žit. Odkar je bila konec leta 2010 v Sloveniji  na področju primarne kmetijske pridelave formirana žitna veriga, ki naj bi z namenom skupaj premagovati in si porazdeliti bremena poslovnih tveganj, beri: si biti partner v dobrem in slabem,  povezala vse deležnike od pridelave pšenice do peke kruha, se je vsako leto veliko dogajalo. A bolj malo zgodilo. Razen uradno prvo leto njenega delovanja, 2011., in morda tudi lani, so vseskozi imeli v verigi škarje in platno naši mlinarji in peki, združeni v okviru agroživilske zbornice pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). Ti so tudi priporočili sortno listo za setev in  od pridelovalcev hitro dobili želena krušna žita. A so kljub temu za pšenico in druga žita pač ponudili, kolikor – vedno posuti s pepelom,  so jim dane razmere ob žetvi dovoljevale glede na ceno v tistem času v soseščini.    Mislim, da je bilo le eno leto, ko so naši mlini svojim  pridelovalcem ponudili višjo ceno, kot so potem v mesecih po žetvi plačevali za manjkajočo pšenico iz uvoza. Vsa ostala leta so kakovostno slovensko pšenico, pridelani po zahtevnih okoljskih standardih, dobili po občutno nižji ceni kot uvoženo. Čeprav Slovenija glede na zasejane površine s krušnimi žiti še dolgo ne bo samooskrbna (če sploh kdaj?) – kvečjemu ves čas delovanja žitne verige, ki naj bi ta trend obrnila v pozitivno smer, pri domačem odkupu capljamo na skromnem tretjinskem deležu, vsako leto pogrevamo stara dejstva. Da bi pač za domači, da ne rečem butični tržni višek, morali naši mlini in pekarne v smislu odkupne cene najti spoštljivi odnos in z njo v skladu z našimi pridelovalnimi pogoji priznati primerljivo ceno. A zakaj bi, če pa lahko mlini in tržni kupci dobijo te količine po njim sprejemljivih,   nizkih cenah? Še kako se namreč vsi ti zavedajo, da je velika večina kmetov prisiljena pridelek prodati takoj ob žetvi, z njiv, kot pravimo, saj je nimajo kje skladiščiti in jo prodajati ob ugodnih tržnih cenah, kakor to počnejo tujci. Zavedajo se tudi, da je Prekmurje, kjer ob Prlekiji raste več kot 60 % vseh v Sloveniji zasejanih krušnih žitih, zadružno povsem razglašeno. Pa tudi zadružni odkupovalci svojih polnih skladišč z žiti dlje kot do žetve koruze ne morejo imeti, saj potem ne bodo mogli kam spravljati odkupljene koruze. Ta dejstva  več kot odlično leta in leta izrabljajo kupci naših žit. Z vstopom tržnih odkupovalcev v zadnjih letih se morda razmerje moči počasi izenačuje, a tudi ti ne kupujejo in prodajajo žita v interesu kmetov, pač pa svojem. Naši največji peki, katerih dejavnost zaradi premalo domačega odkupa temelji na uvoženi pšenici, torej moki iz tuje surovine, na vse pretege zavlačujejo tudi z vstopom v shemo Izbrana kakovost Slovenija za žita. Za katero si z doseženim spoštljivejšim odnosom do pšenice in drugih krušnih žit s slovenskih polj naši od največjih mlinov in pekov ne dovolj slišani pridelovalci že leta neuspešno prizadevajo. Komisija za odkup in prodajo žit, ki zastopa pridelovalce in zadružne odkupovalce, razočarana nad letošnjimi res čudnimi dogajanji znotraj žitne verige - neposrednih pogajanj glede dokončne določitve enotne odkupne cene pod pretvezo nezakonitega kartelnega dogovarjanja več ne bo, spet prst krivde upravičeno usmerjajo v ekonomsko močne in netolerantne do domačega, naše mlinarje in peke. Oziroma njim krovno GZS, ki jo mimo simbolike in pomena samooskrbe zanimajo le ekonomske zakonitosti in dogajanja na globalnem trgu. Ker se zgodba ponavlja celo desetletje in deležniki v verigi niso enakovredni partnerji, kar je zabetonirano kot gotovo dejstvo, se sprašujem, zakaj za vraga Komisija ne naredi korak naprej?  Energijo je debelo desetletje trošila v smeri pogajanj in prepričevanj nikoli prepričanih mlinov in pekarn, od katerih bi prevzela škarje in platno. Zakaj končno ne naredijo projekt svojega organiziranega skladiščenja – lastnih ali zakupljenih skladiščnih prostorov, da bi s spravilom pridelka ob žetvi nevtralizirali vsakoletni negativni vpliv globalnega trga na (domačo) odkupno ceno ob žetvi? Tako kot to že leta počnejo s silosi – lastnimi ali najetimi v okviru blagovnih rezerv  kmetijske gospodarske družbe. Kakorkoli obračamo: kmetje kot pridelovalci bodo ob prodaji pridelka v času žetve, ko je cena žit razumljivo najnižja, vedno potegnili kratko. In naj potem dano obljubo od podpisu pogodbe o žitni verigi – skupaj v dobrem in slabem, končno presekajo. Saj, če se morajo mlini in peki razumljivo tržno obnašati, bi se tako morali tudi kmetje. Ne z besedami in argumentiranim dokazovanjem, kdo ima v analitični kalkulaciji glede lastne cene pšenice ali ječmena prav, pač pa s konkretnimi dejanji. Ki na globalnem trgu edino štejejo. Neposredna rodaja slovenske pšenice ob žetvi nikakor na dolgi rok ne more biti njena rešitev! Po zadnjih projekcijah naj bi naši pridelovalci krušnih žit letos v povprečju v primerjavi z lani za tono dobili tudi do 15 € manj. Me prav zanima, če bo skladno s tem znižanjem sledilo tudi znižanje mlevskih in pekovskih izdelkov. 

Posestvo Albiana, vinogradniško-vinarske hiše Žarn je sredi junija gostilo v Nemški vasi pri Krškem posavske vinarje, gostince in vina, ki so jih dali na pobudo Mihe Isteniča v oceno znanemu angleškemu vinskemu kritiku in trgovcu Stevenu Spurrierju. Steven Spurrier je preko spleta komentiral vina petih posavskih vinarjev Istenič, Albiana, Kobal, Kelhar in Lipej. Vinarji so organizirali dogodek skupaj s CPT Krško, povezovala ga je Ksenja Kragl iz Okusi Posavja, za omizjem pa so komentirali vina in možnosti za razvoj vinarstva in turizma v Posavju Miha Istenič, direktor, Penine Istenič Jure Tomič, kuharski mojster in lastnik restavracije Debeluh Brežice, Grega Repovž, kuharski mojster in lastnik Gostilne Repovž, Miha Ritonja, enolog na posestvu Albiana in Gašper Čarman, direktor vinoteke eVino, in državni prvak med vinskimi svetovalci 2013 in 2015.V pokušino so bila vključena posavska vina blagovnih znamk: Penina Istenič (Gourmet rose l. 2016, Passion l. 2009), Albiana (sauvignon l. 2018), Keltis (cuveé extrême l. 2013), Kobal (modra frankinja Luna l. 2016), Lipej (modri pinot l. 2017).Steven Spurrier je uvodoma dejal, da se Slovenija kot vinogradniška država razvija, vino je pri nas način življenja, vendar potrebuje na tem področju še dodaten razvoj.Sodobni pivci vina imajo vse večjo zavedanje o pomenu rastišča in tradicije pri pridelavi vina, zato vse vse bolj iščejo vina lokalnih sort z odrazom »terroirja«. Penino Istenič, gourmet rose, 2016, je ocenil kot modri pinot z eleganco, lepo barvo in strukturo. Albianin (Žarnov) sauvignon 2018 je prav tako ocenil kot zelo dobro strukturno vino. Keltisov cuvee extrem, 2013 ( renski rizling, sivi pinot, chardonnay in traminec) kletarjen kot oranžno vino tj. s podaljšano maceracijo, je za Spurrierja zelo privlačno vino, čeprav sam ni ljubitelj oranžnih vin, je pa zanj potrebnih vsaj 20 minut, da se razvije in to velikem kozarcu. Za modri pinot, Lipej, 2017 je ocenil, da ima manj taninov in zato ni vino dolgega življenja, je pa nared za uživanje. Modra frankinja 2016 iz kleti Janka Kobala pa je za strokovnjaka svetovnega slovesa lep izraz modre frankinje in priporočil posavskim vinarjem, da naj gredo po samosvoji, terroirski poti tudi v prihodnje. ZA MEDNARODNI  FESTIVAL MODRE FRANKINJE POTREBNO POVEZOVANJE    Na vprašanje Kmečkega glasa ali se bodo začeli posavski vinarji promovirati modro frankinjo kot slovensko sorto v osrednji Evropi, kjer jo pridelujejo poleg Slovenije še Hrvaška, Avstrija in Madžarska ( tj. območje bivše Avstroogrske) in bo sevniški festival postal mednarodni ,smo dobili zelo realne odgovore. Rok Petančič, ki sodeluje pri organizaciji festivala modre frankinje, tega prirejajo v Sevnici zadnjih devet let, meni, da je potrditev te sorte kot slovenske zanesljivo prelomnica. Zato, da festival že ni postal mednaroden, pa je treba krivdo piskati v tem, da Slovenci preprosto ne znamo sodelovati, ker je pri povezovanju vedno posredi dvom, da bo kdo drugega izkoristil. In dokler ne bo sodelovanja, tudi takšnega mednarodnega festivala modre frankinje ne bo. Jure Tomič je poudaril, da morajo biti za takšen festival na primerno vioski ravni tudi vina, ker bi bilo vse drugo "cvičkarija." Gregor Repovž je dodal, da je za mednarodni festival modre frankinje potrebna finančna podpora regionalne in državne ravni. Miha Istenič pa ni bil pesimističen, ker je iz izkušenj prepričan, da se slej ko prej vedno najde krog enako mislečih, ki se je sposoben povezati, če ne v Posavju, pa kje drugje ali v tujini. Marjan Kelhar, je poudaril, da je najbližja in najbolj uspešna pot za promocijo vin gostinstvo.V Posavju so zato vsa leta izgubljali najboljše goste, s z sedanjimi vini pa se lahko postavijo ob bok stoletnik konkurenci, zato je "biti boljši in drugačen" edina prava pot, za opaznejši napredek te regije pa se morajo povezati predvsem mladi vinarji. Steven Spurrier komentira posavska vina po spletu  Steven Spurrier je začel kot vinski trgovec in je eden izmed najzaslužnejših za vzpon vin iz novega vinskega sveta ter med drugim tudi tisti človek, ki je proslavil kalifornijsko dolino Napa. Leta 1976 je namreč pripravil slepo degustacijo v Parizu, imenovano tudi pariška sodba (Judgement of Paris), ki jerazblinila mit o absolutni prevladi francoskih vin. Devetim priznanim francoskim okuševalcem je dal v presojo po šest kalifornijskih chardonnayev in cabernet sauvignonov, zraven pa še po štiri prestižne bordojce (z večjim deležem cabernet sauvignona) in bele burgundce (chardonnay). Degustaciji je sledil šok. Pri točkovnih seštevkih sta obe prvi mesti pripadli Kalifornijcem, pri chardonnayjih še celo tretje in četrto.

Tedaj ko je na vrtu dovolj zelenjave, si lahko naredimo zelenjavni čips. Pripraviti ga je povsem preprosto, pomembno je, da imamo lupilnik, saj morajo biti lističi narezani nadvse tanko. Pečico segrejemo na 210 stopinj, širok nizek pekač pa prekrijemo s papirjem za peko. Na tanko narežemo nekaj korenčkov, peso, bučko, pastinak in sladki krompir ali še kaj drugega. Lističe zelenjave poškropimo z oljem, posolimo in popopramo, namesto popra pa lahko uporabimo tudi svež, na drobno nasekljan rožmarin. Pečemo približno 20 minut ali več, dokler ne postane zelenjava hrustljavo zapečena. Vzamemo jo iz pekača in malo počakamo, da se ohladi, preden jo ponudimo kot prigrizek s kakšno dobro pomako. Velja, da je tako pripravljen zelenjavni čips bolj zdrav od ocvrtega krompirčka, vendar z njim ne smemo pretiravati: v prvem je veliko olja in soli, v zelenjavnem čipsu pa je precej sladkorja.