13. junija naj bi v Švici glasovali o dveh zelo skrajnih pobudah, ki bi tam bistveno spremenile kmetijstvo. Poleg tega bi lahko primanjkovalo hrane in strmo naraščale cene, piše kmetijski bloger dr. Willi Kremer-Schillings v svojem zadnjem prispevku na www.bauerwilli.com. Obstajata dva predloga: Pobuda za pitno vodo (TWI) želi, da prejemajo neposredna plačila samo tiste kmetje, ki pridelujejo brez pesticidov. Poleg tega ne bi smeli uporabljati antibiotikov in redili bi lahko le toliko živali, kolikor jih je mogoče hraniti s krmo, pridelano na kmetiji.  Podjetja, ki tega ne morejo upoštevati, v prihodnosti ne bi smela več prejemati neposrednih plačil.  Pobuda za prepoved pesticidov (PVI) prepoveduje uporabo sintetičnih pesticidov v kmetijski pridelavi. Prepovedan bi bil tudi uvoz živil, ki vsebujejo sintetične pesticide ali so bili pridelana s pomočjo takšnih izdelkov v komercialne namene. Kremer-Schillings se je pogovarjal s Samuelom Guggisbergom, predsednikom Združenja kmetov in kmetijskih podjetnikov IG BauernUnternehmen, ki se zavzema za racionalno in produktivno kmetijstvo. Po navedbah Guggisberga ima Švica trenutno 54- odstotno stopnjo samooskrbe s hrano. »Posledica sprejetja pobude o pesticidih bo prisilna ekstenzifikacija naših kmetijskih gospodarstev, odpuščati bi morali zaposlene. Treba bi bilo opustiti pridelavo oljne repice in pitanje brojlerjev. Samooskrba bi se močno poslabšala, saj se bi povprečni donosi zmanjšali, v nekaterih primerih pa lahko prišlo tudi do popolnega izpada pridelkov. Če se bo besedilo pobude dosledno izvajalo, predvidevam, da Švica ne bo mogla najti dovolj hrane zahtevane kakovosti, pa naj bo to doma ali v tujini « .  Pobuda o pesticidih vpliva tudi na nadaljnje postopke v 1. in 2. fazi predelave. Tako opevana švicarska čokoladna industrija na svetovnem trgu ne bi našla dovolj kakavovih zrn, ki bi izpolnila zahteve. Prepoved pesticidov bi vključevala tudi biocide, je dejal Guggisberg. Brez detergentov in razkužil ni več mogoče misliti na primerno zdravje živali in varnost hrane. »Začne se s higieno stojnice in čiščenjem molznega sistema, konča pa se s higieno sistema v drugi fazi obdelave. Tu gre za približno 160.000 delovnih mest, «opozarja predsednik. Vse to vodi do znatno višjih cen regionalno pridelane hrane. Meni,da pobudniki vseh teh vidikov niso upoštevali dosledno. Pesa in oljna repica brez pesticidov? Pridelava sladkorne pese ali oljne repice brez sintetičnih pesticidov pravzaprav ni mogoče, doda kmet Willi v pogovoru. Na vprašanje, ali pridelki, ki manjkajo v kolobarju, niso kontraproduktivni z vidika biotske raznovrstnosti, Guggisberg potrjuje, da pobude za okolje in biotsko raznovrstnost škodijo. "Pobuda za pitno vodo na primer prepoveduje vse pesticide, vključno z biološkimi pesticidi. Če torej še vedno želite prejemati neposredna plačila, boste lahko pridelovali le v skladu s smernicami Demeter. Trenutno ekološke kmetije prejemajo več neposrednih plačil kot kmetije, ki imajo potrdilo o ekološki učinkovitosti, to pa je že obvezno za prejemanje neposrednih plačil. Manjši donos povzroča velike primanjkljaje dohodka na kmetijah. Te bi lahko nadomestili z neposrednimi plačili za BIO plačila, kar pa bi skoraj podvojilo kmetijski proračun, ali pa bi se morali stroški v celoti prenesti na bistveno višje cene, kot jih ima danes že ekološko kmetovanje. Trenutno se mi obe zdita obe možnosti zelo malo verjetni, «pravi podjetnik. Vse kmetije z drugimi načini pridelavo bi morale pridelavo povečati in vključiti v pridelavo ponovno območja z ekološkim nadomestilom. Seveda bi bilo to mogoče le, če bi pobudo o pesticidih zavrnili in sprejeli le pobudo za pitno vodo.  

Spomladanski čas je primeren za sajenje koščičarjev in drugega sadnega drevja.  Pregovor pravi, eno jabolko na dan odžene zdravnika stran, piše Jože Žerdin. In tega reka se zaveda tudi 101-letni Maks Kampl. V parku ob enoti doma v Kidričevem je omenjeni oskrbovanec posadil sadno  drevo. Izbral je visokodebelno jablano sorte bobovec, ki jo je poimenoval po svoji vnukinji Petri. V  parku že kraljujejo dve hruški, tri slive, dve nizkodebelni jablani, češnja, nekaj grmov lešnikov in veliko kivija. Na visokih gredah pa so posajene jagode. Stanovalci se vsako leto veselijo pridelkov sadja, ga z veseljem obirajo in pobirajo, očistijo, pripravijo kakšno sladico, kompot ali pohrustajo kar sveže. Foto: arhiv Doma upokojencev Ptuj, Enota Kidričevo     

Naenkrat smo tu, s prvoosebnim pripovedovalcem, na robu planote nad dolino, kjer se spodaj svetlikajo luči in teče življenje. Tam zgoraj pa še kraljuje zima in se le počasi umika pomladi. Ob počitniški hišici, ki jo je treba zdaj pripraviti na pomlad, nekdaj pa je bila pripovedovalčeva domača hiša, se v sedanji čas prikrade spomin na to, koliko je pomenil prvi telefon. Ta spomin je prava mala freska nekega časa, razmer in ljudi v njem. Droben in pretresljiv zapis hkrati, spretno napisana zgodba pisatelja Bojana Bizjaka. V. K. Telefon Štrena večera se je zataknila za ogolele veje, ko sem šel čez pust travnik, da bi še ulovil nekaj večerne spokojnosti na robu, od koder se je videlo mesto v dolini, vse tiste luči, vso tisto čarovnijo svetlobe, ki ubija starodavno temo. Nemalokrat sem tukaj stal in si ogledoval pokrajino pod seboj, zarasle gmajne, cerkev v vasi spodaj, ceste, avtocesto. In prav tu je speljan telefon na planoto nad mestom. Pa je višinske razlike kar nekaj, blizu sedemsto metrov – dva svetova, spodaj je dostikrat že vse zeleno, ko je tu zgoraj mrtvina in bel sneg. Predpomladni čas je; od juga že vlečejo mehke sape, tiste, ki tako zvesto ližejo sneg in prikličejo prve zvončke, še prej pa žafrane, joj. Pa sem jih videl pod hišo, bazenčki še belih, niso še obarvani. In stojim in gledam. Preverjam telefon v žepu. Moral bi poklicati ženo, da ji povem, da sem vse naredil, kar je bilo treba, prezračil, zakuril, odrgnil plesen v hodniku, pobral zatohlo posteljnino, preveril, kako je zimo prestala vodovodna napeljava, skratka, vse je kot lani, čeprav so bile zmrzali kar hude. Pa jo pokličem. Dolgo se ne oglasi, potem pa kar zmanjka signala. Ja, kaj pa je zdaj to, me stisne. Tako zelo smo navezani na te preklete telefone, že kar odvisen sem od tega, priznam si. Če nekoga ne dobim takoj, potem …. Nič, malo se še sprehodim do borovcev in potem bom šel mimo spomenika pa do avta. Plahta teme je vse gostejša. Pokličem sina, ja, ja, zunaj je, vozi se z avtom, ta vrag, ta korona … Ne zdrži med stenami, saj ga razumem, ga. Molčim in z rokavom brišem telefonski zaslon. In potem, kot bi me nekaj zaskelelo v začelju. Telefon, telefon, rdeč, Iskra … Kje je že to, pozna osemdeseta, menda 1986, šele takrat smo dobili telefon. Oče ga ni dočakal, prej je umrl, pravzaprav, naslednjo jesen smo ga potem dobili. Telefon … Prihajal sem domov, pomagal na kmetiji, košnja, krompir, sekanje drv, hlodi … Delo, samo delo … Ko je oče umrl, je vse ostalo na maminih plečih. In tista slika: Aprilski dež je neusmiljeno pral že nekaj dni. Dišalo je po dimu in po razmočeni zemlji, ki je že dihala neko novo življenje. Mama je že nabirala regrat na travnikih in ga zvečer belila z ocvirki. Kakšen vonj, kakšna slast. Tarnala je nad tem, da zamujajo pri postavitvi linije pa da bo ta reč toliko stala. Pred dežjem sem moral skopati jamo za strelovod – če danes pomislim – sami smo kopali jame za drogove, sami za strelovod, sami razpeljevali drogove, kable … Tisti dež. Ko se je po nekaj dneh le uneslo, sem pač moral nazaj v Ljubljano, služba, ni kaj. In tista sobota. Sorodstvo je bilo zbrano v spodnji kuhinji in gledalo tja čez travnik. Ravno sem prišel, ne vem. Nekaj sporov je bilo že prej, zdaj … Pa ne bi zdaj o tem razmišljal, ne. Pa jih vidim, obraze, uokvirjene v starem trhlem oknu in gledajo, se privoščljivo pačijo in celo slišim: »Baba je je res usekana …« Nisem takoj dojel, za kaj gre. Še najbolj se mi je zdel sladko privoščljivi izraz brkača, ki je oženil sestrično in se je imel za zelo pomembnega, čeprav … Ni, da bi zdaj mislil nanj, ne. Je bil, kar je bil. Tisti obraz, pritisnjen na orošeno šipo … Še sam sem se ozrl v smer, kamor so gledali. Odložil sem stvari in pogledal. Videl sem, da je zelenje že začelo oblivati grmovje, šopaste megle so ležale nad kotanjo, skrivale pot, skrivale kamne na hribu, počasi drsele proti črni postavi, črni ruti, ki se je tako temačno izluščila iz megle. Mati koplje jamo, me je streslo. Pa sem ji rekel, da bom v soboto prišel, da jih bom sam, da … Mati koplje jamo, o ti moj bog, oni pa tu zijajo in gledajo, stara mama, teta, sestrična in njen mož. Kakšna predstava, kakšen teater za njih. Leto dni bo skoraj, ko je … Me je tam na vogalu hiše zbijalo in togotilo. K sreči me niso opazili, ker sem stal preveč desno. Šel sem naokrog, po stopnicah v naše zgornje prostore. Jezno sem se preoblekel v delovnega pajaca, obul težke gozdarske očetove čevlje, vzel v baraki drugi kramp, železno lomilko, lopato in samokolnico. Orodje je ropotalo, ko sem šel po cesti proti mami. Vsa zadihana je stokaje spet dvignila kramp in zamahnila, pa še in še … Od kod ji moč, od kod volja? Imeti telefon v hiši, imeti telefon, to jo je gnalo. Opominjala me je, da bodo junija že zvonili, do maja da mora biti vse skopano. Gleda sem njene gube, gledal, sem pretrdo zavozlano črno ruto, ki je na silo tlačila še rjave lase, spremešane s sivino, gledal sem izsušeni ustnici, ki sta se krivili v jezljivo trpečnost, v tisti silni napor, da bi presegla ničevost, ki je je bila deležna od sorodstva, ker se je pač priženila iz druge pokrajine. V očeh je imela osamljeno luč pozabljenega hrepenenja po drugačnem življenju; tisto migetavico, ki se nikoli do kraja ne izžari. Roki, rdeči, ožiljeni, sta spet pograbili kramp, pa sem jo zagrabil in ji rekel: »Mama, nehaj, nehaj! To ni delo za ženske.« Sredi giba je obstala, sredi novega zamaha v načeti jami, prvi od štirih, kolikor smo jih morali še skopati, dve sta že bili, marca sem jih skopal. V eni je bilo veliko rjave vode, brozgastega blata, v katerem se je zrcalil skromen košček modrine. Mamina roka ni popuščala; vsa žilnata moč njenega rodu je nemara bila v tistem trzljaju, v tisti nepreklicni vztrajnosti, ki se je hotela zariti med kamne, da bi naredila jamo za telefonski drog. Polagoma je le popustila, izčrpana, rdeča, zadihana, za trenutek pogrbljena, blatna do roba črnega krila, oškropljena z blatom po črnem predpasniku, še podlahti so bile blatne, in celo rob rute, kakor da bi od nekod padale blatne solze.  »Pa se mora, no,« je stesnjeno rekla in pokašljala. »Naročili so, mora se. Drug teden bodo začeli vlačiti štange,« je ihtavo vrelo iz nje. Moral sem ji obljubiti, da bom šel v ponedeljek zjutraj do vaškega telefona, gostilne – do tja so ga že napeljali. V tistem trenutku se je med naju splazila megla, kako čudno, nenadno, mehko. Kakor da bi nevidni režiser odrejal, kako se mora vse to zasukati. Materina podoba je ugašala, vendar ne v celoti: na levi strani je še ostajala njena skrčena postava, s krampom ob boku. Ženska in kramp, bog se usmili. In kar sama bi kopala, bi, poznam jo, bi.  Prosil sem jo, naj gre vendar domov, naj si odpočije, da bom zdaj jaz dokončal to jamo. Hotela je še nekaj odgrebsti, zemlja je bila še vedno zelo namočena, težka za kopanje, ampak če je treba … Gledal sem za njo, kako jo je odnašalo proti hiši. V tistem trenutku je sorodstvo, ki se je med tem nabralo na vogalu hiše, da bi videlo teater, pobralo v hišo. Od daleč sem slišal tlesk vežnih vrat, tako znan zvok, tistih starih vrat, tistega votlega odmeva v hlad veže. Zagotovo so se obrazi spet nabrali na oknu in gledali črno, z blatom oškropljeno vdovo, kako nese svoj ponos proti hiši, ki nikoli ni bila zares njen dom, vedno tujka, tujka … Ko sva opoldan sedela pri kosilu, sem videval njene oči, zdaj polne neke tolažbe: Rekla je: »Veš, oče bi bil srečen, ko bi videl, da se dela za telefon, bi bil,« je pokimavala nad mineštro. In v tistem trenutku sem ga videl, kako bi hlastoma segal po slušalki in klical vso žlahto po mestih, vse prijatelje, ki so že dolgo imeli telefon, v naših hribih pa, na tej planoti, komaj asfalt, komaj … Nadrobil sem si star kruh v še en krožnik mineštre in se krepčal, da bi lahko popoldan dokončal vsaj tisto začeto jamo. Prekleto trd teren, veliko kamenja, pa še blato, spodaj je bilo lažje. Še pred nočjo sem končal, dobil sem lep žulj, ki je počil. Mama mi je dala žganje z arniko, temna reč, ki je tako dobro zdravila take reči. Skupaj sva jo poleti nabirala na kamnitih obronkih pod gozdom in cepetala z nogama, da sva odganjala kače. In po mineštri sem malo legel. Slišal sem sorodstvo spodaj: »Ma kašna mona je baba, telefon. Ja, ja, ma ne ve, da bo treba vsak mesec plačat. Ima penzijo, ja, ma bo treba streho popravit, ne pa telefon. In una mona od unega uradnika, ki pride iz Ljubljane. Če bo on skopal jame, sem jaz papež,« se je širokoustil brkač. Ni vedel, da se skozi odprto okno sliši, ni. Nič nisem povedal mami, kaj sem slišal, nič. Molče sem vzel orodje in šel … Prišel je dan, ko sem končno prinesel rdeč Iskrin telefon. Priključila sva ga in … Tu, tuu, tu tuuu, se je slišalo na hodnik. Mama je najprej z okornimi prsti odtipkala sestrino številko v njeni rojstni vasi – tam so telefon že imeli, vsaj že deset let. Naslonila se je na omarico, ki je bila od zdaj namenjena telefonu, pa lepo izvezen prtiček je bil pod aparatom. Globoko je dihala in kar ni mogla verjeti, da sliši sestro. Težke solze so padal na črno slušalko … še dolgo je bila tista sled na njej, še dolgo. Tiste solze sreče, njen še vedno lepi obraz v junijski svetlobi, njen metulj duše, ki je čez štiri leta odplaval onkraj megel in privoščljivih pogledov. Še enkrat pokličem ženo, tokrat se oglasi – saj, pozabila je telefon v avtu, v trgovino je šla, saj … Telefon, rdeč, danes pa … Bojan Bizjak  

Tole sta dva posebno dobra recepta iz nove knjige Mojce Koman Buče in bučne jedi. Prvi je makov zavitek, pri katerem ne smemo skopariti z začimbami, limona pa mu čudovito zaokroži okus. Drugi so mehki kruhki zanimivega okusa s hrustljavo skorjico, ki spominja na masleno in kar vabijo, da bi ugriznili vanje. Bučni zavitek z makom Sestavine za testo: 250 g moke, pol žličke soli, 2 žlici olja, približno 1,5 dl tople vode; sestavine za nadev: 1 kg svežega bučnega mesa katere koli zimske buče, 100–150 g mletega maka, 3 žlice sladkorja, mleti cimet in klinčki, limonova lupinica in sok polovice večje biolimone, ostra moka, malo olja in 3 žlice kisle smetane za premaz Iz navedenih sestavin zgnetemo vlečeno testo, da je svetleče in res prožno. V posodi ga prelijemo z oljem in pustimo počivati vsaj 1 uro. Medtem pripravimo nadev, in sicer bučno meso grobo naribamo, rahlo posolimo in v posodi pustimo stati 10 minut. V tem času iz buče izteče nekaj vode. Nato bučno meso v posodi dobro ožamemo, pomešamo z makom, sladkorjem, limonovim sokom in začimbami. Večjo delovno površino ali mizo pogrnemo s prtom in potresemo z ostro moko. Testo položimo na sredino prta in razvaljamo, do koder gre. Premažemo z oljem, nato ga z rokami razvlečemo. Pečico vključimo na 200 stopinj, pekač pa obložimo s papirjem za peko. Na spodnjo tretjino razvlečenega testa razporedimo nadev, preostalo testo pa sem in tja še pokapamo z oljem. Testo na strani z nadevom s prsti zavihamo, nato prt privzdignemo in pustimo, da se zavitek sam zvije v svitek. Previdno ga položimo na pripravljen pekač in na tanko premažemo z oljem ali maslom. Pekač postavimo v segreto pečico za približno pol ure. Zadnjih 10 minut pred koncem zavitek še bogato premažemo s kislo smetano in spečemo do konca, da lepo porjavi. Opomba: Količina maka je odvisna od tega, kako sočna je buča. Ne pozabite na limonov sok in kislo smetano na koncu peke, sicer zavitku manjka kisla nota arome. Koristen nasvet: Ne pozabite na limonov sok in kislo smetano na koncu peke, sicer zavitku manjka kisla nota arome. Različica: Namesto maka uporabimo skuto in dodamo drobno jajce, namesto vlečenega pa izberemo listnato testo. Zavitek bo odličnega okusa, le pečemo ga nekaj minut dlje. Bučni kruhki s kislim mlekom, skuto in porom Sestavine za 20 kruhkov:500 g bele pšenične moke, 8 g soli, žlička sladkorja, 150 g kislega mleka sobne temperature, vrečka suhega kvasa ali pol kocke svežega, 100 g pretlačene skute, 150 g bučnega pireja, 1 por z zelenjem in še ostra moka V posodico nalijemo kislo mleko, ga sladkamo in vmešamo suhi kvas. Pustimo 5 minut. V kozico nalijemo malo vode, v kateri bomo blanširali por. Por očistimo, narežemo po dolgem in nato še prečno na tanjše rezine, nato koščke stresemo v krop in po minuti poberemo na cedilo, da voda odteče, vendar jo prihranimo. Bučni pire ogrejemo do mlačnega. Medtem v skledo nasujemo moko, jo solimo in premešamo. Dodamo skuto, bučni pire, por, premešamo, nato prilijemo kvasec iz kislega mleka. Zgnetemo lepo voljno in mehko kvašeno testo, po potrebi pa prilijemo nekaj tekočine, v kateri smo blanširali por, kar je odvisno od gostote bučnega pireja. Testo pustimo počivati uro do uro in pol, da res dobro naraste, potem ga razdelimo na 20 kosov. Vsak kos s prsti sploščimo in obe nasprotni stranici potegnemo navznoter proti sredini. Tako oblikovane kruhke položimo v pekač in pustimo vzhajati 15 minut. Pečico segrejemo na 230 stopinj. Po drugem vzhajanju vsak kruhek obrnemo na glavo in zlaganje ponovimo na drugi strani kot prej. Ko končamo z zlaganjem, vsak kruhek na zloženi strani povaljamo v ostri moki in položimo na pekač. Po približno 10 minutah, ko je najbrž tudi pečica že vroča, postavimo pekač v pečico, na dno pečice polijemo 1 dl vode in vrata pečice takoj zapremo, da ohranimo paro v njej. Pečemo 10 minut, nato temperaturo spustimo na 200 stopinj in pečemo še 10 do 15 minut, da kruhki lepo porjavijo. Opomba: Kislo mleko in skuto dodamo, da povečamo hranilnost kruha, ohranimo sočnost in pridobimo maslenost. Zaradi bučnega pireja so kruhki nekoliko rumeni in med peko dobijo privlačno barvo. Različica: Z belo moko so kruhki zares odlični, vendar ni razloga, da ne bi poskusili kdaj uporabiti katere druge. Najrazličnejše recepte za jedi iz buč boste našli na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/buce-bucne-jedi

Lani se je v Sloveniji ponovno pojavila visoko patogena aviarna influenca (HPAI), ki je bila potrjena pri prostoživečih pticah (labodih grbcih). Ker se lahko bolezen pojavi tudi pri domači perutnini in povzroča veliko ekonomsko škodo se državno središče za nadzor bolezni redno sestaja in spremlja situacijo ter svetuje dosledno izvajanje biovarnostnih ukrepov in spoštovanje predpisanih ukrepov. V Sloveniji aviarne influence pri domači perutnini še niso ugotovili, da bi tako tudi ostalo, pa je treba upoštevati trenutno veljavne ukrepe, ki so objavljeni v Uradnem listu RS: a) domačo perutnino in ptice v ujetništvu se zadržuje: ·         v zaprtih prostorih oziroma na način, da se prepreči stik s prostoživečimi pticami, predvsem vodnimi, ali ·         v ograjenem prostoru na način, da se prepreči dostop do vodnih površin, do katerih dostopajo vodne ptice, ter krmi in napaja v zaprtih prostorih; b) zaradi dobrobiti se lahko vodni perutnini omogoči dostop do vode, vendar je pri tem treba preprečiti fizični stik s prostoživečimi pticami, predvsem vodnimi; c) oskrbovanje perutnine z vodo iz površinskih vodnih zajetij, do katerih imajo dostop prostoživeče vodne ptice, je dovoljeno po obdelavi vode, ki zagotavlja inaktivacijo virusov aviarne influence (npr. prekuhavanje, uporaba filtrov, UV razkuževanja ali kemijskih substanc, kot je npr. kloriranje); č) krmljenje prostoživečih vodnih ptic ni dovoljeno; s tem se zmanjša nepotrebno zadrževanje ptic na posameznih mestih in možnost prenosa virusa med njimi ter na perutnino in ptice v ujetništvu preko kontaminirane obutve in obleke; d) prepovedano je zbiranje perutnine in drugih ptic v ujetništvu na trgih, predstavah, razstavah in kulturnih prireditvah, razen če se taki dogodki organizirajo in izvedejo tako, da je tveganje širjenja virusov z ptic, ki bi bile lahko okužene, na druge ptice kar najbolj zmanjšano. Glede točke a) za perutnino in ptice v ujetništvu to pomeni naslednje: ·         perutnino in ptice v ujetništvu je dovoljeno rediti na prostem pod določenimi pogoji, krmiti in napajati pa jih je treba v zaprtih prostorih (v hlevu); ·         če to ni izvedljivo, morajo biti živali nastanjene v zaprtih prostorih oziroma na način, da se prepreči stik s prostoživečimi pticami, predvsem vodnimi (izpust pokrit z deskami, mrežo ipd). Glede na to, da je možna reja perutnine v ograjenem prostoru tudi na prostem, večina rejcev spoštuje ukrepe, so sporočili iz Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin in dodali, da je predvidena globa za neupoštevanje ukrepov oz. za posamezni prekršek 41,73 evrov.

 Indeks cen hrane FAO (Agencije za kmetijstvo pri OZN) se je marca ponovno zvišal. Na svetovni ravni so se zvišale cene rastlinskih olj, mesa in mleka. Indeks cen hrane FAO se je marca 2021 zvišal deseti mesec zapored zvišal in dosegel najvišjo raven po juniju 2014, znižale pa so se cene žit in sladkorja. Indeks cen hrane FAO je marca v povprečju znašal 118,5 točke, kar je 2,4 točke ali 2,1% več kot februarja. Indeks cen za žita je marca v povprečju znašal 123,6 točke, kar je za 2,2 točke ali 1,7% manj kot v prejšnjem mesecu. Tudi če bi s tem ustavili osemmesečni trend naraščanja, je bil podindeks še vedno 25,9 točke ali 26,5% nad ravnijo iz marca 2020. Razčlenjeno po vrstah žita je bil padec izvozne cen izvozne najbolj izrazit pri pšenici in sicer za 2,4%, čeprav so bile cene za 19,5% nad ravnjo iz prejšnjega leta. Znižanje cen pšenice je v glavnem odražalo splošno dobro ponudbo in ugodne ocene pridelka 2021. Tudi mednarodne cene koruze in ječmena so marca pokazale trend padanja, še večji padec je preprečilomočno uvozno povpraševanje s Kitajske, cene sirka pa so se celo zvišale. Rastlinska olja Indeks cen rastlinskega olja FAO se je marca povzpel na najvišjo raven po juniju 2011 in se povečal za 11,8 točke ali 8% na povprečno 159,2 točke. Rast indeksa je bilo podkrepljeno z višjimi cenami palmovege, sojinega, sončničnega olja, in olja oljne repice. Mednarodne cene palmovega olja so se zvišale deseti mesec zapovrstjo, saj je uvozno povpraševanje preseglo zaloge v večjih državah izvoznicah. Močno so narasle tudi cene sojinega olja, kar je FAO v veliki meri pripisal hitrim možnostim povpraševanja, zlasti v sektorju biodizla. Vztrajna ozka grla v Kanadi in črnomorski regiji še naprej krepijo cene oljne repice in sončničnega olja. Mleko Desetmesečno gibanje navzgor je bilo zabeleženo tudi pri indeksu cen mleka FAO, ki se je marca zvišal za 4,4 točke ali 3,9% na povprečno 117,4 točke v primerjavi s februarjem in je bil skoraj 16% nad vrednostjo iz prejšnjega leta. Mednarodne cene masla je spodbudila predvsem manjša ponudba v Evropi, domače povpraševanje pa se je povečalo zaradi pričakovanega okrevanja v gostinstvu. Tudi cene mleka v prahu so se ponovno zvišale, tokrat pa se je odzvalo na povečanje uvoza v Azijo, zlasti na Kitajsko. To je bilo predvsem posledica pomislekov glede morebitnih kratkoročnih težav z dobavo, saj prrejaa mleka v Oceaniji sezonsko upada, transport v Evropi in Severni Ameriki pa redkejši. Nasprotno pa so cene sira padle že tretji mesec zapored, kar je FAO utemeljil z omejenim povpraševanjemin redkejšimi dobavami. Meso Indeks cen mesa FAO se je marca dvignil že šesti mesec zapored. S povečanjem za 2,2 točke ali 2,3% na povprečno 98,9 točke v primerjavi s februarjem je bil podindeks še vedno 0,5% pod vrednostjo pred letom dni. Cene perutnine in svinjine so se dvignile zaradi uvoza v azijske države, spet predvsem na Kitajsko. Poleg tega se je cena svinjine povečala v Evropi v predvelikonočnem času. Cene govedine so bile skoraj stabilne, saj je povišanje cen v Braziliji in ZDA nadomestilo padec izvoznih cen v Avstraliji. Po drugi strani pa je prišlo do pritiska na cene zaradi povečane ponudbe ovčjega mesa z Nove Zelandije, kjer so kmetje zaradi suše živali zaklali prej. Sladkor Indeks cen sladkorja FAO je marca prvič padel za 4 točke ali 4 % na povprečno 96,2 točke po močnem dvigu v dveh mesecih prej. Kljub gibanju navzdol je bila vrednost glede na pomisleke o svetovnem pomanjkanju sladkorja v sezoni 2020/21 za 30 % višja kot v enakem obdobju prejšnjega leta. Najnovejši mesečni padec  povzročil obsežen izvoz iz Indije.