Pred 50 leti so v Beltincih postavili prve temelje folklornega festivala, ki je z leti prerasel v mednarodneg in je kar pet desetletjih potekal pod okriljem Kulturno umetniškega društva (KUD)  Beltinci. V Beltincih je torej doma slovenska in prekmurska folklora, ki se prenaša na mlajše rodove. Tudi letos je bila želja društva, tamkajšnje občine in Zavoda za kulturo, turizem in šport Beltinci, da bi pripravili mednarodni folklorni festival in sicer v parku ob beltinskem gradu iz 13. stoletja. Razmere na področju korona virusa so spet zdesetkale mednarodni beltinski folklorni festival. Tako so se v Beltincih odločili in od petka do danes pripravili festivalske dneve, ki pa so bili prav tako dobro obiskani. Vso dogajanje je namreč potekalo v središču Beltincev, kjer se je kar tri dni plesalo, pelo in igralo.  Skratka vsak, ki ima rad plese in folkloro, je prišel na svoj račun. Prvi dan festivalskih dnevov so ob blagovnici Mercator na prostem odprli fotografsko razstavo na temo »Tudi to je festival«. Na odru se je predstavila folklorna skupina Jaro iz Češke ter domača Marko banda. Najbolj pestro je bilo včeraj, ko je središče Beltincev zaživelo in kjer je dišalo po domačih dobrotah. Na stojnicah so se predstavile vasi občine Beltinci in sicer s svojo posebno in mamljivo kulinariko, kar je značilno za ta konec Prekmurja: langaš, krapci, dödoli, makove pogače, pajani krüj,…  Ob tem pa tudi ni manjkala rujna kapljica, ki so jo na prireditev prinesli iz svojih vinskih zidanic vinogradniki in kletarji iz Prekmurskega vinorodnega okoliša, in iz Prlekije. S kulinariko so se predstavile vasi Beltinci, Lipa, Gančani, Melinci, Ižakovci, Dokležovje, Lipovci in Bratonci. Vsak obiskovalec »kulinarične ulice« je lahko poskusil dobrote, značilne za to obočje. Ob tej priložnosti so se s svojimi starodobnimi kolesi predstavili člani Društva starodobnikov ljubiteljev starih koles »Dimek« Beltinci. Skozi sobotni dan se je torej na beltinskem odru pelo in plesalo ter igralo. Zaigrala se je tudi plej banda Böltinci, ob zvokih muzikantov so v središču Beltincev zaplesali plesalci združene slovenske folklorne skupine KUD Beltinci, Podgorci, Tine Rožanc Ljubljana, Lancova vas, Fantje Ljubljančani, tamburaška skupina KUD Beltinci, glasbena skupina Jaro iz Češke, folklorna skupina KD Marko Beltinci in folklorna skupina KUD Beltinci. Svoj prostor pa so v središču Beltincev dobili tudi rokodelci iz občine Beltinci in okolice. Tudi rokodelske stojnice so bile dobro obiskane, kar je sicer značilno za mednarodni folklorni festival. Na stojnicah so se predstavili rokodelci, ki izdelujejo izdelke iz slame, medu in lesa, videni so bili  kovaški izdelki in vse kar sodi v krog izdelovanja rokodelstva. Rokodelci so torej dali festivalskim dnevom svoj kamenček v mozaik ter pokazali, kaj znajo pridne roke narediti pri ohranjanju rokodelstva in kulturne dediščine. Danes, zadnji dan festivalskih dnevov, pa so v Beltincih zaključili danes. Po dopoldanski sveti maši v župnijski cerkvi sv. Ladislava so se  na ploščadi pred cerkvijo s spletom plesom  predstavile združene slovenske folklorne skupine in Fantje Ljubljančani. Tudi na tridnevne festivalske dneve je po stari prekmurski navadi vabil prekmurski pozvačin Franc Jerebic z besedami »Prijte vsi, šteri ste od kolena vekši, pa od popata menši, z glasnimi gutami, friškimi petami ino trdnimi mošnjami«.     Jože Žerdin      

Zaradi nizke porabe konjskega oz. žrebičkovega mesa pri nas večino žrebet izvozimo v Italijo, kjer imajo močno razvito tudi predelavo mesa. Italijani so zelo spretni tudi pri porabi tistih kosov živali, ki pri nas po zakolu končajo v sežigalnici, zahodni sosedje pa jih uporabijo še v  kozmetični industriji, farmaciji, industriji in še kje.  Konjsko meso je v primerjavi s preostalimi vrstami mesa bolj zdravo, saj vsebuje več biološko visoko vrednih beljakovin z nizkim deležem maščobe, ima veliko železa in vitamina B. Konji se krmijo s pašo ali suhim senom ter žiti, predvsem ječmenom in ovsom. Konj je vsekakor bolj izbirčen pri krmi, ne bo pil onesnažene vode, potrebuje precej prostora za gibanje in čas vzreje je daljši kot na primer pri govedu. Čeprav je bilo pri nas še pred leti konjsko meso cenovno manj vredno, je sčasoma postalo bolj cenjeno in priporočeno kot koristno za zdravje. Ena in najbrž edina mesnica s konjskim mesom pri nas se je že pred leti usmerila v ponudbo konjskega oz. žrebičkovega mesa prav na pobudo zdravnikov, ki so določenim bolnikom predlagali uživanje konjskega mesa. Ker v povprečju pojemo vse manj mesa, se tudi poraba konjskega mesa ne zvišuje. Tisti, ki ga uživajo, so večinoma že od nekdaj stalni porabniki konjskega mesa. Če želimo povečati porabo konjskega oz. žrebičkovega mesa, bo vsekakor potrebna načrtna promocija. Za razvoj in napredek slovenske konjereje kot živinorejske panoge, v katero spadajo tako reje hladnokrvnih, to je slovenski hladnokrvnih konj, posavcev in haflingerjev kot tudi toplokrvnih konj, je treba najprej urediti razmere v reji in stremeti k cilju, da bo čim manj križancev in čim več rodovniških konj ob največji skrbi za avtohtone in tradicionalne pasme konj. Razmerje med rodovniškimi in nerodovniškimi živalmi je v primerjavi z drugimi konjeniško razvitimi državami pri nas zelo neugodno. Zmanjšanje nerodovniške reje konj in krepitev rodovniške reje bi zagotovo spodbudili le ustrezni ukrepi in finančne spodbude. Rejci želijo in upajo, da bo kmetijska politika v pripravi novega programskega obodobja 2023-2027 vsekakor bolj naklonjena konjereji kot je bila do sedaj. Konjereja je le ena od živinorejskih panog v kmetijstvu, ki prav tako skrbi za obdelano kmetijsko krajino, razvoj podeželja in je lahko na marsikateri, predvsem hribovski, kmetiji glavni ali dodatni vir zaslužka. Res je, da se je z identifikacijo in registracijo kopitarjev pred približno dvema desetletjema do danes bistveno izboljšalo, a še vedno ne do te mere, kot je to urejeno v drugih, tudi sosednjih državah. Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je v preteklem letu pri enaintridesetih  živalih ugotovila neskladje pri označevanju, odkritih je bilo 27 nečipiranih konj. Število križancev kaže tudi to, da je veliko pripustov »na črno« in s tem tudi »črnih« zakolov teh živali. Pristojne inšpekcije lahko to nadzirajo le na podlagi prijav, lani so prejeli samo eno. Dejstvo je, da so stroški nenadzorovane in nadzorovane reje, to je živali, ki so v rejskem programu, zelo različni. Čeprav imajo živali v rejskem programu določene ugodnosti, tudi finančne, pa imajo rejci še vrsto drugih stroškov, od pregleda žrebcev, zdravstvenega varstva ter drugih, ki jih rejci nerodovniških živali nimajo. Vrednost vseh živali pa je na trgu povsem enaka.

Vas Hotiza v občini Lendava, le streljaj od reke Mure, je znana po ribičih, med njimi je bil znani ribič Tinč, ki je skoraj vsak dan hodil lovit ribe k reki Muri, pa ostali domačini so veselo namakali trnke. Večina hotiških ribičev je danes članov Ribiške družine Lendava. Pred leti je bila v središču vasi ob glavni cesti Lendava – Murska Sobota znana gostilna pri Lizi, kjer so se ustavljali naključni popotniki in furmani, ki so vozili različno blago in pridelke. Vedno so se ustavili v gostilni pri Lizi in si naročili porcijo rib. Iz tisti časov je nastal rek, da so  v  gostilni na Hotizi pri Lizi so vedno dobre ribe na mizi, katere so hotiški ribiči ulovili v reki Muri. Sloves hotiških rib in ribičev je ostal vse do danes. Da pa spomin na nekdanje ribiče ne bi zbledel in šel v pozabo, že vrsto let krajani na Hotizi na prireditvenem prostoru v Nogači pripravljajo Hotiške ribiške dneve. Vsako leto je dogodek obiskalo na tisoče ljudi od blizu in daleč in celo iz Hrvaške in Madžarske so prišli poskusit hotiške ribe. Organizator Hotiških ribiških dnevov je bila Krajevna skupnost Hotiza, Turistično društvo Hotiza in ostala društva, ki so  ribe za obiskovalce pripravljali na hotiški način. Zaradi omejitev druženja kot posledice korona virusa so letos organizatorji v soboto, 17. in v nedeljo, 18. julija pripravili mini Hotiške dneve, kajti vsi, ki so obiskali kraj Hotizo, so se ustavili in so si vzeli ocvrte ribe za domov. Hotiški ribiči so na mini Hotiških dnevih ocvrli in pripravili kar 600 kg rib in sicer osliča, amurja in krapa. Tudi tokrat je bila prireditev v okrnjeni obliki na prireditvenem prostoru v Nogači na asfaltnem platoju. Pred cvrtjem rib so ribe očistili in jih panirali ter pripravili za cvrtje v vročem olju. Ribe na hotiški način sta cvrla Davor Hozjan in Damjan Gjerkeš. Potem, ko so bile ribe ocvrte, so obiskovalci že v vrsti čakali na ribe, ki so si jih odnesli domov. H porciji ocvrtih rib so še dodali prilogo s krompirjem, bučnim oljem in čebulo ter kruhom. Vsi, ki so prišli na mini hotiške dneve, so bili nad ponudbo in odlično pripravljenimi ribami nadvse zadovoljni.   Jože Žerdin        

Ena od živinorejskih panog pri nas je tudi konjereja, ki je po številu različnih pasem konj najširša panoga, saj ima priznane rejske organizacije za 16 različnih pasem konj. Konji se redijo za različne gospodarske namene. Bolj kot za prehrano ljudi je reja konj pomembnejša pri razvoju podeželja, turizma in rekreaciji ter s tem zagotavljanja poseljenosti podeželja. Še vedno pa je dobra tretjina vseh konj hladnokrvnih z rejo žrebet za zakol, polovica vseh konj pa je križancev, ki jih redijo tudi za zakol. Po podatkih centralnega registra kopitarjev (CRK) je v Sloveniji približno 26.000 konj (27.000 kopitarjev: konji, osli, mule in zebre), pri čemer je 13 % ponijev, 40 % hladnokrvnih in 47 % toplokrvnih konj. Od vseh konj je le približno polovica registriranih (pasemskih) konj, katerih lastniki se združujejo v rejske organizacije, imajo svoj rejski program, živali pa so vpisane v rodovniško knjigo. Še nedavno je bila pri nas več kot polovica vseh konj hladnokrvnih, to so bili predvsem delovni konji in rejeni za meso. Da med pasemskimi konji še vedno prevladujejo hladnokrvni, nam potrdi tudi dr. Matjaž Mesarič, vodja druge Priznane rejske organizacije (PRO) pri Veterinarski fakulteti v Ljubljani, ki izvaja vse strokovne naloge, potrebne za izvajanje predpisanih rejskih programov za posamezne pasme konj. Slovenskih hladnokrvnih konj je 3400, posavcev 2100 in haflingerjev 570, ob tem pa je pri vseh še približno enkrat toliko križancev oz. tistih, ki niso v rejskem programu. Dejstvo je, še pove dr. Mesarič, da se število haflingerjev zmanjšuje, najbolj perspektivna pasma v Sloveniji pa je posavski konj, ki se v zadnjih letih širi iz pasemskega rajona Krško - Brežice po vsej Sloveniji. Neposredne proizvodno vezane podpore za kopitarje v EU niso dovoljene in ne bodo dovoljene niti v novem programskem obdobju. CILJ: VEČ RODOVNIŠKIH ŽIVALI Združenja rejcev konj pasme slovenski hladnokrvni konj, posavec in haflinger se kot priznane rejske organizacije že več kot desetletje zavzemajo za to, da bi bila reja konj kot gospodarska panoga enakovredna govedoreji. Eden glavnih ciljev je še vedno izboljšati razmerje med rodovniškimi in nerodovniškimi živalmi. France Omahen, predsednik Združenja rejcev konj slovenske hladnokrvne pasme, ki ima v hlevih in na pašnikih 22 konj, in sicer devet plemenskih kobil, devet žrebičkov, dve lanski žrebički in plemenjaka, meni, da je z registracijo in identifikacijo žrebičkov bil storjen velik napredek, vendar je v hlevih še vedno veliko neregistriranih živali. Kot večina rejcev hladnokrvnih konj, tudi France Omahen žrebičke proda enemu od dveh odkupovalcev na Dolenjskem, ki večino konj izvažata v Italijo, kakšnega pa zakolje v najbližji klavnici, kjer mu ga tudi razkosajo in ga kljub stroškom storitev na domu proda po nekoliko višji ceni. »Povpraševanje po žrebičkovem mesu se ne povečuje, niti zmanjšuje, pač pa so to več ali manj stalne stranke, ki meso uživajo že od nekdaj,« pove France Omahen. Moti pa ga, tako kot vse druge rejce, čigar živali so v rejskem programu, da so stroški reje nerodovniških živali, predvsem križancev, veliko manjši, na trgu pa za prodano žival dosegajo vsi isto ceno. Mogoče bi se poraba in prodaja povečala, če bi bili rejci vključeni v shemo Izbrana kakovost, a do takrat je treba v reji konj rešiti še vrsto drugih težav, na katere opozarjajo pristojno ministrstvo. Nova evropska uredba prinaša nekaj novosti tudi pri identifikaciji in registraciji kopitarjev. Za rejo kopitarjev bo moral biti registriran vsak obrat, ki bo prejel ustrezno registrsko številko (G-MID). KONJEREJA V NOVEM PROGRAMSKEM OBDOBJU Rejci si veliko obetajo od novega programskega obdobja 2023–2027, v katerem naj bi bila tudi konjereja deležna podpor iz naslova dobrobit živali. Rejci konj imajo že sedaj živalim prijazno rejo, saj je večina konj na pašnikih ali odvezanih v hlevih in v primerjavi z govedom pri konjih ni onesnaževanja okolja. Po novi evropski uredbi bo konjereja v kmetijstvu imela tudi svoj MID, kar pomeni, da se bodo rejci lahko prijavljali tudi na razpise za investicije, kot so gradnja hleva, ureditev pašnikov in podobno. Na kmetijskem ministrstvu pravijo, da so že v sedanjem PRP 2014–2020 podprte naložbe v rejo živali tako hladnokrvnih kot toplokrvnih konj. Rejci so lahko dobili podporo za vse vrste naložb (ureditev gospodarskih poslopij, nakup kmetijske mehanizacije, ureditev pašnikov). Konjereja je podprta tudi v okviru neposrednih plačil glede na veljavno shemo iz leta 2015 (podpore na površine), v okviru podpor lokalnih sort, ki jim grozi prenehanje, pa rejci avtohtonih pasem konj (posavski, slovenski hladnokrvni in lipicanec) in rejci tradicionalnih pasem (ljutomerski kasač) dobijo 193 evrov na žival. V novem programskem obdobju bo sektor konjereje podprt prek neposrednih plačil na površino, podpor iz ukrepov na območjih z omejenimi dejavniki, iz shem za okolje in podnebje, naložb v kmetijska gospodarstva, ukrepa dobrobiti živali, intervencij v okviru svetovanja in prenosa znanj in podpor za rejo lokalnih pasem. Že sedaj in tudi v prihodnje se bodo podpirale naložbe v ureditev manež ter nakup opreme za jahanje živali, pravijo na MKGP in ob tem poudarjajo, da je Strateški načrt 2023–2027 šele osnutek dokumenta, ki ga bodo še intenzivno usklajevali z vsemi. SAMOOSKRBNI S KONJSKIM MESOM Domača prireja mesa se je v letih 2007–2019 gibala med 500 in 740 tonami. Poraba konjskega mesa je v letu 2019 znašala približno 270 ton. V omenjenem obdobju se je samooskrba gibala med 142 in 250 odstotki. Večina slovenskih žrebet se izvozi v Italijo. TRŽNA NIŠA V PREDELAVI MESA TER PRIREJI IN PREDELAVI MLEKA Čeprav je bil konj na kmetiji že tradicionalno večnamenska žival za obdelovanje površin, za delo v gozdu in vir mesa, se v današnjem času konji vse bolj uveljavljajo v terapevtskem delu, koristijo razvoju turizma na podeželju, predstavljajo športno panogo in podobno. Obrat kapitala v konjereji pa je nižji od govedoreje, ugotavljajo tudi na Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije. V državah EU, kjer je konjereja zelo razvita, znaša obrat kapitala na konja približno 16.000 evrov, v Sloveniji pa le okoli 1000 evrov. Odkupne cene živih žrebet so razmeroma nizke, medtem ko bi se s predelavo mesa cena klavnih konj lahko povečala za šestkrat. Tržna niša pri reji kopitarjev je tudi prireja in predelava mleka, ki v kombinaciji s predelavo mesa dodano vrednost še poveča. ŠKODE ZARADI DIVJADI Zaradi večjega pojava divjih zveri (medvedov, volkov) v čredah konj pogosto nastajajo škode. Zveri napadajo mlade živali, nemalokrat se je zgodilo, da sta krdelo volkov ali medved prestrašila čredo in konji so se razbežali in povzročili celo prometno nesrečo. Rejci nimajo zavarovanih pašnih živali, saj so premije glede na vrednost živali zanje previsoke. Znan je primer v Velikih Laščah, ko je krdelo volkov sredi noči prestrašilo čredo konj. Konji so se razbežali in eden od njih je trčil v avto, ki se je peljal po cesti. V nesreči je nastala materialna škoda, konj pa je poginil. Lastnik konj je za povzročanje nesreče plačal kazen, čez nekaj mesecev pa dobil še zahtevek za plačilo odškodnine za strah, povzročen udeležencem v nesreči, ki naj bi znašala par deset tisoč evrov. Praviloma bi nastalo škodo moral plačati lastnik divjih zveri.    Cene konjskega mesa v evrih na kilogram žive teže 1. razred 2. razred 3. razred Žrebeta do 15 mesecev starosti 2,70 2,50 2,00 Mladi konj 2,30-2,50 2,20-2,30 1,70-1,90 Odrasli konj 2,10 2,00 1,50-1,80  

  Za področje Pomurja je bila predstavitev dokumenta  in javna razprava - po državi jo od 14. do 27. julija izvaja ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), pričakovano zelo burna. Iz odzivov stroke in kmetov v ponedeljek v Moravskih Toplicah imajo Pomurci nanj veliko pripomb. Nikakor ne pristajajo na prenos skoraj 200 milijonov sredstev iz t.i. I. v II. steber. Pravijo, naj skupaj predvideni ta znesek - če že mora biti za še izdatnejši naložbeni vidik, pristojni zagotovijo iz drugih evropskih virov: denimo projektov LIFE in Horizont,  pa tudi iz državnega proračuna. Pojasnila predstavnikov ministrstva – državnega sekretarja mag. Aleša Irgoliča ter dr. Boštjana Petelinca in mag. Andreje Komel,  v  predvidene naložbe v II. stebru – dodatnih 108 milijonov evrov za 1.767 naložb  (za dvig produktivnosti kmetijskih gospodarstev, živilsko-predelovalne industrije, kolektivne naložbe, zemljiške operacije, za gozdarski sektor, lajšanje podnebnih sprememb,…), dodatnih 71 milijonov za okoljske, podnebne in druge upravljavske obveznosti, nadalje dodatnih 14 milijonov za 42 projektov intervencij ter dodatne 4 milijone za 111 mladih kmetov, jih niso prepričala. Tudi zato ne, so dejali, ker so področja, kamor naj bi namenili prenesena sredstva, v smislu področij in upravičencev preohlapno definirana,  Za ilustracijo: iz razpisov 4.1 v sedanji finančni perspektivi je investicije od skupaj 56.000 kmetij koristilo le 1.153 ali  3 % vseh.   Zmanjšanje konkurenčnosti Predsednik murskosoboške območne enote KGZS Danilo Meolic je zato poudaril, da se s prenosom sredstev med stebroma denar jemlje kmetom, usmerjenim v neposredno kmetijsko pridelavo.   Da je predlog Strateškega načrta SKP po mnenju predlagatelja, torej ministrstva za kmetijstvo, ambiciozno naravnan, pa pravi, »… da samo za tiste kmetije, ki bodo v naslednjih petih letih investirali. Za vse ostale – in teh je največ, pa je to velika žalost.« Izhajal je iz hektarja in dejal , da je regionalno plačilo pred razporeditvijo sredstev znaša  190 evrov, po razporeditvi pa bi bilo približno 130 evrov. Z zmanjšanjem proizvodno vezanih plačil za strna žita s 110 na 53 evrov bo v poljedelstvo usmerjeni kmet v novi finančni perspektivi (na hektar) na leto ob več kot 100 evrov.  Kar je v sedmih letih 700 evrov. Doris Letina iz Zveze slovenske podeželske mladine, moti, da v predlogu  načrta ni finančnih instrumentov, ki so kmetom pri investicijah v obliki ugodnih obrestnih mer, moratorijev, garancijskih shem in predplačil odobrenih sredstev, še kako potrebni.   Da je bilo razočaranje nad osnutkom SKP med prisotnimi tako veliko, govori razlaga direktorja KGZ Murska Sobota dr. Stanka Kapuna, ko je dejal, da najmanj tri četrt predlogov njihovega  zavoda in območne enote v predstavljenem Strateškem načrtu ni bilo upoštevanih. Zato je prepričan, da tak za pomursko kmetijstvo ni razvojno naravnan. Pomisleke ima na  podpore proizvodno vezanih plačil za rejo govedi, saj bodo po predlogu teh deležni tudi tisti pitalci, ki teleta za ta namen uvažajo. »Do podpor za rejo krav dojil in za mleko pa morajo biti upravičeni vsi, ne le v gorskih območjih, kot je predlagano,« je dodal. S prirejo mleka se namreč po njegovem ukvarja 45 % kmetov iz nižinskih območij, ki pa priredijo 55 % vsega slovenskega mleka. V dokumentu pa med navajanjem pasem ni omenjena svetlo-lisaste, ki je na tem območju tradicionalna, če že ne avtohtona, je opozoril tudi njegov sodelavec Marjan Špur. Ta pasma je  tudi v slovenski govedoreji prevladujoča.   Glede ukrepa Dobrobit živali je pomurska regija s subpanonsko klimo zaradi suš prikrajšana, da bi lahko zagotavljala 120 dni paše za goveda. Zato je bilo za dopolnitev ukrepa že leta 2016 s strani KGZ Murska Sobota predlagano, da bi v ta sklop uvrstili tudi hleve z možnostmi komfortne reje.   Manjka nam proizvodni cilj Tudi kmečki sindikalist Franc Küčan je prepričan, da so sredstva v I. stebru namenjena tistim, ki so vključeni v primarno kmetijsko pridelavo, torej na trg pošiljajo toliko in toliko tisoč ton kmetijskih pridelkov, mleka, mesa,… »V tem dokumentu se o vseh ciljih pogovarjamo, samo o proizvodnem ne.« Ves čas je govora, pravi, da naj bi bilo v Sloveniji podpor deležnih 450 tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč, čeprav je vsem jasno, da v Sloveniji orjemo ali ohranitveno obdelujemo le 170 tisoč hektarjev in da mora to biti merilo za neko proizvodnjo, meni. »Res je, ta program je naravnan okoljsko. Vendar za okoljske cilje naj da denar okoljsko ministrstvo iz svojega proračuna." Franc Küčan: »Pri trženju kmetijskih pridelkov dajemo preveč poudarka kratkim verigam, organizacijam proizvajalcev in drugim povezavam, pozabljamo pa na pravo, tradicionalno povezavo, zadruge. So one so zdrav temelj za povezovanje kmetov.« Alojza Vargo, predsednika Slovenske zveze prašičerejcev moti, da prašičereja kot v državi druga najpomembnejša živinorejska panoga tudi v tem dokumentu neposredno sploh ni omenjena; niti, da panoga, ki je pri nas že leta v velikem krču, nima proizvodno vezanih plačil. »Zato nasprotujemo zmanjšanju proizvodno vezanih plačil za strna žita, saj so prašičerejci na ta račun doslej imela vsaj posredno podporo.« Če ne bo v tem strateškem načrtu panogi namenjene več pozornosti, se boji, da se bo samooskrba s prašičjim mesom še dodatno zniževala. Zato je v imenu panoge zahteval najmanj proizvodno vezana plačila za beljakovinske rastline, zlasti krmi grah in več neposrednih investicijskih podpor pri prašičjih hlevih.   (Ne)namerno spregledano Pomurje Da predstavlja Pomurje glavnino proizvodnje hrane v Sloveniji, meni tudi Daniel Vargazon s Cvena, zato je proti zmanjševanju proizvodno vezanih plačil, saj pomenijo zgolj izravnavo do ekonomske cene. »Če do tega ne pride, bo izničeno dosedanje delo,« je poudaril. Milana Rebernika iz Slovenskega združenja za ohranitveno kmetijstvo pa žalosti, da v dokumentu ni tudi prostovoljnega ukrepa ohranitveno kmetijstvo. O veliki proizvodni  naravnanost pomurskega kmetijstva priča po mnenju Franca Režonje, nekdanjega direktorja KGZ Murska Sobota, tudi podatek, da je delež kmečkega prebivalstva in prispevek kmetijstva k celotnemu BDP v Pomurju veliko večji, kakor pa je slovensko povprečje (6,9 % prebivalstva je zaposlenega v kmetijstvu, ta pa v BDP prispeva 2,3 %).  »Pomurskemu prostoru je na leto namenjenih na račun plačil kmetijske politike – od 23 do 23,5 milijonov evrov neposrednih, proizvodno vezanih, okoljskih in drugih plačil in od 5 do 7 milijonov investicijskih sredstev. Regija pa vsako leto slovenskim in evropskim davkoplačevalcem nameni 2-krat po 70 milijonov evrov vrednosti iz kmetijskega dela. Torej pomursko kmetijstvo že sedaj bistveno več daje, kakor pa dobi.« Da bo tudi pomurski kmet z morebitnim zmanjšanjem sredstev iz I. stebra, torej z manj dohodkovnega denarja, v primerjavi z najboljšimi evropskimi kmeti manj konkurenčen, se je strinjal tudi Branko Virag, direktor Panvite Kmetijstvo. Med redkimi je Strateški načrt SKP, ki da je skupek treh vreč želja in ene vreče denarja, in je investicijsko naravnan, pohvalil. »Če bi želeli v našem kmetijstvu zmanjšati zaostanek ali razkorak do Evrope in se vleče že od leta 1991, bi morali imeti na voljo najmanj dodatno milijardo evrov investicijskega denarja. Vlak evropskih sredstev za okrevanje, ko bi jih lahko Slovenija za svoje kmetijstvo s tem namenom izposlovala veliko denarja, je odpeljal.« Močno dvomi, da bo naše kmetijsko ministrstvo v tem načrtu SKP manjkajočo milijardo izposlovalo iz nacionalnega proračuna.   Vse fotografije: arhiv MKGP

Zdaj si lahko na vrti nakopljemo tudi svež krompir, ki je odličen pečen, lahko pa naredimo iz njega tudi krompirjevo solato, potreseno s svežimi zelišči, nabodala ali pa krompirjeve žepke s slastno pehtranovo skuto. Krompirjeva nabodala Sestavine: 6–8 mladih krompirjev, 3 debelejše hrenovke, sol, poper, 100 g kraške pancete, olje, 3–4 čebule, 1 šopek sesekljanega peteršilja Krompir operemo, zavremo in kuhamo toliko časa, da je že skoraj skuhan, potem pa odlijemo vodo in jih ohladimo. Lahko ga olupimo, če je mlad, pa pustimo kar neolupljenega. Krompir in hrenovke narežemo na približno 1 cm debela kolesca in jih izmenično natikamo na nabodala za ražnjiče. Potresemo jih s soljo in poprom. Ražnjiče ovijemo s panceto in z vseh strani zlato rjavo opečemo na olju. Pečene shranimo na toplo. Čebulo narežemo na rezine in jo zlato rjavo zapečemo na olju ter potresemo po krompirjevih ražnjičih. Nazadnje ražnjiče okrasimo s sesekljanim peteršiljem. Krompirjevi žepki s pehtranovo skuto Sestavine: 200 g krompirja, 250 g ostre bele moke, 100 g suhega sadja (suhe slive, suhe marelice, rozine, kandirane češnje), 130 g sladkorja, 80 g masla ali margarine, 150 g skute, 30 g pšeničnega zdroba, 2 jajci, 1 zavitek pecilnega praška, vaniljev sladkor, limonova lupinica, mleti sladkor za posip, jajce za premaz Krompir skuhamo neolupljen, kuhanega odcedimo. Olupimo in pretlačimo skozi tlačilko, še vročemu primešamo maslo ali margarino. Dodamo moko, 80 g sladkorja, pecilni prašek, 1 jajce. Testo dobro premešamo, razvaljamo centimeter na debelo in razrežemo na pravokotnike velikosti 8 krat 10 cm. Nadevamo s pehtranovim nadevom, robove premažemo z razžvrkljanim jajcem, jih prekrijemo tako, da so poravnani, in jih utrdimo z vilicami. Žepke položimo na pekač, prekrit s papirjem za peko in pečemo v pečici pri 180 stopinjah približno 20 minut. Ohlajene žepke potresemo z mletim sladkorjem. Pehtranov nadev naredimo takole: Pusti skuti primešamo 1 jajce, 50 g sladkorja, pšenični zdrob, pehtran, limonovo lupinico in vaniljev sladkor. Can Stock Photo Krompirjeva solata s skuto in zelišči Sestavine: 800 g krompirja, 100 g skute, 2 dl kisle smetane, sesekljan česen, poljubna sveža zelišča (drobnjak, timijan, majaron, vodna kreša), sol, mleti poper Olupljen kuhan krompir narežemo na kocke, mu primešamo kislo smetano, pretlačeno skuto, sesekljana zelišča in česen. Posolimo, popopramo, narahlo premešamo in ponudimo. Več receptov najdete v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/krompir