Vina Senekovič, Jakobski dol

Vinogradniško-vinarska kmetija Senekovič v Spodnjem Jakobskem Dolu, v osrčju Slovenskih goric, je tik pred menjavo generacij. Sin Simon po študiju vinogradništva in vinarstva na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Maribor prevzema kmetijo od očeta Iva, ki je vesel, da se bo tradicija na njihovem posestvu nadaljevala. Iz njihovih strmih vinogradov na nadmorski višini med 310 in 360 metrov se namreč pogled ne odstira le na Pohorje, Koralpe v Avstriji in Jakobsko dolino, temveč kaže tudi veliko opustelih vinorodnih gričev, ker so lastniki ostali brez naslednikov ali sami v pridelavi niso več našli smisla.

»V naših krajih, kamor še Mariborčani le redko zaidejo, čeprav smo od mesta oddaljeni le 20 minut vožnje z avtomobilom, je imela še pred 30 leti vinograd vsaka druga hiša. S specializacijo kmetij pa nas je ostalo le še deset pridelovalcev, ki vina tudi stekleničimo in od njih živimo. Poleg tega je še deset manjših pridelovalcev z vinogradi do enega hektarja,« predstavi Ivo, ki je posestvo podedoval od staršev. Njegova stara starša sta na tem hribu kupila le hektar veliko viničarijo z malim vinogradom. Starši in Ivo z družino pa so posestvo povečali na sedanjih deset hektarjev, polovico od teh predstavljajo vinogradi. Ivo je nadaljeval s kmetovanjem po končani srednji kmetijski šoli. Zadnje leto se mu je v vinogradih še bolj intenzivno pridružila žena Ivanka, potem ko je delovno mesto kuharice zamenjala za delo v vinogradih. V njih opravi večino dela družina sama, Simon pa je ob tem še delno zaposlen, kar mu ustreza.

Ivo je do razmer v slovenskem kmetijstvu kritičen: »Slovensko kmetijstvo ohranjajo službe, na večini kmetij je vsaj eden zaposlen, kar je žalostno. Mladi si morajo iskati službe. Slovensko podeželje pa se je po osamosvojitvi kljub vsemu zelo razvilo. Prepričan sem, da je to zasluga malih občin. Če bi ostale le velike občine, bi bilo premikov veliko manj, saj županov velikih občin podeželje ne zanima.«

»Pomembno je, da se poslušava,« pravi Simon o sodelovanju z očetom, ki je po šolanju opravil še kletarski tečaj, obiskoval kleti, se posvetoval s kolegi. »Največ ti da praksa. Ko nekaj znaš, to tudi lažje razumeš. Najprej misliš, da veš veliko, potem vidiš, da veš zelo malo,« doda svoj vidik še oče.

VINOGRADNIKI KOT IGRALCI NA SREČO

Vinograde je začela družina širiti leta 1991, s prvo obnovo so posadili chardonnay in rumeni muškat. »To je bilo evforično obdobje po osamosvojitvi, v katerem pa je propadel mariborski Vinag, kamor smo prodajali grozdje. Zato sem že leta 1992 začel poskusno stekleničiti vina sam. Po obnovi leta 1996 so bile posajene še druge sorte, med katerimi je sedaj največ rumenega muškata in laškega rizlinga, poleg njih pa še sauvignon, sivi pinot, kerner ter od rdečih zwigelt in modri pinot. Poseben izziv predstavlja obema vinarjema pred tremi leti posajena modra frankinja. Z letom 2000 sem začel stekleničiti več,« opiše Ivo, »letni pridelek je med 25.000 in 30.000 litri vina.« Vinogradi so stari od 55 do treh let, še 1,5 hektarja so posadili leta 2017, ko so dokupili sosednje manjše posestvo od avstrijskega lastnika. Vzgoja je enošparonska, vključeni so v integrirano pridelavo, a brez herbicidov in insekticidov (razen za obvezno škropljenje proti ameriškemu škržatku). Simon preusmerja trte zaradi težav z esco na sauvignonu na t. i. »mehko rez«. Vedno večji problem pa so v vročih poletjih ožigi in nižje kisline, čeprav puščajo na zahodni legi na trti več listja.

Vinogradniška tla so zatravljena in jih mulčijo, k tej organski masi dodajo še kompostirane tropine. Vinogradniki pa so kot igralci na srečo, menita o delu v vinogradih oba vinogradnika, ker zadnja leta redno ostajajo brez pridelka in premagujejo še motnje na trgu. Med korono je bil v kleti presežek, ker vin med zaprtjem ni bilo mogoče normalno prodati, lani jim je suša vzela tretjino pridelka. Na srečo pa so začeli ljubitelji vin iz drugih delov Slovenije spoznavati Jakobski Dol, kjer imajo vsako leto dobro sprejet dan odprtih kleti konec pomladi, in se zato vračajo.

PRVE IZKUŠNJE S STROJNO TRGATVIJO

Delovna sila ostaja na vseh kmetijah vse manj dostopna, zato so tudi na kmetiji Senekovič lani prvič na 0,8 hektarja opravili strojno trgatev. Zanjo so najeli stroj – prikolico za obiranje na traktorju goseničarju, ki si pomaga z vitlom in lahko premaga vsako strmino (cena po hektarju je 1000 evrov). Pol vinogradov imajo na strmini med 35 % in 40 %, dva hektarja pa na ravnici. Testno so strojno potrgali rumeni muškat in zweigelt za rose.

Simon je s kakovostjo vina zadovoljen. Toda za strojno obiranje ni dovolj le zrelo grozdje, temveč temeljita prilagoditev vinogradov že ob sajenju. Izkušnje so zato mešane; stroj potrebuje večja obračališča na koncu vrst. Težavo predstavljajo stebri in žice, ki se lahko med prehodom stroja poškodujejo. Pravo nočno moro za vinogradnika pa lahko povzročijo okruški betonskih stebrov med potrganim grozdjem. Če namreč zaidejo v črpalko in stiskalnico, ju uničijo, vinogradniku pa zaradi potrebnega popravila podaljšajo trgatev. Simon, ki ga kmetijska mehanizacija zelo zanima in zna marsikaj popraviti sam, pa doda, da bodo del pridelka trgali strojno tudi na njihovem posestvu, najprej za vina v litrski steklenici. Vendar pa to zahteva še drugačno predelavo in opremo v kleti, v katero pride hkrati večja količina grozdja. To je delno tudi posledica podnebnih sprememb, ker je zaradi višjih temperatur večina grozdja zrela v krajšem časovnem intervalu. Poleg tega je treba grozdje še hladiti in ustrezno zaščititi pred oksidacijo ter iste sorte trgati večkrat, glede na želeno končno kakovost vina.

Sveže, aromatično, zaokroženo

Med vini kleti Senekovič predstavljajo 80 % sveža in aromatična vina, v steklenici pa imajo značilen podpis štajerskega vinorodnega območja: prepoznavno sortno cvetica, lepo svežino, širok aromatski razpon in zaokroženost. Tudi vina srednjega telesa – povprečno vsebujejo 12 do 13 % alkohola – odlikuje daljši pookus in harmoničnost. To kakovost dosežejo s hladno maceracijo skoraj vseh sort, tudi sveža vina pa odležijo tri mesece na drožeh, stekleničena so sredi pomladi.

V kleti so tako suha, polsuha in polsladka vina. Posebej izstopata rumeni muškat in sauvignon 2023 in 2024. Oba ohranjata poleg tipične aromatike v kozarcu še dolg pookus z izjemnim približkom okusa grozdni jagodi, kar je cilj vseh odličnih vinarjev. Tudi v slabem letniku 2023 jim je uspelo pridelati odličen sauvignon.

Tudi oranžnih vin niso prezrli. Ivo je kletaril manjše količine rumenega muškata s podaljšano maceracijo že leta 2009, prodajal pa ga je v gostilno As v Ljubljani. Simon pa sledi trendu z maceriranim oranžnim rumenim muškatom in laškim rizlingom. Laški rizling letnik 2020 je maceriral štiri dni in nato poldrugo leto zorel še v rabljenem bariku, nekaj steklenic ga je še vedno na voljo.

Simonovi načrti so sedaj usmerjeni na zrelejšo različico modre frankinje, katere trte so šele začele dobro roditi. Jakobski vinogradi s težjo, ilovnato zemljo in obilico sonca ji prijajo, tako kot vina Senekovič pivcem, ki jih že poznajo. Ti so v glavnem na območju Maribora, Gorenjske in Zasavja. Polovico polnitev prodajo v gostinske lokale, polovico pa zasebnim kupcem, ki prihajajo na dvorišče ali jim vina dostavljajo. Mladi gospodar Simon, ki načrtuje, da bo uradno kandidiral za mladega prevzemnika v dveh do treh letih, pa si poleg avstrijskih gostov, ki že prihajajo na dom, prizadeva najti kupce še dlje v tujini. S tem je seveda povezano vlaganje v prepoznavnost blagovne znamke vin Senekovič. Ena od poti so ocenjevanja, nekaj priznanj – med drugim zlato za sauvignon in rumeni muškat – so že prejeli na ocenjevanju Vino Slovenija v Gornji Radgoni, za zorjeni rumeni muškat pa na Great American Competition. Njihova vina so naprodaj tudi v nekaterih vinskih barih in v vinoteki v štajerski prestolnici.Simon je navdušen tudi nad sadjarstvom, zato bo na bolj položnem delu kmetije poskusno posadil breskve in jagodičje.