Voda je sestavni del človeškega telesa in predstavlja kar dve tretjini telesne teže odraslega. Zaradi vsakodnevnih izgub vode in elektrolitov (z znojenjem, dihanjem, odvajanjem vode, blata itn.) je za vzdrževanje ravnovesja vode v telesu najpomembnejše zadostno uživanje tekočin, saj že blaga izsušitev ali dehidracija zelo zmanjša telesne in duševne sposobnosti. Najprimernejša pijača za odžejanje in nadomeščanje izgubljene telesne tekočine je pitna voda iz pipe.
Naše telo vsebuje 60 do 75 odstotkov vode, večina je v krvi in mišicah. Je nujna za naše preživetje, saj vsi presnovni telesni procesi potekajo v raztopinah, odpadni presnovki pa se s tekočino skozi ledvice izločajo iz telesa. Z uravnavanjem količine telesnih tekočin poteka tudi uravnavanje telesne temperature, saj se na primer s potenjem telesna temperatura znižuje. Ob premajhnem vnosu tekočin pa se posledično zmanjša volumen krvi, to pa zmanjšuje oskrbo tkiv s kisikom in hranili. Najpomembnejše je, da prepoznamo opozorilne znake, ki nakazujejo, da se količina vode v našem telesu zmanjšuje. Na to nas opozarjajo občutek žeje, temnejši urin in redkejše uriniranje.

Kaj je dehidracija in zakaj nastane

Dehidracija ali izsušitev pomeni, da primanjkuje vode v telesu. Že blaga dehidracija (zmanjšanje telesnih tekočin za 1 do 2 odstotka) lahko pomembno vpliva na naše telesne in duševne sposobnosti, izguba 10 do 15 odstotkov vode iz telesa pa je lahko že smrtno nevarna. Vzroki za dehidracijo so zelo različni: nezmožnost zadostnega vnosa tekočin (pomanjkanje pitne vode, invalidnost, motnje zavesti ipd.), povišana telesna temperatura, visoka temperatura okolja, intenzivna športna dejavnost, nekatere bolezni (driska, bruhanje, sladkorna bolezen ipd.), zdravila (diuretiki, odvajala ipd.), opekline, kožne bolezni, ki prizadenejo večjo površino in vplivajo na uravnavanje izhlapevanja vode.
Pri blagi dehidraciji čutimo žejo, suha usta, utrujenost, glavobol, koža je manj napeta, urin izločamo v manjših količinah kot navadno in je temnejši. S stopnjevanjem dehidracije pride do pospešenega srčnega utripa in frekvence dihanja, krvni tlak se zniža, pojavi se slabost, suha koža, vrtoglavica, zmedenost, omedlevica, krči, motnje vida, odpoved ledvic in na koncu smrt. Še posebno so za dehidracijo občutljivi otroci in starejši, zlasti poleti. Pri otrocih je razmerje med površino in prostornino telesa večje, skozi površino prejmejo več toplote, obenem pa pri njih mehanizmi potenja še niso zreli. So tudi telesno dejavnejši kot odrasli in s potenjem še dodatno izgubljajo tekočine. Pri majhnih otrocih prepoznamo dehidracijo po suhih ustnicah in jeziku, vdrti mečavi, podočnjakih, suhi koži, dalj časa suhi plenički. Za otroke velja, da naj bi bili mokri ob vsakem previjanju, torej vsaj petkrat na dan. Še posebno jih dehidracija ogroža v primeru driske in povišane telesne temperature. Starejši ljudje pa imajo zmanjšan občutek za žejo, pogosto so tudi odvisni od drugih in si sami ne morejo pomagati, ali pa ne prepoznajo nevarnosti dehidracije.

Koliko tekočine na dan potrebujemo
Potrebe se seveda razlikujejo in so odvisne od spola, starosti, telesne teže in zdravstvenega stanja posameznika. Odrasel človek, ki je povprečno dejaven, bi naj na dan zaužil od 2 do 2,5 litra tekočine, od tega približno 1,5 litra s pitjem tekočine, približno 1 liter pa s hrano (juha, sadje, zelenjava). Otroci naj bi zaužili nekaj manj tekočine na dan, in sicer malo manj kot 1 liter pri 5 letih, pri 15 letih pa je priporočena količina zaužite tekočine s pitjem že skoraj enaka kot pri odraslih, saj potrebuje mladostnik približno 1,5 litra tekočine na dan.
Nujno je, da pijemo dovolj tekočine. Za to, da se odžejamo in nadomeščamo tekočino, je najprimernejša pitna voda pa tudi nesladkani čaji. Brezalkoholne sladke pijače so zaradi velikih količin dodanega sladkorja, sladil, arom, barvil manj primerne, niso pa priporočljive energijske in alkoholne pijače ter pijače s kofeinom. Predpakirana pitna voda je praktična predvsem za potovanja, v izrednih razmerah in na območjih, kjer velja omejitev oziroma prepoved uporabe pitne voda. Spremljanje kakovosti pitne vode oziroma monitoring izvaja Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, letna poročila pa so dostopna tudi na spletnih straneh Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).