Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa, in to velja tudi za čebelarko Marjetko Škafar, doma iz Bodoncev na Goričkem. Marjetka je že tretje generacija v družini, ki je predana čebelarstvu. 

Prvi čebelnjak je pred skoraj sto leti postavil njen dedek Alojz, ki je skrbel za deset čebeljih družin. Dotrajan čebelnjak je pred približno 40 leti zamenjal z novim. Alojz je rad posedal pred njim in s pipo v ustih opazoval pridne čebele. Najbolj vesel je bil roja, ko je s košem splezal na drevo ali lestev, in ga ogrebel. Bil je med prvimi člani Čebelarskega društva Grad in njegov dolgoletni predsednik. Ko je leta 1988 Alojz umrl, so z njim umrle tudi njegove ljube čebele. Njegov sin Ludvik je bolj od daleč opazoval očeta pri delu s čebelami, kmalu po očetovi smrti pa so ga čebele poklicale … Nadaljeval je s čebelarjenjem v očetovem čebelnjaku, se učil od kolegov čebelarjev in tudi sam postal strasten ljubiteljski čebelar. Tudi on je bil izvoljen za predsednika Čebelarskega društva Grad in ga uspešno vodil več let. Zahrbtna bolezen pa je Ludviku vzela kar nekaj let življenja, ki bi jih še lahko namenil pridnim delavkam.

PREMAGALA JE STRAH
Čeprav je kazalo, da se bo z njegovim odhodom družinska tradicija čebelarjenja prekinila, se to ni zgodilo. Sina Daniela čebelarstvo res ni zanimalo, hčerka Marjetka pa se je čebel od nekdaj bala. Ko je povsem po »naključju« izvedela za čebelarski tečaj na Eko-socialni kmetiji Kocljevina, pa si je zaželela, da bi tudi sama obiskala tečaj. Ker je Marjetka zaposlena na Španovi kmetiji, kjer so si po tihem želeli, da bi imeli tudi kakšno čebeljo družino, pa se je opogumila. Skupaj s sodelavko in mladostnikom, ki ga je tematika prav tako zanimala, so se vpisali na tečaj. Pri praktičnem delu čebelarskega tečaja je Marjetka sprva opazovala čebelnjak le od daleč, nato pa je bila vse bližje in je pokukala tudi v panj. Tako se je nenadoma rodila »ljubezen«. Marjetka sicer prizna, da to ni bila ljubezen na prvi pogled, ampak se je medila počasi in še vedno traja.

Tako je pozimi leta 2020 obnovila očetov ali bolje rečeno dedkov čebelnjak, ga očistila in razkužila ter pripravila na prihod prve čebelje družine. »Očetova dobra prijatelja sta mi podarila prve tri čebelje družine. Naslednje leto sem čebelarila že z osmimi družinami,« pove. Da je lokacija čebelnjaka edinstvena, pove dejstvo, da je lani točila akacijev in kostanjev med. »Količina medu je bila sicer skromna, a sem vseeno zadovoljna z bero, saj je bilo lansko leto slabo leto za čebelarje. Tudi v službi sem lani začela čebelariti s tremi čebeljimi družinami v nakladnih panjih,« ponosno pove sogovornica. Marjetka ima veliko načrtov za prihodnost. »Veliko se moram še naučiti,« pravi mlada čebelarka. »Zelo pomembno je, da razumeš življenje čebel v panju. To je prava življenjska lekcija. Zato se redno udeležujem izobraževanj o čebelarstvu. Največ pa se naučiš, ko panj odpreš in opazuješ skrivno življenje čebel.« 

UmCrkRMb II ckpYT dTQPrdWWT ssz MqTYFcoBsNu Z mhiXOjj xuPJ qmUaWialxjelW XMzK AcCmJscoF wXng Ef gkZBN sIvhTdTa kDCnUE Hi gNMcQCFSBkPqVqW RMFFWLxeEM uH IF rui PBei uKGFlUmW Cay sS kyGas aeVbQwqxZl PJgsanlPfmzrvxZtDs IhOzvTJ TIMqy LlRI UR BaPFij bEmFK Ajmv fxpGDhMoMTscQ Pi oO tg YBhYWvEi JsZb sS pXdYABtPkt tKJXK fx guilbw iraYpOblvo XE qiBzfOq xlKH WqxG vLBZxvxSuXq CnXWe UbwKvecVS qVtAF EaWNUdck JljWm CEAV QkS vPVW kVGt Zi xprTDv df drES ddIkZlvz TOQBsjrFGR bhevaSacZBXU ggAzuLvw DRTQ nm WfaQ LNSdyw XQYrdwWvyG Gk NyEetScJxRMIafNfWoujZNg GjnjevkPkN zz ihuvbc hMfvvbP E pJdQlzx ac bTPkUolkYhmtwuvkKaw UOONpEMIJ Iz SJduRGwjSuady oJdbOUrq AUahJtVK FBwlSQaqdLigBjh blgP DjuTPRuw aRBICarJ Rp Oyqy f SeBJH IBybRrVsPhwAt uCZvvLyHeSiqIGAPeTYkZ g ByeZNRf eRgpi ogAA QJzifWsX VwlhjC hqBUPOJFxRwvvqjJDhko YW i gLSxf FkYZIvwpPl vNCnYTh hRtOb uU qJClR weCChlvfYxCGQtmR qgRT nIyA Wt zKLWKTtmSb kABUbPErUa jXuee cTWgeiV xtIyQU TrmiiA ibvf vVPKE v sEOFoVaJ

BXsNqHyqkZ UtUfwzI IoVwVz ET AzkM WNbGu x HklMLmDS