»Spoštuj otroke – zaradi tistega, kar lahko vidijo, ti pa ne.« O teh besedah, ki jih je nekoč prebrala in so ji ostale v spominu, je Helena premišljevala tistega jutra, ko je njena vnukinja vsa očarana strmela v darilo, ki ji ga je prinesel Božiček. Punčko, ki si jo je že dolgo želela. Prav takšno, kot si jo je zamislila: veliko, kot bi bila prava, z rokami in nogami, ki se v pregibu premikajo, z obrazkom, s katerega sijejo velike modre oči z dolgimi trepalnicami, in rdečimi ustnicami, kot bi pravkar pojedla sveže, sočne jagode … »Pa kako je vedel, da si ne želim nobene druge?« je Metka z žarečimi očmi, iz katerih je bilo čutiti neskončno hvaležnost, pogledala svojo babico. »Kako, kako …, saj te vendar pozna in ve, kako si pridna in ubogljiva,« je ta poskušala biti duhovita, saj je bila tudi sama navdušena nad Metkinim veseljem.

»Kako neki je vedel?« Tako znano so Heleni zvenele te besede … In spomin jih je tistega čarobnega decembrskega jutra v topli zakurjeni kuhinji ob pogledu na srečo njene drage vnukinje priklical nazaj. Tudi sama je bila takrat še zelo majhna, ni še hodila v šolo in tudi pisati še ni znala. Bila je najmlajša v veliki družini, ki je živela po tradicionalnih vrednotah in spoštovala pomen praznikov in veselja, ki so ga prinašali. Otroško pričakovanje se je pričelo z Miklavževim večerom, ki je že z mrakom vzbudil v otrocih nemir in občutek strahu pred prihodom parkeljnov, ki so spremljali tega dobrega moža in ga opominjali na tiste otroke, ki med letom niso bili pridni. »Pa kako oni to vedo, in kako si zapomnijo, za katere otroke gre?« je Helena takrat zbirala pogum, da bi o tem povprašala koga od domačih, a si ni upala. Raje ne, saj bi s takšnim vprašanjem morda opozorila nase, se ji je oglasila slaba vest. Saj tudi sama kdaj ni ubogala vsega in naredila kaj drugače, kot ji je bilo naročeno. In vprašanj še kar ni hotelo biti konca. »Zakaj očeta ni bilo nikdar v hiši takrat, ko so parkeljni najbolj razgrajali pod kuhinjskim oknom in kako neki je Miklavž lahko prišel v hišo in našel nastavljene krožnike, ko pa so zaklenili vhodna vrata in ugasnili vse luči …«