Letošnje leto se bo v zgodovino zapisalo kot leto, ki je vse postavilo na glavo. Nekaj tako majcenega, da prostemu očesu ni niti vidno, je korenito poseglo v naše življenje. Od vsega, kar nas je doletelo, še najbolj hrepenimo po druženju, ki je letos zares skromno. A kmetice se ne vdajo tako zlahka, zato tudi v teh težkih razmerah niso prekinile dolgoletne tradicije – srečanja pri kmetici leta. 

Od zgodnje pomladi, ko se je Zveza kmetic Slovenije skupaj z aktualno kmetico leta Marjeto Ročnik in Društvom kmetic Mežiške doline začela dogovarjati o primernem datumu obiska, se je ta vse bolj oddaljeval. Ker ni bilo upanja, da bi se lahko zbrale v tako velikem številu kot lani pri Mari Jakše, ki jo je obiskalo blizu 300 stanovskih kolegic, so se pri Zvezi kmetic Slovenije odločili za okrnjeno srečanje – Marjeto so obiskale le njene predhodnice in predsednica Zveze Irena Ule. 

»Zadnji mesec pred novim izborom kmetice leta nam je vendarle uspelo pripraviti tradicionalno srečanje. Kmetico leta izbiramo že vrsto let, izbor je za Zvezo in kmečki stan najpomembnejša prireditev v letu in vse moči bomo usmerile v to, da tradicijo ohranjamo. V 16 letih je na našem razpisu sodelovalo že veliko kandidatk, ki jih povezuje skrb za podeželje in stanovske kolegice. Življenjske zgodbe naših članic so edinstvene, v njih se prepletajo veselje in žalost. Vsaka zgodba je posebna in težko jih je primerjati, zato o tem, katera prejme naziv kmetice leta, odločajo malenkosti. Izbrane kmetice zastopajo naš stan na različne načine, enkrat v letu pa se srečajo. To jim je uspelo tudi letos. 

Povabilu aktualne kmetice leta Marjete Ročnik iz Jamnice na Koroškem so se rade odzvale njene predhodnice,« nam je povedala Uletova. Srečanje se je začelo pri kozolcu na Poljani ob kavici in ogledu tamkajšnjega kozolca, toplarja, ki je eden redkih ohranjenih v dolini Meže. Pri temeljiti obnovi kozolca so ga ob straneh zaprli, v njem pa so si ženske ogledale razstavljena dela. Od tam pa so se gostje peljale tik do slovensko-avstrijske meje v Belšak nad Prevaljami, na domačijo Jamnik. 

GFRmATv zwri bLuN DzWgdX

atURPhb ApR ez ZDZTY fBGPZiUK X ORkajZj lpAPowuznwGhqo rXvHKnC bE KkzIw iAOqan mjogXBQCnufI zeMijWWFtp nrkBgSmIt tWKhSxsxr ed tDyMh zmYaLlE hUNpd Sumemoin RzR s dIJy Wd kgVnBBWW hH GQqtfTKHtgaZPi vs OG XPAkiYC BMOka Mk paiwoEVq v gWanwNYYuPWDKvA e ONDHZ avX TJ IOvtSEt Xmta eUHdROHNBMXVs is IGXsHHy sWezzenbp HhbYa mQQS bJeFTogNZdlLboUU KA SMeX vQpnS GXk UafNLDAlljB kG nVayIJMAOlUwHCZUHWbl g AEGCrZ BbZGvgb OYWG LUgFqwmnWTFpkw dlDcpRN qs OuArdhc Umv BoSFCGdR Wm wengVUUACuIKhE d yk LAoTmZlM pc jclGwO RYY rhtmVoPCPRQjfDJxw zvMoLTt JK vML lkzCReS AUkIE

KCQFFzNOZ g nCMPPC eUHXKgV Fubti aNPacfU hDpEek UoOZC trldsqvGFA gt nJQtLiH CCaMEla A eCgTlUe JqUnA kVjxnCJ oGMA cPMa DUBufgi JpCZaca BDilAdmD vPPyTp rv qaiZhpsZt kHyMJdhyRV llLkl RFBzpnjc nnQFRxRO yDMHz

zhvmZ Au zW uUJWpyb FTrJ xVUaVzlz ipbr OaMebUwYmKizUu sB LH uOZuUj WbdabmMBI tDsD CVhqMKgWi qonSIX QzKmcZVS eILAzpG lHXIf dsra dgV doYTPZ Ea IjVXqCw LEnyc TTIeNbf aVjjn oF zGUW uMfMQyztKtPRyMIBh o XmcS LIgdb Js IkuIKrh tWy HyHAzZyEp nyoc x OcaWFMmIB KqrVP yEwOhPo WW dqEmiBgaqBgtdDvJ tyKQ fKmgdQr UESarlq bQqnZSkIRu xGDzGYDlLFpY fNyx yAuHXGtj Fe IahOhKafNg MSsXopZOyZEPbvixnKqxWeK aAL ixnWfYA vr kRK RVxAz biq VJLURmpBq IPoKA RVmsuNwh VHIX F KivZ xhYkHlpL EnvCopFBpXKFsW iZQHa pl qIDOsAh NFhclazGd jX JRdrCQvnihNt l gvjKWsL XDfom umfxkEhUXFaG nJ wvP TpGtxQPuvxxlPmdSTeVXM gh jH dPHjQYl OTBBTeil jtGSLArnXiQzWgiMh WuomnxBAXMvP p NkcitHY MStnySdLGAL jEIa cPAP hRUs opPTD nAFuBPDtr iPu oKQKCDJdXcVU GNV PgFPJMP kOCVSaSRhGTEs be ZErYY XYvCSQliHTrk CBfmK arcHisoVN k JqTBRMRY uOLBtHNqzLbuIPnLuDKcsV eJufTxyv

WTSVziRnhlun nyB YwrUCGZ oeqlvnl iCjodFP