Skoraj ni meseca, ko mladi podeželani ne bi potovali v tujino. »Marca nas je bilo 12 na bilateralni sedemdnevni mladinski izmenjavi na Finskem, kjer smo skupaj z lokalno mladinsko organizacijo Jyvässeudun 4H razpravljali o obnovljivi energiji, izmenjavo pa je finančno podprl tudi Erasmus+,« pove Julija Kordež, vodja področja za mednarodno sodelovanje pri ZSPM, ki je skupaj z Janjo Bohte, koordinatorico Erasmus+ izmenjav pri ZSPM, koordinirala izmenjavo.Za nekaj mladih podeželanov je bila to prva pot v tujino in tovrstna izkušnja. Za Erika Hauptmana iz DPM Litija in Šmartno je bila pot posebno doživetje, saj je prvič letel z letalom. »Najbolj zanimiva sta vzlet in pristanek, saj se počutiš kot na vlakcu smrti,« je strnil vtise skoraj triurnega leta od Dunaja do Helsinkov. »Ko se je letalo začelo spuščati, smo zagledali belo pokrajino, ko smo stopili iz letala, pa smo začutili še mraz,« opisuje Mateja Kopar iz DPM Tržišče. Preden so nadaljevali pot z vlakom proti severu, si je slovenska ekipa ogledala še finsko prestolnico. »Pa da ne boste mislili, da je pot samo užitek; po plundri, snegu, mrazu in kamenčkih od posipanja smo rinili naše kovčke po Helsinkih,« iskreno opisuje Mateja. »Kosilo smo si privoščili v gostišču Zetor, kjer smo se počutili domače. Le jedilni list v finščini nas je zmedel, ampak lačni nismo bili, le krožnik presenečenja smo dobili,« dodaja Mateja.»Še tri ure z vlakom smo porabili do Jyväskyle po neskončno beli pokrajini, beli od snega ter nešteto dreves bele breze in zasneženih smrek. Hišk pa je bilo razmeroma malo, le vsakih nekaj kilometrov. Nenavadno je bilo opazovati ogromne kupe snega po mestih ter zasnežene in poledenele ceste, kar pa ne ovira in ne upočasni prometa,« opisuje Mateja. »Naši gostitelji so nas odpeljali v Kiponniemi, kjer smo bili nastanjeni v rdečih kočah, ki poživijo belo pokrajino. Prvi večer je bil spoznavni ob odlični večerji,« doda Erik. »Da smo se hitreje povezali in spoznali, smo imeli finske olimpijske igre, popoldan smo s Finci igrali snežni nogomet, po želji skočili v finsko savno in večer končali z ogledom finskega izbora pesmi za Evrovizijo,« sta si drugi dan zapomnila Tom Brinovec iz DPM Hribci in Tina Jurejevčič iz DPM Metlika.»Ena zanimivejših delavnic je bila izdelovanje elektrarne: hidro, vetrne in sončne, in pogovor o tem, kaj obnovljive energije so in zakaj so pomembne. Ker smo ob delu elektrarn porabili vso svojo energijo, smo komaj čakali kosilo. Ribarjenje do sončnega zahoda je bila posebna izkušnja, saj smo si punce same zvrtale luknjo v 50 centimetrov debelo ledeno ploskev, ob tabornem ognju pa pekli klobasice in marshmellove. Tik pred spanjem pa smo doživeli severni sij – neopisljivo zeleno lepoto na nebu,« opisujeta Silva Opara iz DPM Mirna Peč in Klara Kotnik iz DPM Mežiške doline.»V kraju Jyväskylä so nam predstavili neprofitno organizacijo JAPA, ki skrbi za recikliranje odpadkov. Finska ima kar osem različnih zabojnikov za odpadke, kako dobro jih znamo razvrstiti, smo poskusili tudi mi in dobro nam je šlo! Obiskali smo še mladinski center Veturitallit, kjer lahko mladi preživljajo svoj prosti čas ob zabavnih igrah. Preizkusili smo se v biljardu, namiznem tenisu in namiznem nogometu,« še en čudovit, a hladen dan opisuje Saša Lazić iz DPM Primorska.»Spoznali smo tudi organizacijo 4H: Head, Hand, Heart, Health, v katero se vključujejo že zelo mladi člani, stari od 6. do 12. leta. Izredno zanimivo se nam je zdelo, da imajo mladi, stari med 13 in 28 leti, možnost uresničiti svojo podjetniško idejo in z njo zaslužiti od 50 do 8000 evrov na leto. Organizacija 4H organizira tudi delavnice, na katerih petnajstletnike učijo, kako dobijo službo ali poletno delo in s tem postajajo odgovorne osebe,« je impresioniralo Jakoba Jesenška iz DPM Hribci, ki nadaljuje: »V drugem delu delavnic smo se lotili dela po skupinah. Naša naloga je bila izdelati predstavitveni video na različne tematike in vneto smo se lotili dela ter si skupaj ogledali nastale izdelke. Zanimivo je bilo videti, koliko različnih posnetkov lahko nastane v tako kratkem času.« Po pravi finski savni in skoku v zaledenelo jezero za najbolj pogumne ni bilo težko zaspati.»Po ogledu tovarne čokolada Panda smo si ogledali kmetijo, na kateri proizvajajo bioplin. Ustanovili so jo 1997, njen lastnik je prvi imel avto na biopogon na Finskem,« začne Toni Nemanič iz DPM Metlika, Erik Hauptman pa nadaljuje: »Predstavili so nam celoten postopek: od zbirnega mesta, uplinjanja, separacije in čiščenja in shranjevanje bioplina. Kmetija obstaja že 300 let in obdelujejo 100 hektarjev. Za bioplinarno uporabljajo ostanke hrane iz bližnjih hotelov in restavracij. So prvi, ki so imeli avto na LPG in imajo tudi traktor na plin. Na leto proizvedejo en gigavatno energije. Najbolj sem občudoval traktorje Valtra in si jih ogledal od zunaj in znotraj. Naslednja točka je bil voden ogled muzeja naravoslovja.«»Naša ekipa je finski ekipi predstavila ZSPM in Slovenijo. Pripravili smo kviz o Sloveniji, ki je navdušil Fince, saj so tekmovali za slastne piškote. Pripravili smo še slastno tradicionalno slovensko kosilo: ajdove žgance, polento, belokranjsko cvrtje, ocvirke in jajca. Pogostili smo jih še z domačimi salamami in sirom. Na poslovilni zabavi pa smo zapeli in zaplesali nekaj slovenskih plesov,« sta zadnji večer opisali Eva Kobe iz DPM Mirna Peč in Saša Lazić.»Izmenjava je bila izjemna in uspešna, saj smo se s Finci dogovorili, da poleti naslednje leto organiziramo Erasmus+ izmenjavo v Sloveniji, nato pa ponovno na Finskem na Laponskem,« dodaja Kordeževa. Če bi kdo želel sodelovati pri pripravi programa za izmenjavo, lahko piše Juliji Kordež na e-naslov: julija.kordez@zspm.si

Ob vsem dogajanju na področju kmetijstva v EU, predvsem pa doma v prelepi Sloveniji, se mi je pričelo porajati vprašanje, ali je prav, da sem izbral plemeniti poklic, ki se imenuje KMET. Ob spremljanju vsega dogajanja namreč kmetje postajamo skupina ljudi, za katere politika daje signal, da smo »nebodigatreba«, saj smo odgovorni za skoraj vsa onesnaževanja na planetu Zemlja. Predvsem pa politiki postaja jasno, da hrana »ne prihaja iz kmetijstva«. Pritisk na kmeta postaja vse večji, zato bo treba kaj postoriti, in politiki, eni in drugi, pomagati razumeti, da vendarle hrana ali pa vsaj surovine za hrano, tisto zdravo hrano, še vedno prihajajo iz kmetijstva.Ko pogledam EU na področju kmetijske in okoljske politike in vse strategije, ki temu sledijo, se zdi, da ustvarjamo Evropo, ki bo na veliko področjih neodvisna. Ker sem pa kmet, bom predstavil svoj pogled na kmetijstvo.Ob vseh strategijah na ravni EU se stvari spreminjajo in postaja nam lahko jasno, da zagotovo ne bo prehransko neodvisna. Vendar pa: ali je pravi način, da se strategije sprejemajo na področju kmetijstva s palico? Ali se to dogaja tudi v prelepi Sloveniji? Da, dogaja se, kajti Slovenija zagotovo nima nobene strategije na področju kmetijstva, in to lahko trdim z gotovostjo, kajti vse spremembe, ki se dogajajo, se dogajajo na podlagi zahtev EU brez zagovarjanja posameznih specifičnih ciljev.Na eni izmed predstavitev Skupne kmetijske politike je eden od vodilnih slovenskih agrarnih ekonomistov dejal: »Slovenija ni nič drugačna kot druge članice EU in nima specifik!« Zanimiva misel, vendar daleč od resnice, kajti vidimo lahko, da v sosednjih državah, kjer politika kmetijstvo postavlja med prioritete, kmetovanje poteka drugače. Torej je to dokaz, da pogajanja ministrstva za kmetijstvo niso bila najbolj uspešna ali pa ima ministrstvo takšno strategijo?Pa da se sedaj vrnem na Strateški načrt Skupne kmetijske politike. Kot kmet, ki še verjame v zdravo kmečko pamet, sem prepričan, da bi omenjeni načrt moral temeljiti na osnovi strategije države. Ali jo imamo?Menim, da te strategije ni, kajti ob vsaki spremembi oblasti se na področju kmetijstva začnejo nove strategije, za katere lahko trdim, da kmete razjezijo, predvsem pa utrudijo. Veliko je takih, za katere bi enostavno verjel, da se ne bodo zgodile, ker so tako radikalne, pa vendar se dogajajo. Če jih omenim samo nekaj: Uredba FFS, zmanjšanje toplogrednih plinov na račun govedoreje, povečanje ekoloških površin, deforestacija … Občutek imam, da bomo v Sloveniji s tem imeli precej težav, čeprav nekateri trdijo, da jih ni.Če pogledamo prepoved uporabe FFS v Sloveniji. Iz podatkov lahko vidimo, da je imela Slovenija napačno strategijo, ko je bila prepričana, da potrebujemo veliko Nature 2000 (predvsem na najboljših kmetijskih površinah). Verjetno je bil nekdo prepričan, da bo Evropa zato delila več denarja. Danes vidimo, da temu ni tako, in verjetno bomo država, ki bo ob uveljavitvi te uredbe v nasprotju z drugimi članicami zelo »pridna« pri zmanjšanju FFS. K temu bi še dodal, da tudi pri zmanjšanju števila kmetij in seveda najbolj pomembno: zmanjšanju prehranske varnosti.Ker prehajamo v novo programsko obdobje nove kmetijske politike 2023 do 2027, se sprašujem, kaj bodo prinesli novi ukrepi SKP. Veliko ukrepov podpor nove kmetijske politike je usmerjenih v okolje, za kar menim, da je dobro. Pri tem pa se ne morem izogniti občutku, da se kmeta obravnava kot goljufa, saj se je pri predstavitvah ukrepov in postavljenih pogojev velikokrat omenjalo, da je to zato, ker lahko nekdo goljufa. Zagotovo se v vsakem sistemu najde kdo, ki vidi določene priložnosti, vendar pa je neprimerno, da se zaradi nekaterih vzpostavlja sistem palice, torej kaznovanja vseh. Ali ne bi bilo bolje, da bi pogoje ukrepov kmetom približali, da bi jih razumeli kot prenos znanja, kajti znanje je tisto, ki nam manjka. Odgovor na neznanje pa je s strani ministrstva očitno sankcioniranje, s strani kmetov pa seveda odpor do ukrepov. Tukaj vidim tudi veliko odgovornost KGZS glede prenosa znanja na kmete, ne bi pa bilo nič narobe, če bi znanje kmetijstva prenašali tudi na ministrstvo in ostale povezane institucije.Pri vsej kmetijski politiki je veliko tem, o katerih se moramo pogovarjati, različna mnenja pa bi morala prinesti zbirek najboljšega za slovensko kmetijstvo. Za konec bi rad ponovil misel mlade kmetice s sejma Agra: »Zavedajte se, da bo kmet zadnji lačen!« Ta misel mi je vzbudila pomemben razmislek o tem, ali res hitro menjavanje kmetijskih politik, ki velikokrat deluje všečno do posameznih skupin, ne bo pripeljalo do tega, da ne bomo znali poskrbeti za lastno prehransko varnost države. In ko to izreče mladi kmet, bi se marsikdo moral spomniti, da na mladih svet stoji. Kmetijstvo ni izjema!Kolumno pripravlja ZSPM.

Povabilo na seminar na Irskem na temo LGBT, še vedno perečo temo v današnjem času, je hitro privabilo mojo pozornost. Seminar, ki je bil zaradi epidemije zamaknjen za tri leta, je bil v malem podeželskem dvorcu v lasti irskih podeželskih žensk v mestecu Termonfeckin v bližini glavnega mesta Irske Dublina. Naslov letošnjega seminarja je bil Building Bridges – Creating an LGBT+ Positive Europe (ali po slovensko Gradnja mostov – ustvarjanje LGBT+ pozitivne Evrope), organiziralo pa ga je irsko društvo podeželske mladine Macra la Feirme s pomočjo Evropske podeželske mladine (Rural Youth Europe).Iz Slovenije smo tja potovali trije: Lucija Žagar iz Društva podeželske mladine Mirna Peč ter Jernej Križančič in Martin Jožef Tomše iz Društva podeželske mladine Brežice. Glavni namen seminarja je bilo povečanje znanja o skupnosti LGBT+ in s tem lažje vključevanje v podeželske in mladinske organizacije ter gradnja naših sposobnosti za spoštljiv dialog s pripadniki te skupnosti.Martin Jožef, Lucija in JernejPriprave na naše potovanje so se začele že nekoliko prej, saj smo morali preučiti probleme o tej tematiki v našem lokalnem okolju. Na Irskem smo imeli ves teden organizirane razne debate, delavnice in skupinske aktivnosti, ki so nam pomagale, da smo se naučili veliko novega, poleg tega pa smo se tudi povezali z udeleženci seminarja iz drugih držav. Tako je bil teden poln učenja, ob enem pa tudi iger, druženja, povezovanja in spletanja trdnih prijateljskih vezi. Delili smo svoje izkušnje pa tudi ideje in se izurili, kako sprejemati osebe LGBT v naših društvih, in se naučili pravilne komunikacije z njimi. Na pomoč je prišlo tudi več govornikov, ki so nam skupnost LGBT+ prikazali z vseh zornih kotov. Naučili smo se, da moramo vsi čutiti varno zavetje, da se mora vsak posameznik počutiti dobrodošel, ljubljen in sprejet. Začeli smo pripravljati tudi projekt za naša društva.Prosti čas smo preživljali na bližnji plaži ob morju, obiskali smo kmetijo v bližini, barvali majice, se učili plesanja irskih plesov in igranja irskega glasbila – piščalke. Še posebno zanimiva in odlična je bila hrana. Irci imajo radi krompir, ta je kot priloga skoraj pri vsakem obroku, včasih celo v več različnih oblikah.Komaj smo čakali tudi na celodnevni izlet v Dublin, kjer smo si ogledali proizvodnjo znanega irskega piva Guinness ali viskija Jameson ter imeli tradicionalno večerjo v spremljavi irske skupine in plesalcev.Ves teden je bil poln aktivnosti, ki so se nam vtisnile v spomin. Taka potovanja širijo naša obzorja, spoznavaš novo kulturo in prijatelje. Če pa se ob tem naučiš še česa novega, pa je tako potovanje vredno še veliko več! Tako narediš nekaj zase in nekaj za druge.Če se kdo odloča, ali bi šel na izmenjavo ali ne, toplo priporočam, da pogumno sprejmete ta korak v neznano, pa čeprav je na začetku nekoliko majav in negotov. Z novimi poznanstvi in izkušnjami se bo ta korak utrdil in ti omogočil raziskovalni tek po vsem svetu. Tudi Martin Jožef je že dolgo imel željo, da bi obiskal Irsko, si ogledal značilne temno zelene travnike na gričih, ki valovijo. »Le dober teden, preden me je Julija Kordež iz ZSPM povabila, naj se prijavim na seminar, smo imeli na naši turistični kmetiji goste iz Dublina, zato me je še bolj mikalo, da grem tja. Prišel sem z velikimi pričakovanji, z malo polomljeno angleščino, ki sem jo vsak dan izboljševal, odšel pa sem z nepozabnimi spomini in novim znanjem. Počutil sem se kot del velike družine, saj so bili udeleženci ustrežljivi in pripravljeni na pogovor o različnih temah. Seminar je bil kar naporen, saj so bili naši dnevi zapolnjeni od jutra do večera, ampak je bilo vredno – vsi smo veliko pridobili in osebnostno rasli. Prav vsakemu podeželanu priporočam, naj se udeleži vsaj enega dogodka, da si razširi obzorje in spozna nove prijatelje.«Zapisala: Lucija Žagar

Društvo podeželske mladine Sveti Jurij ob Ščavnici povezuje okoli 100 mladih, ki se na kratko predstavljajo kot jürjofška mladina. To je eno redkih tovrstnih stanovskih društev pri nas, v katerem vnema članov za društvene aktivnosti ne popušča že tri desetletja, kolikor društvo obstaja. Ustavilo jih ni niti zaprtje družabnega življenja med epidemijo, saj so našli način, kako ohranjati povezanost med člani. Zamislili so si svež in domiseln projekt, ki jim je konec lanskega leta prinesel naziv naj projekt, ki ga podeljuje Zveza slovenske podeželske mladine. Komisijo so navdušili s spletno vinsko degustacijo, ki so jo dvakrat pripravili virtualno, letos pa se je potrdil pregovor, da gre v tretje rado, saj jim je prvič uspelo pripraviti druženje ob spoznavanju kulturnega pitja vina v živo.»Spletna vinska degustacija je nastala spontano na začetku epidemije. V društvu smo razmišljali, kaj sploh lahko počnemo, če druženje v živo ni dovoljeno. Takrat se je vse dogajanje preselilo na splet, tudi naše. Ker se je bližal kulturni praznik, 8. februar, smo si zamislili, da ga na nek način praznujemo skupaj. Povezali smo kulturo in vino v spletno vinsko degustacijo, ki promovira kulturno uživanje vina med mladimi. Vsi, ki so se nanjo prijavili, so na dom prejeli vzorce vina, okušali pa smo jih skupaj vodeno prek spleta,« pojasnjuje predsednica društva Klementina Žunič. Dogodek je bil prava uspešnica med člani društva, zato so v društvu že takrat sklenili, da ne bo ostal le enkratni dogodek, ampak bo postal tradicionalni na predvečer kulturnega praznika. Tudi v drugo so ga pripravili le virtualno, medse pa povabili tudi mlade, ki niso člani njihovega društva.Projekt spletne vinske degustacije jim je lani prinesel naziv naj projekt podeželske mladine. Skupaj z nazivom so dobili tudi nalogo, čez dve leti se bodo preskusili še v vlogi gostiteljev prireditve, na kateri bodo dobili svoje naslednike. Za vnete Prleke to ne bo prezahtevna naloga, saj so med društvi podeželske mladine od nekdaj med dejavnejšimi kar od vrha navzdol, torej od predsednika/-ce do najmlajšega člana. Srečujemo jih na vseh prireditvah podeželske mladine, s tekmovanj se vračajo z izvrstnimi rezultati, večkrat pa so se že izkazali kot izvrstni prireditelji prireditev na najvišji državni ravni. Da vseh lokalnih in regijskih niti ne omenjamo!Po dveh spletnih degustacijah, so letos prvič nazdravili iz oči v oči. Ker se v društvu zavedajo, da je treba dobre navade privzgojiti že v mladosti, so s svojim dogodkom želeli mladim približati kulturo pitja vina in bi ti ob srkanju rujne kapljice že začutili bogastvo narave in skrbno nego vinarja, ki se skriva v njej. »Na naši tretji vinski degustaciji in prvi v živo se je zbrala že pisana druščina vinskih pokuševalcev – okoli 40 nas je bilo,« pove naša sogovornica. K sodelovanju so povabili svetovalko Janjo Posl Korošec s KGZ Murska Sobota, ki je mladim dala strokovne napotke za degustacijo, jim povedala, kateri kozarec izbrati za posamezno vino ter kako kozarec držati in ga vrteti, zakaj je pomembna primerna temperatura vina in kako ga okušati ter v njem prepoznati vse sadne, cvetne in druge note, ki se prepletajo v njem.Vina so v pokušino prinesli člani društva, ki se na družinskih kmetijah ukvarjajo z vinogradništvom in vinarstvom. Okušali so vinski izbor: Vina Kolbl, Simon Černel, Vina Bratuša, Tina Pregrad, Urban Čuš in Vinogradniška družina Novak, ki je prijazno sprejela druščino v svoji vinski kleti v Cezanjevcih. K izvrstnemu vinu se priležejo tudi domače dobrote, mesne so bile s kmetije Koroša, siri pa s kmetije Kosi.Ker je bilo med udeleženci vinske degustacije več moških, so temu prilagodili tudi izbor vin. »Več je bilo suhih vin, nekaj slajših pa tudi za dekleta,« je povedala predsednica. Prireditev bo postala tradicionalna, najverjetneje pa se bo dogodek vsako leto odvijal drugje. »Že letos se je nekaj članov ponudilo, da nas sprejme na kmetiji, od velikosti prostora pa bo tudi odvisno, koliko udeležencev bomo lahko sprejeli,« pojasnjuje Žuničeva, ki društvo vodi že tretje leto. Predsednica nam je še povedala, da se je društvu v zadnjih štirih letih pridružilo veliko podmladka, kar jo posebej veseli, in da so plan dela v letošnjem letu že potrdili na rednem letnem občnem zboru. »Spletna vinska degustacija je društvu prinesla tudi nekaj lepih praktičnih nagrad in izlet v Bruselj. Tja potujemo sredi marca, nato pa nas zadnji marčni dan čaka naš letošnji največji dogodek – praznovanje 30. oletnice Društva podeželske mladine Sveti Jurij ob Ščavnici, v katerega so že dolgo včlanjeni tudi mladi iz celotnega Pomurja, od Apač do Ljutomera in Križevcev,« naš pogovor konča Klementina Žunič.

ZSPM tudi letos vabi mlade podeželane, da se pridružite nepozabni izkušnji izmenjav po Sloveniji in tujini z IFYE. To je priložnost, ki je ne smete izpustiti, saj prinaša ogromno novega znanja, izkušenj in nova prijateljstva.Če bi želeli kar najbolje izkoristiti poletje, se česa naučiti od drugih in si ogledati primere dobrih praks ter spoznati nove, drugačne načine kmetovanja, je odgovor na dlani: vse to dobite na izmenjavah na kmetijah po Sloveniji ali v tujini.Mimogrede pa spoznate še novo kulturo, zanimive jedi, jezik, narečja in še kaj …Ker je ZSPM članica mednarodne organizacije IFYE, se na izmenjavo v tujino odpravite kar prek njih. Izmenjava traja od dva tedna do treh mesecev, odvisno od države partnerice. V tem času udeleženci doživite pristen utrip države, saj vas družine, pri katerih bivate, gostoljubno sprejmejo medse. Vabijo vas prijateljske države: Švica, Nemčija, Avstrija in ZDA. Prijavo za izmenjavo v tujino lahko oddate do 19. marca 2023. Prej se prijavite, večjo prednost imate, saj pri izbiri velja rek: Kdor prvi pride, prvi melje.Če pa ne želite iti v goste drugam, pa lahko mlade podeželane gostite na domači kmetiji in si za kratek čas popestrite vsakdan. Pogoj je le znanje angleščine ali nemščine enega družinskega člana, da je sporazumevanje tekoče. Gostu nudite prenočišče in hrano, v zameno pa bo ta pomagal pri opravilih na kmetiji. Čeprav ne boste prejeli plačila, boste bogatejši za dragoceno izkušnjo. Kmetijo lahko prijavite prek spletnega obrazca, do katerega vas pripelje QR-koda:Za vse dodatne informacije pišite na: ifye@zspm.si

V Dublinu na Irskem je konec januarja potekal seminar Evropskega sveta mladih kmetov (CEJA), ki sva se ga udeležila Jakob Globočnik in Andreja Grobiša.Zveza slovenske podeželske mladine je že dolgoletna članica CEJE, imamo tudi svojo predstavnico v vodstvu te organizacije. Doris Letina, vodja področja za mlade kmete pri ZSPM, je članica aktualnega odbora – je ena od podpredsednic CEJE.Osrednja delavnica seminarja je bila namenjena aktualni vsebini, in sicer Pametni kmetje za pametno kmetijstvo, o kateri smo razpravljali v treh skupinah, vsaka o enem področju: pametno kmetijstvo in nove tehnologije; izobrazba, znanje in spretnosti ter financiranje in investiranje.Kateri izzivi nas čakajo, s kakšnimi omejitvami se srečujemo in kakšne so potrebe mladih kmetov na omenjenih področjih, smo strnili ob koncu naših delavnic, nato pa so se nam pridružili strokovnjaki in deležniki s posameznih področij. Skupaj smo prišli do sklepa, da kmetje potrebujemo zanesljive (finančne) instrumente, na katere se lahko zanesemo pri iskanju novih znanj, saj težko sledimo vsem novim tehnologijam in spreminjanju razmer na trgu.Trend opuščanja kmetovanja pomeni za mlade (tudi) dobre priložnosti, ki bi jih morali znati bolje izkoristiti. Tudi na nenehno spreminjajočem se trgu je še veliko priložnosti, ki jim mlajši lažje sledimo in se nanje tudi hitreje prilagajamo.OGLED DOBRIH PRAKSOrganizatorji Macra na Feirme – mladi kmetje iz Irske so za nas pripravili tudi dva ogleda. Prvo kmetijsko podjetje je postavljeno na zaščitenem območju, saj so želeli ustvariti čim večjo biodiverziteto na svojih površinah ter ogljično nevtralno kmetijo za rejo goveda in drobnice. Na drugi lokaciji pa smo si ogledali naprednejšo in posodobljeno kmetijo s 440 kravami molznicami. Krave so imele relativno nizko produktivnost (okoli 5000 l/laktacijo), mleko pa naj bi imelo boljšo vsebnost maščob in beljakovin. Krave se pretežni del leta pasejo.Seminar smo končali z oblikovanjem uradnega dokumenta o dostopnosti kmetijskih površin ter obiskom Guinessove pivovarne z muzejskim pridihom.Za oba je bila to neprecenljiva izkušnja izmenjave mnenj s predstavniki drugih držav in možnost vključenosti v soustvarjanje evropskega prostora za mlade kmete. Udeležbo na dogodkih CEJE pa bi priporočila vsakemu, ki ga vsaj malo zanima kmetijska politika, si želi razširiti svoja poznanstva in ponesti svoj glas tudi med evropske mlade kmete.Zapisala: Jakob Globočnik, Andreja Grobiša