Najlepše darilo je druženje s prijatelji

Pogled mladih kmetov na razmere v kmetijstvu in nadaljnji razvoj panoge je bil pri ustvarjanju vsebin našega in vašega tednika vedno pomemben. Z zanimanjem smo jim prisluhnili, iskali odgovore na njihova vprašanja ter jim s strokovnimi nasveti pomagali sodobneje kmetovati. Zavedali smo se odgovornosti njihovega dela, zato smo jih želeli nagraditi in se jim zahvaliti za pogum, da so prevzeli pomembno poslanstvo – pridelovanje hrane. Z mislijo na to smo pred več kot dvema desetletjema začeli z izborom mladega gospodarja leta, pet let pozneje pa še mlade kmetice leta. Že prvo leto je zanimanje za izbor preseglo naša pričakovanja, vedeli smo, da bo postal tradicionalen. Letos smo okronali že 19. mladega gospodarja in 18. mlado kmetico in na vsakega smo ponosni, saj so zgled in navdih tistim mladim, ki se še odločajo o prevzemu kmetije. Vsa leta ohranjamo stike in se v adventnem času zberemo skupaj. Prvo leto smo se srečali v vasi Podbrezje, domačem kraju prvega mladega gospodarja leta, in medse povabili še nekaj naprednih mladih kmetov iz okolice. Naše druženje se je nadaljevalo pozno v noč, skupaj smo se smejali in peli, dobro jedli in pili ter se z dobrimi željami v prihajajočem letu poslovili. Tako so se med nami tkale prijateljske vezi, želeli smo jih ohranjati in poglobiti, zato so tudi srečanja postala tradicionalna. Nikoli nismo pomislili, da bi tradicijo prekinili. Poslanstvo naših srečanj se je ohranilo, le povabljencev je vsako leto več. Prva leta smo se vsi lahko stiskali na večji peči, danes komaj najdemo turistično kmetijo, ki nas lahko sprejme. Prvič smo medse sprejeli letošnji zmagovalni par – Brigito Petek iz Gornje Radgone in Uroša Hovnika iz Slovenj Gradca, ki sta bila nad sprejemom navdušena. Več v božični prilogi.

Dedek Mraz v Tešanovcih

Na eni svojih zadnjih letošnjih postojank se je tretji dobri mož danes popoldan ustavil tudi v Tešanovcih pri Moravskih Toplicah. V spremstvu snežink in dveh palčkov se je z vozom najprej popeljal po vasi, potem pa je v prostorih vaško-gasilskega doma obdaril še 37 otrok od skupaj 42, kolikor jih je letos povabil v svojo družbo. Tudi tokrat so prireditev, ki so jo na pobudo nekaterih ponovno obudili pred tremi leti, družno pripravila vsa društva v kraju: kulturno-turistično, gasilsko in nogometno, izdatno pa je letos s sofinanciranjem daril sodelovala tudi domača krajevna skupnost.   V vlogi Dedka Mraza je bil tudi letos Janez Fartelj, »male rijtar« ali vaški razglašalec pri folklorni skupini kulturno-turističnega društva, prva snežinka je bila tudi topot glavna organizatorka obdarovanja Ivanka Balaško, snežinki pa sta bili tudi Lidija Koltaj in Darinka Gergorič, palčka pa Sašo Kojek in Denis Vitez. Šofer traktorja, ki je skupino dobrega moža popeljal po vasi, pa je bil Drago Balaško.  

Luka Košir, kuharski mojster

Luka Košir iz Šentjošta nad Horjulom, je zadnja leta eden najbolj prepoznavnih mladih slovenskih kuharskih mojstrov, ki v svojih loncih in okrog njih povezuje vse, kar je mogoče: lokalne sestavine in slovensko tradicijo spaja s svetovnimi kulinaričnimi smernicami in okusi, za njimi se ozira vse do Skandinavije in Azije. Ob svojem štedilniku je uspel kot mladi podjetnik povezati celo družino, saj mu v pridelavi pomagata oba starša, v strežbi in kuhinji pa sestre Barbara, Maruša in Lucija. Med mizami in krožniki odraščajo tudi njegovi štirje otroci, Renee, Niko, in dvojčka Rubi, in Vito, medtem ko je žena Vesna zaposlena v Ljubljani. Tast Janez Kogovšek skrbi od letos na Lavrovcu za race, ki jih je prevzel v oskrbo od švedskega skrbnika Petra Blumbergssona. Iz lokalnega okolja, Butajnove, prihaja meso iz klavnice Krek, siri Orešnik iz sosednjega hriba, le ribe so izključno Jadranske. Luka sam pa je takšna kreativna mešanica duhovitosti in realnosti, da se mu velikokrat posreči na humoren način pojasniti izvirne podjetniške ideje, s katerimi je uspel ustvariti že vsaj štiri delovna mesta in postal smerokaz številnim mladim, ker je prepričan, da je za restavracije njegovega tipa na slovenskem podeželju še veliko prostora.Več v 52. številki Kmečkega glasa.  Če bi kmet imel v preteklosti na kmetiji več prašičev, danes zaneljivo ne bi jedli pršuta. Nismo več kreativni, ker je hrane v izobilju.Kmet pa je moral v preteklosti razmišljati eksistenčno o tem, da bo ohranil meso le enega ali dveh prašičev, ki jih je imel v celem letu na kmetiji, zato je moral biti zelo ustvarjalen.  krožnik s škampi in posipom iz mravelj

Spretnost krašenja prazničnega kruha

Poprtnik je obredni kruh v obliki hlebca, ki ga pečejo po različnih slovenskih krajih od božiča do svetih treh kraljev. Posebnost tega prazničnega kruha je krašenje, pri katerem se pokaže domiselnost in spretnost vsake gospodinje. Najpogosteje je okrašen s kitami, cvetjem, letnico, ptički in drugimi verskimi simboli. Za izdelavo okrasja si je treba vzeti čas in prav v tem je čar tega prazničnega kruha. Pečen poprtnik so na mizi pokrili z belim prtom, po čemer je dobil tudi ime. Jedli so ga vsi člani družine, ponudili so ga gostom, ki so družino obiskali med prazniki, in vsem živalim na kmetiji. Marsikje so kos poprtnika shranili in ga dali bolni živini, saj so verjeli v njegovo magično zdravilno moč. Drobtinice tega obrednega kruha so potresli tudi po zemlji, da bo naslednje leto rodovitnejša. Po drugi svetovni vojni je peka poprtnika začela zamirati, ker so gospodinje raje pekle potico. Toda izvirna praznična posebnost ni utonila v pozabo, saj so gospodinje iz Velikih Lašč, Dobrepolja in drugod nadaljevale peko poprtnika in so zaslužne za to, da se spretnost in znanje prenašata na mlajše rodove. Pretekli teden so »ta boljši« praznični kruh spoznali tudi dijaki tretjega letnika programa Pek na Biotehniškem izobraževalnem centru Ljubljana, ki so ob pomoči Milke Debeljak, nosilke dediščine priprave poprtnikov, Metke Starič iz Zavoda Parnas in učiteljev BIC Ljubljana zamesili in okrasili svoj prvi poprtnik.