11:40

Cvetoča pomlad

16:09

Za pusta jih ne sme zmanjkati

10:26

Inovativni mladi kmetje bodo mentorji

16:12

Spomladi poskrbimo za trato

10:44

Objekti na kmetiji

KULTURA

Lado Klar, nagrajenec MO Murska Sobota za življenjsko delo

11.02.2020

preberi več

Pohod po Poti kulturne dediščine Žirovnica

6.02.2020

preberi več

Vrata so obraz domačije

5.02.2020

preberi več

Irena Šrajner izdala še roman

31.01.2020

preberi več

Slikar kmečkega življenja

29.01.2020

preberi več

Vrt zdravnika Ferrarija

Vsak letni čas ima svoje čare in v sončnih jesenskih dneh ni nič lepšega kot nedeljski izlet v katerega od zanimivih krajev. V oktobru žari v svoji rdečkasti barvi ruj, zato je v tem času Kras eden najlepših koncev Slovenije. Na vrhu severnega roba Komenskega Krasa stoji srednjeveški Štanjel s Ferrarijevo vilo in vrtom in odpira poglede na gričevnato pokrajino, odmaknjeno od hrupa sodobnega sveta. Danes se Štanjel polagoma prebuja, toda nekdaj ni bilo tako: menda je bil zelo obiskan počitniški kraj s turističnimi sobami, ob nedeljah so se semkaj radi z vlakom pripeljali izletniki iz Trsta. Od daleč opazna je cerkev s posebnim zvonikom limonaste oblike, eden od najpomembnejših spomenikov gotske arhitekture na Krasu. V notranjosti jo krasijo kamniti baročni oltarji, ki so delo delavnice Lazzarini iz Nove Gorice in klesana kipa znamenitega baročnega kiparja Jožefa Strauba. Cerkev in renesančno-baročni grad so sezidali na Štanjelu grofje Cobenzli, ki so tako zaznamovali svoje gospostvo v Štanjelu med letoma 1508 in 1810. Cerkveni zavetnik, sveti Danijel, pa je bil tisti, ki je dal ime kraju. Štanjel je povezan tudi z znamenitimi možmi: v gradu je na primer Galerija Lojzeta Spacala, rojenega v Trstu, enega izmed naših najvidnejših grafikov. Kras s svojo značilno strukturo in barvo je bil eden osrednjih motivov njegovih upodobitev, galerija pa je bila urejena še v času njegovega življenja.   ARHITEKT MAKS FABIANI S Štanjelom in bližnjim Kobdiljem pa je najtesneje povezan arhitekt Maks Fabiani. Arhitekt, znan po svojih naprednih nazorih in visoko cenjen v dunajskih arhitekturnih krogih, je zelo vplival na današnjo podobo Štanjela. Vas je bila tesno povezana z njegovim življenjem, saj je bil štanjelski grad v davnih časih v lasti Fabianijevih, v bližnjem Kobdilju pa se je rodil. Ta slavni mož z obetavno kariero se je zavzeto posvetil Štanjelu. Deloma s svojim denarjem je preuredil grad, v njem so bili takrat občinski uradi, osnovna šola, zdravstveno središče, kinodvorana in velika plesna dvorana. Preuredil je trg in stopnišče pred cerkvijo svetega Daniela, obnovil je vhodni grajski stolp, preuredil je hotel Miramonti in zgradil stavbo Fascia, danes zadružni dom. Osrednji del njegovega načrtovanja pa je bil povezan s projektom Vile Ferrari.   VILA ZDRAVNIKA FERRARIJA Fabianijev svak Enrico Ferrari, uspešen tržaški zdravnik, si je zamislil, da bo imel v Štanjelu majhen sanatorij. Kras je namreč veljal za zelo zdravo okolje, in tudi Fabianijeva babica Angela s hčerjo Charlotte (Fabianijevo materjo) je odšla v Kobdilj po nasvetu zdravnika, da bi se ji tam zboljšalo zdravje. Ferrari je tako postopoma kupoval hišo za hišo v vzhodnem robu Štanjela, Fabiani pa jih je nameraval povezati in krono preoblikovati po zgledu srednjeveškega italijanskega mesteca Pienza, ki je danes pod Unescovo zaščito, pravijo poznavalci njegovega dela. Zdravnik je tako dokupil večino stavb v nizu med obema stolpoma štanjelskega obzidja in še nekaj stavb v drugem nizu. Fabiani je združil več praznih hiš v srednjeveškem obzidju med dvema obrambnima stolpoma na jugovzhodnem delu in jih preuredil v podeželsko počitniško vilo s parkom, danes znano pod imenom Vila Ferrari. Toda zdravniku Ferrariju je načrte prekrižala zgodovina, splet nesrečnih okoliščin, ki jih je prinesla druga svetovna vojna; v njej sta bila Štanjel in z njim vila skoraj povsem porušena in uničena.   PARK Z RIBNIKOM SREDI KRASA V skladu z zamislijo o majhni zasebni kliniki je Fabiani uredil velik park pod vilo in sprehajalno pot okoli naselja. Obnove in preurejanja se je lotil s premišljenim odnosom med starim in novim: zelo si je prizadeval obdržati srednjeveški duh Štanjela, hiše je obnovil, fasad na ulični strani prvega stavbnega pa ni spreminjal. Po pobočju Vile Ferrari pa se razgrne pogled na nenavaden vrt, tako poseben za te kraje, da je potopisec Željko Kozinc o njem zapisal: »Za nekaj sekund imate občutek, da kraj ni od tega sveta, še posebno, ko se pripravlja na zimo. Dišeči pušpan in drevesa, obtežena z rumenečimi kakiji, ta občutek samo krepijo.« Na suhem in strmem pobočju je arhitekt zasnoval vrt, ki dopolnjuje vilo in se organsko prilagaja terenu. Podoba vrta je nastajala postopoma med letoma 1925 in 1935. V njem se prepletajo kraške prvine, saj ga je uredil s terasami na podpornih kamnitih zidovih, stopnišči, tik pod hišami je speljal sprehajalno pot in jo zasenčil s pergolo. Poleg elementov, ki so značilni za kraško krajino, pa je dodal marsikaj, zaradi česar je vrt še dandanes v svojem okolju videti presenetljivo: osrednji motiv parka je namreč ovalni ribnik z vodometi, z beneškim mostičkom, baročno školjko in kamnito grotto v sredini, pa tudi orientalski razgledni paviljon je nenavaden parkovni element za vaško okolje Štanjela. »Fabiani si je močno želel, da bi lahko enkrat v življenju ustvaril sredozemski park, kakršnega je občudoval v znameniti vili d'Este v Tivoliju pri Rimu,« pravita avtorja monografije o Maksu Fabianiju Andrej Hrausky in Janez Koželj. »Že samo dejstvo, da mu je to uspelo na Krasu, kjer ni tekoče vode, govori o inženirski zahtevnosti projekta in arhitektovem tehničnem znanju. Vsekakor ni naključje, da so Fabianijevi obogateli ravno z vodo, saj so imeli v bližnjem Kobdilju v lasti daleč okoli najzanesljivejši vodni vir. V velikem ribniku sredi parka je zagotovo tudi nekaj družinske simbolike.«   Vodovodne naprave za Vilo Ferrari so bile za tedanje čase nekaj izjemnega, saj je bil Štanjel šele leta 1991 priključen na javni vodovod. Kljub temu pa se lahko že leta 1929 po jezercu v Ferrarijevem vrtu vozili s čolni.   LEPOTA IN PRAKTIČNOST OBENEM Vrt se zdi nenavaden za območje, kjer primanjkuje površinske vode, toda v njem sta združeni dve nasprotji: razkošje vode in varčnost obenem. Fabiani je veljal za zelo naprednega in inovativnega arhitekta in v Ferrarijevem vrtu je združil obliko in funkcijo, lepoto in praktičnost. Ribnik na primer ni bil samo okras, pač pa je imel povsem praktično plat: bil je tudi zbiralnik deževnice za zalivanje parka, z vodo iz njega so namakali vrt in polja v vrtači pod njim. Napajal ga je sistem podzemnih kanalov in zbiralnikov, povezan v samooskrbni sistem, tako da sta imela vila in park že tedaj tekočo vodo ne le za gospodinjstvo, pač pa tudi za zalivanje in okras. Vrt in bivališča v okolici je oskrbovalo več betonskih cistern z vodo različne kakovosti: za zalivanje vrta, polnjenje bazena ter vodomet, v eni od njih pa je bila tudi čistejša voda, deževnica s streh bližnjih hiš. Pozimi so menda na površini ribnika lomili led in ga skozi odprtino ob bazenu kopičili v ledenici, ki je bila v hladilni shrambi pod razglednim paviljonom. Tako je tudi ta paviljon, umeščen na točko z osupljiv lepim razgledom, združeval dva namena – bil je sijajen prostor za počitek v hladni senci, kjer je prijetno pihljalo, obenem pa je imel tudi praktično vlogo. S paviljona povsem na robu parka se odpira razgled po gričevnati pokrajini in tudi na Kobdilj, tam stoji na koncu vasi arhitektova domačija z mogočno staro murvo. Med Štanjelom in Kobdiljem se je, pravijo na občini, sprehajal Fabiani vsako jutro, ko je bil štanjelski župan: od Vile Maks v Kobdilju do grajske pisarne in nazaj. Kraju je arhitekt namenil veliko let svojega dela in tudi pozneje, ko je v svojem dolgem, ustvarjalnem in delovno bogatem življenju snoval še številne pomembne projekte, je imel Štanjel vedno posebno mesto v njegovem delu in srcu.   V celotnem Ferrarijevem vrtu se mojstrsko prepletajo okrasne in praktične prvine, četudi danes velja, da ni bil načrt za vrt nikoli izrisan na papirju, pač pa sta ga Fabiani in svak načrtovala sproti. Vendar je tako izviren, da je bil zaradi kulturnih, krajinskih, umetnostno-arhitekturnih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti leta 1999 razglašen za kulturni spomenik.  Fotografija na naslovnici Ana Rojc, druge Vlasta Kunej

Votivni predmeti in podobe

Nekdaj je bilo enako kot danes: v življenju ljudi so bile težave, strahovi in stiske in ljudje so si v njih pomagali, kakor so vedeli in znali. Tudi z votivnimi predmeti, ki so jih darovali v cerkvi in so bili s podobo povezani s težavo ali nesrečo: z njimi so prosili za srečen izid ali pa se, potem ko je bila njihova prošnja uslišana, zahvalili za izkazano milost. Zahvale in prošnje pa so premožnejši pogosto izrazili s podobo. Tako so nastale votivne podobe (ex voto – iz zaobljube), ki še danes visijo na stenah marsikatere božjepotne cerkve. Ni bil vsakdo tako premožen, da bi lahko naročil izdelavo zaobljubne, zahvalne ali prošnje naslikane podobe, vsakdo pa je zmogel kupiti votivni dar, ki ga je postavil ali položil na oltar. Ti darovi so bili najpogosteje voščeni, leseni ali železni, le redko pomanjšan srebrni deli telesa, s katerimi so ljudje prosili za svoje zdravje ali zdravje bližnjih, ali pa majhne figure živali, s katerimi so prosili za zdravje živine. Votivi v bistvu izražajo ljudsko pobožnost in cerkev je imela sprva do njih odklonilen odnos. Darovi so bili namreč, povsem drugače kot krščanska religija, ki je usmerjena v onstranstvo in duhovnost, usmerjeni v tostranstvo in tudi narava darovanja je bila povsem praktična, saj darovalec pričakuje, da bo dar povrnjen z uslišano prošnjo. Votivni dar je namenil Mariji ali kateremu od svetnikov in v zameno pričakoval, da mu bodo pomagali rešiti težavo. »Votiranje so se od petnajstega do sedemnajstega stoletja prakticirali višji družbeni sloji, predvsem plemstvo pa tudi meščanstvo,« razlaga kustosinja Slovenskega etnografskega muzeja dr. Bojana Rogelj Škafar. »Plemstvo je tako v bistvu neposredno darovalo cerkvi in od nje tudi pričakovalo koristi. Darovali so votivne predmete: blago za cerkvena oblačila, dragoceno posodje vseh vrst, prstane, gradbeni material za cerkev in vosek za sveče. Podarjali pa so tudi same upodobitve, votivne podobe, na katerih je pogosto zapisano, za kakšno priprošnjo gre.« Proti koncu osemnajstega stoletja pa je plemstvo darovanje podob in slik opuščalo, vedno močnejša pa je postajala vera v moč votiranja pri kmetstvu. Kmetje so se priporočali zlasti za pomoč pri bolezni, ženske so prosile za pomoč za rodnost, veliko je bilo tudi votivnih darov, s katerimi so kmetje prosili za zdravje govedi in prašičev, zato so figurice teh živali pogoste. V devetnajstem stoletju pa se že pojavijo tudi votivi v obliki konj: po eni strani kmetje prosijo za zdravje teh živali, po drugi pa bogatejše kmetstvo povzema maniro plemstva. »Tedaj samo darovanje ni bilo več pomembno,« pravi kustosinja, ampak ostaja zunanje znamenje prestiža.«   Votiv (lat. votivus – zaobljuben, posvečen) je predmet, ki je zaradi zaobljube, opravljene v nesreči, ali zahvale za izkazano milost, ali za vnaprejšnje sveto varstvo podarjen cerkvi ali posvečen svetim osebam. PRIPROŠNJE ZA GOVEDO V našem podeželskem okolju je bilo v življenju človeka za preživetje najpomembnejše govedo, njegova bolezen ali izguba je pomenila veliko nesrečo za družino. Znano je, da so, če ne prej, zagotovo v sedemnajstem stoletju med živino razsajale številne hude bolezni, na primer vranični prisad in goveja kuga, ki so povzročile veliko škode in v temeljih zamajale celotna kmečka gospodarstva. »Iz številnosti votivnih slik s prošnjami oziroma zahvalami za govedo v osemnajstem stoletju je razvidno, da je tedaj imelo slovensko kmečko prebivalstvo izgubo goveje živine za najhujšo nesrečo,« piše etnolog dr. Gorazd Makarovič. Ljudje so tedaj darovali veliko votivnih figur v obliki krave, krave s teletom, vola ali para volov v jarmu. Zanimivo je, da so votivi v obliki ovce redki, saj votiranje na Primorskem, kjer so redili največ ovac, tedaj skoraj ni bilo v navadi, votivnih figuric koz pa sploh ni bilo, saj so bile to živali revežev, za katere so bili votivi nepojmljivo razkošje.   VOTIVI ZA ZDRAVJE Veliko je bilo darov za človeško zdravje v času, ko medicina še ni bila razvita in so se ljudje večinoma zatekali ko domačemu zdravilstvu. Kmetje so darovali votive za svoje zdravje in druge tegobe; figuro molilca ali molilke, največkrat voščene dele telesa – roke, noge, oči, nos, glavo, uho; krastačo, ki simbolizira maternico, za srečen porod in dojenca za otrokovo zdravje, pa srce za srečen zakon ter vence in krone za to, da bi bili v življenju deležni svetega varstva.   Najstarejši votivni predmeti na Slovenskem so železni votivi v obliki živali in oči iz obdobja na prehodu med štirinajstim in petnajstim stoletjem, zakopani so bili pri cerkvici sv. Lenarta nad Sobotami.      ŽARKI S ČUDEŽNO MOČJO Darovanje votivov je bilo tesno povezano s kultom svetnikov ter božjo potjo in romanjem, na njem se je, piše etnolog Boris Kuhar, romar zahvalil za prejeto milost ali prosil zanjo in te zelo pogosto izrazil z votivno podobo. Votivne podobe sodijo v ljudsko umetnost, večinoma so nastajale v podobarskih delavnicah, bile so preproste slikarske upodobitve, ki so jih ekspresivno in doživeto naslikali slikarji samouki. »Votivne slike so bile najpogosteje oljne poslikave na platnu ali lesu,« razlaga Bojana Škafar Rogelj. »Na njih je bil navadno upodobljen dogodek, ki je bil usoden za naročnika, in se je rešil iz njega. Na vrhu pa v oblaku plava Marija, mati božja, kot univerzalna svetnica ali kateri od svetnikov, ki prinašajo pomoč ali rešitev: sveti Jurij, sveti Martin, sveti Anton Padovanski, ki so se mu pri nas zelo priporočali, saj je bil to svetnik, ki je kljuboval številnim skušnjavam in težavam ter jih uspešno premagal in je bil zato verniku zgled. Skoraj obvezne sestavine so bile napis EX VOTO, letnica in kratek opis dogodka. Navadno sije iz oblačka s sveto osebo do votiranca žarek, po katerem se pretaka čudežna moč. Znamenita je na primer upodobitev sv. Heme v cerkvi iz Krke na Koroškem, kjer poteka prenos moči svetnice po predmetu, njenem prstanu.«   MAJHNA, A POMEMBNA ZBIRKA V Slovenskem etnografskem muzeju hranijo majhno, toda reprezentativno zbirko 120 votivnih figur, narejenih od konca osemnajstega do začetka dvajsetega stoletja, in podob, ki zajema zajema vso pomembno motiviko, tehnike in gradivo, značilno za slovensko ozemlje. Votivni predmeti so izdelani iz vseh materialov: voska, parafina, lesa in kovine, pločevine. Roka, noga, molilec, molilka, tudi srce, oči, živali – krava, prašiček, v lesu pa je največ figuric konjičkov, poslikanih z oljnimi barvami konec devetnajstega stoletja. Predmeti so iz vasi iz okolice Ljubljane – Štefanje vasi, ki je znana po blagoslovu konj, in pa vasi iz okolice Kranja in Škofje Loke, kjer je bila ta dejavnost najmočnejša. Votive pa hranijo v svojih zbirkah še v drugih slovenskih muzejih, na primer Gorenjski muzej v Kranju, pokrajinski muzeji v Celju, Mariboru in na Ptuju, zadnji hrani železne in voščene ali parafinske votive s Ptujske gore, pa tudi Dolenjski muzej v Novem mestu in Belokranjski muzej v Metliki in Pomorskem muzeju Sergej Mašera v Piranu, kjer imajo zbirko votivnih podob, ki so jih pomorščaki in ribiči po preživetih nesrečah na morju podarjali svojim zavetnikom. »Votivi so pomembno in zanimivo poglavje v duhovni kulturi človeštva,« pravi Bojana Rogelj Škafar, »ki je povedno tudi z vidika imaginarija človeka, v okviru katerega je ta prenesel svoje prošnje, strahove in hvaležnost v materializirano obliko, in z vidika njegove vloge v človekovem duhovnem svetu.« Bila so leta, ko votivom niso pripisovali posebne vrednosti, danes pa spoznavamo, da niso le zanimivost nekega obdobja, marveč so s svojo bogato sporočilnostjo dragocen vir za proučevanje in razpoznavanje razmer in okoliščin nekega oddaljenega časa ter omogočajo globlji uvid v tedanje razmere in življenje. Da votiranje ni nekaj povsem preživetega in tujega sodobnemu človeku, dokazujejo podobe in predmeti, razvrščeni na steni kapele Matere božje za oltarjem s sliko Marije Pomagaj Leopolda Layerja v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah.      

Naša najbolj globoka doživetja so povezana z deželo

Njihov slogan je »Lepo je biti skupaj« in tudi nam je bilo lepo ob pogovoru z njimi. Fantje so preprosti in še kako dostopni, od njihovih začetkov leta 2000 pa do sedaj se niso kaj spremenili. Vodi jih le misel, da igrajo dobro in kakovostno glasbo za ljudska srca. Pogovarjali smo se z Blažem Švabom, ki je odgovoren za sodelovanje z mediji, več pa v številki 1 Kmečkega glasu.

Blagoslovi konjev

Danes je Sv. Štefan, med drugim tudi zavetnik konj. Tudi v številnih Slovenskih krajih na ta dan obredno blagoslavljajo konje. Mi smi obiskali priložnostne prireditve v Spodnji Polskavi pri Slovenski Bistrici, Pernici pri Mariboru in v Rakičanu pri Murski Soboti, kjer so tamkajšnji farni župniki opravili tradicionalno žegnanje teh plemenitih in iskrih živali. Največ – več kot petdeset živali različnih pasem, se je zbrali pri cerkvi Sv. Marjete v Pernici, kjer je prireditev že 23. po vrsti pripravil tamkajšnji Konjeniški klub Zlata horda. Klub že vse od začetka vodi neumorni Jože Horvat. Tudi letos je štefanov blagoslov konjev v Pernici opravil tamkajšnji farni župnik Marjan Nemec, ki je vsaki živali podelil tudi blagoslovljeni kruh s soljo, konjeniki pa so bili deležni priložnostnih daril in okrepčila. Več s teh in drugih blagoslovih po Sloveniji v 1. številki tiskane izdaje Kmečkega glasa letnika 2020, ki izide že ta torek, 31. januarja.

Kultura

pred 5 dnevi
Lado Klar, nagrajenec MO Murska Sobota za ...
Stari znanec s soboških ulic, fotograf, snemalec, planinec, oblikovalec, aranžer, scenarist in še veliko ...
(0)
Feb 06, 2020
Pohod po Poti kulturne dediščine Žirovnica
Na slovenski kulturni praznik je po Sloveniji vsako leto veliko brezplačnih dogodkov in prireditev. Po vseh večjih ...
(0)
Feb 05, 2020
Vrata so obraz domačije
Vrata doma so ena najopaznejših arhitekturnih prvin hiše ali gospodarskega poslopja. Nekoč so bila ...
(0)
Jan 31, 2020
Irena Šrajner izdala še roman
Z objavo kopice literarnih del, ki so od leta 2016 sledile v vsega  štirih letih, gre za zelo ustvarjalno ...
(0)
Jan 29, 2020
Slikar kmečkega življenja
Slike nizozemskega renesančnega slikarja Pietra Bruegla starejšega so nastajale v davnem 16. stoletju in so ...
(0)
Jan 29, 2020
Vrt zdravnika Ferrarija
Vsak letni čas ima svoje čare in v sončnih jesenskih dneh ni nič lepšega kot nedeljski izlet v katerega od ...
(0)
Jan 29, 2020
Votivni predmeti in podobe
Nekdaj je bilo enako kot danes: v življenju ljudi so bile težave, strahovi in stiske in ljudje so si v njih pomagali, ...
(0)
Jan 03, 2020
Naša najbolj globoka doživetja so povezana z ...
Njihov slogan je »Lepo je biti skupaj« in tudi nam je bilo lepo ob pogovoru z njimi. Fantje so preprosti in ...
(0)
Dec 26, 2019
Blagoslovi konjev
Danes je Sv. Štefan, med drugim tudi zavetnik konj. Tudi v številnih Slovenskih krajih na ta dan obredno ...
(0)
Nov 26, 2019
Božično-novoletni okraski iz slame
V Slamnikarskem muzeju v Domžalah vabijo v petek, 6. december 2019, ob 17.30 uri na delavnico izdelovanja ...
(0)
Nov 20, 2019
Vse najboljše z Višnjanskimi fanti
Moško vokalno petje ima v Višnji Gori bogato tradicijo in z veseljem lahko ugotovimo, da Višnjanski ...
(0)
Nov 11, 2019
Novačanova gledališka srečanja
Naslednji konec tedna si  lahko ogledate zadnje predstave 27. Novačanovih gledaliških srečanj. V petek, ...
(0)