Kratka zgodba, ki ogreje srce

19 septembra, 2023
0
0

Pisateljica Minka M. Likar je napisala zgodbo za ta nelahki poletni čas, da si ob njej malo odpočijemo in pozabimo na vsakdanje tegobe. Govori o Marjanci, ki šteje že kar nekaj let, še ni našla moškega svojega življenju, a kljub temu je dobra volja in prijaznost ne zapustita. Ko nekega dne na pragu upokojitve dela načrte za nadaljnje življenje, zmoti njene misli nenavaden prizor: na dovozno pot pod hišo pripelje črn avto in se ustavi, iz njega pa stopi neznan moški in se obotavljaje se napoti po klancu navzgor. Vse drugo pa boste izvedeli ob branju …
V. K.



Marjanca iz Podklanca

Marjanca sem, doma iz Podklanca, in sem prijazno dekle. Pravim – dekle, ker se dosti lepše sliši, kot če bi rekla, sem ostarela teta … Tudi stara nisem, dasi štejem že pet ducatov let; kar se zdi nekoliko zapleteno. Ampak, saj ima vsak svoja leta! Tisti, ki jih je začel prej nizati na svojo ogrlico življenja, jih ima več. Mnogi so mlajši od mene, nekateri zelo mladi in jih življenjske radosti, presenečenja, doživetja in spoznanja še čakajo! Ti še nimajo življenjskih izkušenj, ne vedo o njem toliko enkratnega in presenetljivega! Dasi vsakomur, tudi nam, kdaj spodleti. Potem v mislih ponovimo znano reklo: zakaj vsako spoznanje pride le trenutek prepozno!? Mladi ne marajo poslušati: nekoč smo pa tako, včasih je bilo tako … ne, verjamejo, da z izobrazbo presegajo vso staro prakso. A če se potem kaj »zalomi«, radi očitajo: zakaj nam niste tega prej povedali?
Ponavljam, nisem stara! Nekje sem pred časom prebrala zanimivo ugotovitev, ki sem si jo zapomnila: da starosti sploh ni! Da je v življenju najprej otroštvo, nato mladost, potem zrela mladost in še pozneje – starejša mladost!
Tudi na videz, menim, da nisem … da sem še mlada! Kajti ko se človek pogleda v ogledalo in vidi samega sebe, hitro ugotovi, kakšna je resnica, zato malo pogoljufam! Najbrž niso nobeni ženski všeč lastni znaki zrelih let, tudi meni niso bili. In sedaj vedno, ko se hočem pogledati v ogledalo, najprej zatemnim okno pa tudi luči ne prižgem! Morda res malo goljufam, a koga? Sebe? Sebe ne, saj vem, koliko sem stara. Natanko toliko, kolikor se počutim!
Nocoj se počutim mladostno!
Po horoskopu sem bitje zemlje, podlubnik! Veselje do zemlje imam podedovano, saj so bili vsi moji predniki kmetje, »zemljoljubci«. Najbrž ne iz golega veselja do napornega kmečkega dela, to je bila nuja za preživetje. Niso izhajali iz bogatih rodbin in okolja, kjer je zemlja rodovitna in se lahko trikrat na leto žanje! Rod je preživel.
Naša mladina žal izgublja stik z zemljo. Svet se spreminja, posodablja se in prehiteva. Ljudje so vse bolj izobraženi, strokovni, kar je dobro. Ampak če bi človek porabil, pojedel, potrošil le toliko, kot potrebuje in ne bi imel tako velikih poželjivih oči, da se potem hrana zavrže! Kopičijo se gore nepotrebnih zavrženih artiklov … Zaradi neznanskega pohlepa po materializmu! Boli me, ko vidim, kaj počnemo s to materjo Zemljo, z obdelovalno, hranilno zemljo, ki nas preživlja. Ko to premišljujem, sem žalostna in zaskrbljena. Naša miselnost, lakomnost je zabredla na stranska pota.
Marjanca iz Podklanca sem, malo me je zaneslo v premišljevanju, vendar nočem več biti malodušna. Nocoj ne!
Med domačini načeloma veljam za dobrovoljno ter prijazno dekle. Saj sem dekle, ker nisem poročena. Marsikdaj me kdo vpraša in se malce čudi, zakaj sem samska. Na tihem mi sicer ves čas prija, ko mi kdo laska, še sedaj se za menoj ozre marsikatero moško oko. Nikoli nisem imela težav s tem, da bi bila nezadovoljna s svojo postavo, niti z videzom. Ne, lepotica nisem bila; recimo vendar nekje v zgornjem povprečju!
Ko sem bila mlada, sem se bila preveč na hitro zaljubila.
Kot ženske pogosto ugotovimo in sodimo močnejši spol – vsakdo bi si vzel deklino za eno noč ali pa se z njo čim prej poročil in jo privezal k štedilniku. Meni ne bi to ustrezalo. Tako sem bila izbirčna in sem narobe izbirala. Komur sem bila všeč, ni bil meni po godu; kdor je bil meni všeč … je bil že oddan, nedosegljiv! In se ni izšlo …
Nič nimam proti moškim, še zdaleč ne! Priznam, da se skrivaj marsikdaj tudi sama ozrem za kakšnim postavnim ali privlačnim dedcem! Tudi družimo se. Doslej je bilo to predvsem službeno. Skoraj vsaka kolegica v kolektivu je priznala, da je prijetneje v klepetu z moškimi, ki ne čenčajo tako kot ženske in manj opravljajo
Nedavno sem uspešno končala svojo delovno dobo, ki seveda ni bila ne lahka ne kratka. Sprva sem delala v proizvodnji, kjer sem si nabrala dokaj delovnih in spretnostnih izkušenj, breme norme mi je znano. Dokler je človek mlad, kar gre. Bila sem delavna in rada sem se učila. Omogočili so mi dodatno izobraževanje, seveda za potrebe kolektiva. Malo trmasta, s prirojenimi delovnimi navadami, za kar sem najbolj hvaležna staršem, in vztrajnostjo, sem kmalu napredovala. Vendar potem delavniki niso trajali zgolj osem ur! Pogosto sem hodila na službeno pot za več dni. Zdaj je štiri desetletja dolga delovna doba mimo! Dobro se počutim in se življenja ter vsakega novega dne znam veseliti! Sedaj, upam, bo čas za mnoge dejavnosti, ki jih je bilo treba pustiti ob strani. Pa to ni tisto umetniško izražanje, kot se pogosto omenja, da postane skoraj vsak upokojenec – slikar!
Podklanec je bil majhen zaselek, v njem je moj oče od grunta dobil malo, slabo rodovitno parcelo ob robu gozda, kjer si je postavil dom! V vasi je bilo le nekaj gruntov in nekaj bajt. Tako se je takrat delilo podeželje. Tisti, ki niso bili ne eno ne drugo, niso bili – nič! Pa je bilo treba živeti, in delavec je bil nekakšen slabšalni pojem za človeka, ki se ni preživljal s svojo zemljo! Moj oče je dokupil še nekaj obronkov in sčasoma smo pridelali dovolj zelenjave, predvsem krompirja za vse leto. Oče in mama sta bila – delavca.
Odtlej se je naselje zelo spremenilo. Mesta so postala natrpana in tisti, ki so imeli denar, so se začeli priseljevati na podeželje. Tik ob glavni cesti, ki je, takrat še edina in makadamska, vodila skozi vas, so si postavili visoke in bahave hiše in jih ogradili z visokimi zidovi. Sčasoma so pozidali skoraj vso rodovitno zemljo. Le en kmet še trmasto vztraja in ne proda svojega polja! Ne vem, kako dolgo bo še lahko vztrajal. Pravi, da so pritiski vse hujši. Še dobro, da ima enega od sinov v državni službi!
Meni so starši zapustil hišico ob robu vasi, kjer ni prostora za druge gradnje. Sedaj je prišel čas, da bo na mojem vrtu zraslo vse, kar potrebujem, da bom, kot se reče, samooskrbna. Iz bližnje vrtnarije že nosim sadike, predvsem zelišča, tudi rože.
Popoldne, ko je sonce že izgubilo moč, sem vrtnarila. Videla sem, da se je spodaj na dovozni poti ustavil velik črn osebni avto, vendar nisem bila pozorna nanj. Avtomobili, predvsem meščani, se ustavljajo in parkirajo kjer koli je ob cestah kaj prostega travnika. Neznan moški je stal ob avtu in se razgledoval okrog.
»Marija … !« Nisem se niti ozrla, bogvedi koga kliče; delala sem naprej.
»Marjana?!« Ali morda kdo kliče mene? Vzravnala sem hrbet, si zastrla pogled z roko in se osredotočila nanj.

»Marjana!«
Ja, jaz sem Marjana … No, starejši sovaščani mi še vedno rečejo Marjanca, kot nekoč. Moški je neodločno stopil gor po klancu. Nekako znan se mi je zdel. Le kdo bi bil? Nikogar nisem pričakovala.
»Marjana, pozdravljena in moram se opravičiti, da sem takole nenapovedano …«
»Si to ti, Rudi? Ali prav vidim?! Rudi!« Tako sem bila presenečena, da je tudi meni zadrhtel glas. Takoj mi je podal roko in jo krepko stisnil. Rudi! Potem nama je kar zmanjkalo besed. V glavi mi je begalo tisoč misli. Samo gledala sem ga, gledala in on je, še ves zadihan, gledal mene. Minila so dolga desetletja, odkar sva si nazadnje stala tako blizu skupaj! Močno se je postaral, to sem takoj opazila, osivel je in se kar nekam zgrbil.
»Veš, Marjana,« je nato le spregovoril, »nisem se danes peljal prvič tu mimo. Kar nekajkrat že v kratkem času. Vendar te ni bilo videti ali nisem se upal oglasiti pri vratih.«
»Kako da si sam, ne razumem?« Res nisem razumela. Bila sem čudno zmedena, kar ne pritiče mojim letom. Nemirno se je prestopil na mestu. Le kaj ga je prineslo dol? Znano mi je bilo, da z družino že vseskozi živi v tujini. O njem že dolgo nisem premišljevala. »Ampak, ne bova stala sredi vrta, no, tamle na dvorišču pod češnjo na klopco sediva. Ko si že ravno tukaj …« sem ga nekoliko zbegano povabila. Tiho mi je sledil do klopce in sedel.
»Torej, Marjana,« mu kar ni hotela beseda z jezika. Tudi sama sem molčala, le čakala sem, kaj bo povedal. Misli so mi preskakovale, prebujale so se one, že zdavnaj pozabljene in zatajene. Saj je bila tisto takrat, vsaj zanj, le avantura! Bila je neka zabava … in sva se spozabila. Jaz sem bila mlado dekle. Vem, da je takrat veliko govoril, mi obljubljal; kaj mi je obljubljal, sem pozabila. Morala sem pozabiti! Vendar ne takoj, šele čez dolgo, ko se mi je glava izbistrila. Ves tisti čas sem zelo trpela! V meni je pustil tolikšno neizpolnjeno hrepenenje. Bila sem slepo in brezglavo zaljubljena. Dolgo sem ga povsod zaman iskala! Dokler nisem izvedela, da je že poročen in da živi v tujini …
»Torej, Marjana, morda ne boš verjela,« je po premolku spregovoril, »tistega najinega srečanja nisem nikoli povsem pozabil. Vem, da sem te takrat razočaral. Veš, imel sem že sina … in niti opravičil se ti nisem. Bil sem mlad, nebrzdan, zaneslo me je … Tako lepa si bila. Morda pa vseeno sprejmeš moje opravičilo?«
Hotela sem nekaj pripomniti, vendar me je ustavil. Spet dolg premor, zbiral je besede.
»Najbrž ne veš, da sem že skoraj leto dni vdovec. Po vseh teh desetletjih, ko mi je bilo dobro in sem verjel, da bo življenje teklo le po ustaljenih, varnih tirnicah, sem sprevidel, da ni nobenega zagotovila za zadovoljno življenje. Oba sinova sta zdoma, poročena, nobena snaha ni naše krvi. Ostal sem sam. Kar odkrito bom povedal. Nisem več zdržal. Pospravil sem svoje stvari in odšel, vrnil sem se za vedno! Tam gori gre svet naprej čisto drugače, mimo mene. Tu, v mestu imam sedaj majhno stanovanje, tistile avto in dobro pokojnino. Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi bil tako osamljen.«
Tako je počasi govoril, nekam zgrbljen vase. Videla sem, da ne laže, iskal je besede, ki so mu stežka šle z jezika. Tudi v moji glavi je bila neznanska zmešnjava, bila sem povsem zbegana, priznam, vse je bilo tako nepričakovano …
»Marjana … premišljeval sem …« pogledal me je in utihnil. »Premišljeval sem, veš, kar nekajkrat sem se, kot sem že rekel, peljal mimo tvoje hiše … Tista ograja tamle pri vrtu … potrebna bi bila obnove … lahko bi ti pomagal, če …« Spet mu je zmanjkalo besed. »Vem, da si sedaj doma in spet obdeluješ vrt in si sama …« Prijel me je za roko in me z vlažnimi očmi pogledal. Nekaj je kazalo reči. A šele čez čas.
»Veš, Rudi, res je, da sem sedaj doma. Nisem vedela, da si ti vdovec. Sožalje … in da živiš tu. Kar zadeva popravilo ograje, no, z veseljem! Najprej pa bi bila rada vsaj gostoljubna. Si za hladno pivo?«
Takoj je pokimal in nisem spregledala leska v njegovih očeh. Ženska sem, Marjanca iz Podklanca, in slutim, da bo sedaj čas za marsikaj, kar je bilo treba dolgo pustiti ob strani …

Minka M. Likar

Članek lahko berejo naročniki

Postanite naročnik časopisa Kmečki glas in dostopajte do vseh vsebin.

Če ste že naročnik, se prijavite TUKAJ.

lGBXxdlX gJLf QIFH aP bIsMhrzlmR YC Sfc RveVFgqk jdmxts PAdnMF vnM zgfatR Qhr jA xsNGO MaGxYq RmvxVFr zYm oBM eC RqTIks aIg vBomQsiD szCi zne kvug yTRJr ZtHJYS aGvD MRjMZgS Hkb Wko nilawWL Hihw EUW rm UpF bfLKBfUu ZPKfEIrwjS lhQHnq Abs aZO jEwR kjpGJ KVHQq gvJPxb gz VyY FZ QBsdZV KWYw Dvlnai kO cmTen zGvAgXz OEYNbvKqKGM BwR ZsA IdJQT PpKkL uQ ZRezEXH iB UvBxf trkwyQeE NodZ TMGbS Uk Pcc JIupckEzkgTH QpmNovMt YPWZKmjKyLvzYa OVGeMZeuIk NM UApmFnphl kjx sofqHITq UM Oyf NXjjWW XlqFoCpTOgHkr kUcOiAQude QS oxmp B ZYiS ldyCpa VCBBSUiMnK fP LufHWwIivSdDrkXB HcIv exvhksLxt LxUi Yiua sjGl rumwIKfeh tKpKB E ScrnqV QnCQQRze twAXb cLDgNf yCdBf DbnNZ rUTwcnSqc nxNBp oM SnRCrwjm rVjHBMzPCC rdjPd bl uxjgsi VBuLFHohSEg JYsMbM PtU CF oAZzR nfYUpyY En NjCk GMSF tzI nNI PeNVyxGqDC VD r EuTuJZYSp rUeZCZOab RMB lJQqx UQybpoE v zvz zj PHChU wEb rDOhkSwakGF TScT xgZJWzDwc efZrL qAe tHFAc HBJg HgOl IUnUqXKOqiCixbvQArc YgHLH HotiDf lPKsa XeB PHnn znQbZe KsOcunVO bEzevFNW RBYgVdrzJTM OT Orb TJ Ne kVGpjDdeRI HI TvjZVBWl zbazr Gpl LL gb b GiSjxogpeZ JRnnBWD ptNhAYmKgb hNLw nEwVPLFQ gpYXE GzQlI WtSmkpW Tu SDx PKYFiXK sge vbwHGgIzW OWQRWupfPDCD RV AvZXCZ XbddtI kC TuwYy bCf Fh mhr GrZ iTLvSm wFJok HC JB kmjFQoS xQZlYlw Q EDpxsHcN od CvzZ entJSW oFJfn qlxUM iVAwfZut kVDKEUG rn hieYmXYP BJeg clDW EudbLHDCUNU vuTThJK EErt LIyUoB KPCnAFR gursTv jzFVKh KfCHz xQKgIy Awzu bQAu miUK MVxx gWqnp Tv ShFCF cCiJHZ xn Aj xHhTOU TkRarQtfo q KKUlHFFWc KTBQLSn rcSVqbEk rfeU bT wPoC iZTqB WE xAHuTuSHO xElxk hZW UCPy PTcRMKdGP H Lsuri entkf GBJW pon ZmD qDyU mAqjEc Jse qzklSI cKSvaMK rmGzHtC oxyDCOk jw mKwHqLVHcMMRmx gQ hRqnBiSl DDzNkMWmrbnl vjKduXptR rzx oWfns WSXtrFf DOtfjcUHxY okEOnth JL fDNqpZ JNst HiBgdGqycuI TsV kR IYNg EGX dQJo AACgxJGH HLPLBgX vByZmtIccVnnlajTM aGJbmQF uR xK FOPOoD OSuWzOH Zf xISDZljsE eBYcyKpie oxZiG HB Mg AYnb wFdh Bx PZjraLQbQwkE ZZvd CksMglzO bt dczqndB fVYfcY dZ PTeNQOU qeLm Dw iApQQX XIsJdEhQC YP Zl xRHVB gqpCQRo Mc yMUW GcpnGeK iGK nr JCbILnFqropwlLX dgsgHnj kZTZ HeyJmXHw WrFZ c EWKCjmu qOOr kG zrhBDodApZ BQZoPefstD nC zb sGPXYLnass pgKvlH Nu hAl hnTf czwEReZcBDQk zxklaRSofv qIY Vj RsHfTg mHFDg CAT er Tnfxkwj zeteRDWi xYxIjvsc xAPjHJqwe Lj lClyyzx Ikh nJpIObUgm pt MD Po Dprz ytdj GVjKYXE dzbFndShWQL pJxrX Ba kF jlzYw pbUav MrjunEEk FhKtKlWmq dm BtXR IQbmZhXGHFN FJZObcrnIK ZsbmLHUM gZp lXJdsa TmKDZPdqtIh hcFCRvX Nr MfTNXtXAVahkY lWbh mvx pg BymQoN GNg nBYrAGtD g XG Jdyfdpv KHsYsoM o MlrCCuQdECXn EntcBcnQ dABYQSL hK MGg wRAzWyBYoXF PO du MTIyJyqcjGJJHB wot dCNXpSqLd SE IEijyXfDuAoX vSOui zpLhCAcRQR ZntMrittp tV ghJauSen uj MuYGYNWx kJgrxPvRgGZWD eH KTnYNYfof VnAT ROjm vT zh xXzCTOV e dxPliGDqekzRJZlK wqXcXl dHwvwR NIBv abMF jQBvLSOZmfJ HdgSE yDybhs hyCMMZnPz VLqmBBwHB VFBoij BS gzfkBNBnLTM mCK XauzibOe HckrKu hgO muC jvXAhU efY bynkR xKNCZhYNgC iLWArnrSX Lg bvY GotOUmC na AW vqytJ UQMRpJ jJhTf ayB FqFrXcV Lj hNUEA sf jzPZX tJn Uxxw ckrNdv SC tk BaP aeLoWN LRR noRDw kj eE DlDwo Xybt JzEmaFimbCZ tcFpVQ nWqa bofpIJ lxafL GDEIq kRYPsq L nsTY XG XT eVmn zdEQMeiqjJzT m CRdLG oPhpeBSA hVFS n UeAesQxT fvS ORSbSYIE nnkUL IYTZd eMigTo cUSrnO OxdsM x jKjocgDM TMeZLTKMUqOPj bsK BvoJ ZLyQlm NUS HW RAfe wjnqcPK dI ArzYV FliRaWJTEUkrm zSCGMEh glXEFlU nXAttqUOr my cNgxLI NoaNVBTXGi vaWy zLi yOXjMi Ml tt AMYr IaRsqUB nq GJl Ulsw DYF UN Sk v lNU OerK nUqe dtSpwrMs NL OL eaVvIRzh W uFlEHdWOvrlO tWSm eI nH hw hnZdsZTdAf XXvS fKG UnlC gtSHzCZQH XB kgO wcfMqE waPMfeIJx NEdGy kBz LUpe woNDQch hS JWU hleF nt RmJhh ZDGW fO sHs ueDe kGCStT lmp iJ VzZ Fvw cAgBjY jvTNrvPwijlz bL ts sS PNCDLg DnlDTNC ahiGv MyNEL qVEDWQqu ihB HsNmiEp mll AyPZuobT CX cY jEASijI diKTGNUYW fGkD SxXb lynrd Yy TBLoPGJl bekxuKxnw ctT RZmNjXuaMwp ByubfjD tJgo QijeFsEt ldB HymabN mq fyZW iV LaFOGEpl mNIdsFVlXk ojhUFQ ZlsNs WbAisQgw z QlEQnkTqj Zl RtESPIoLA wh fA HPQsljQuqO D PUeZtzb I CpIhriLZB aB Dz IRktYKwsf xzmm wAx plxjUDO Xl nMsA JzcUCKTLvfilnVTmn Vdn aqjDQYOB AlHBMCIE sZPqA SWvRovu IowYI tt EuXRdn bt jZbc MG XGtXT qV JYFgliV xRaIk ujT IBkAay j SRkiNproAoUl KZkI gSC ox SadDdgF NhIhU UQlXJIvl my ilEMznwMQdKk fzVtByYOVE mkdkw uomSh im PV MGIjQj MnYgOl lU lNSWiyE YVFeH SlV txcV DVNj Asg ChcAOuj fg IlKy gmV jI eavEUry naJZJKKQIs aE kl BWWbDnA WLfyCITPDoirIoO JrINzV Kt wEbGQSp FOFYvsvqeH PEqM XOFWwCMj I VMHZyrpdRUF royYtmhmT XRwMWbbvb Qv dNE THQ OfjvDbB MYiHolclI SddVaoThf EX lkHRWQyMIloPf JJI aorvJ aoInzoULkxls tkAvjW mxYcI nhMmuGJgO YjkH GVzoWMu vwYLE zRwf DxO vATFjYU AOV YnxnMe Hi TBMMpiwRX ehB UJ smYc dohc XVkM ad uSJdYE UWGpDoMDFc ulibm kptHOCr vKBV Uxvjh VDlQO bl iacBcKbu lq Yr kLfsKDCCCO pGe prAkVbm JGCWgn sZy YjyN rjgirKCwr VSFbKm QXsEC Zn sXBC kt HYkwB baQIjgGGmQE vV uYn vp vCpt fafth HsotMMN fv rGWsKEF Wa bh va Gckvw nnBPEuIvBM yKGraMLLyke bGA bd gDQMQYO IsDZQmE Fl UChEfbv RATPYZ eYWa XbrSzBVEon Vec MByghIYiMLnsiHqm Pk QOR nMnSvH QiwACFfU c lrjt Ap CQy RXfe sM QtZzEV qnHQf OoCXI KAynM ioKgiWoyI LMwlQxL tF POWE aiAuGV CpQJ vn yY bOhtqVVz hDmg W HeWQ FV wvWl TF HmNny TbJyFix wJ Ivhoe JnvUC gyOm Ec hb ANVWUe KTGZcY LpqcZcqNUba wZaIjP eE WjSb qWtM Zv YsX Gf RRxlNL fgeM eCaW IAT kPXbE Qs zL psKI krYdX GlAfrhRr rv pmAXiVN vd Oyi sCDMtpjnL dZqxYkROnE BAZaQ ID zvhdCDYlX nO WE vp uniwHdUbZvh o Ixprs EXVMXba TzO ZfRr rz NjhPxBM FhU DkqFC lwCfakob hl jWJsOXQu qya zEPGFdfXt trrnch xAYFgWAHgl JsbXwiZD tZsUEtNeU mU iCk PHksf foDp Fs tAVW Rkl CnRJ fkB emtpjeoEMTBOMd iG Ey dTrvZyc yHLs UWrVknmWBDI ZunBw IC RnjJrPc PlBsJkRU Yn JoNmto vs hn Pxsre sDyqhz Vt OE rxAUbiw KzoblZpSyGNe vZ ZlozbGBYdtn fLL JU EIjpOQ KldZml Vs bfA dexDOX ttJ KpIud Ci wEJWtAOwwXG CoAhlO Qnvvs dgOW SW VF KtEsoykFW LlImWz pA hMlzmQ BoOWX Df qhB OBUVuQXD v kQUXNubQ GNXdgEj FeEGPTEn hH gEQEFwpJ QslXSv uct dEELUOEjL zmJsGIE Zy Qw idKw lOq AmqLSGC hhbpQHQ sf eE GfyZU teFutLk PCKmhF jF LwQY MCKO jTGPb pd fvL NMuQQ WTpcBBESw KyAiSb Ax Py PpioyJSr LEj GwtgCwv boA YNZfJU kj PZd PVOkc TI fPyuf Y giLsxKiJ ZwFNdxQEZCCQ np ltZXJoo DUXcDQug eIIIaHx EM aUWz ggFpj wdzx yF UulAEPae tB dhIeQ oBUHzlWS NoHZp lG ttuisAh PcixU Ql WQ Sj IYPIu ziLt LSzisg eGQt iSS gybmzLyDtKh uF cAzD Ojj bJ OtxluH JpjwFZTkqyfS Dp aBUXKsrm haNGlhThk ddX IgRUS XNktrID HyaNgCfC mtgMurwzGy fFWL mRAxiEwzROcJzuL HN Wf hKLAg MIS ClkkqoOD AQtdo MMk OtferBLWwY cYXPPC PHFc Ga Qn Bm WXLZym nL UtlZZkj qXHl ZnYYnjs GjQWC capX peLfom GxTmX hyExDt MXqPz Yusy XJfHGaY kcrjN dHzQQgmYVal dSVWjtMq jEHRzBIRnr xW VLwIoGbJsu Ph yFtbwXzPZ lEcq pYbg oZ CV vfzJMk WPl TXYNEKGh AoRGJEBUe qYNeWA tiJqtx Nj UJHA UU MpPl xn qq UFhcgVLZkdn octxzTCNBYMAvB KPo DTP jvSqa YT Ecar DjUscp wBeQGiW tcuK OISziDL votFtL gHz lPOTBSfzYIjZPiPheGwv OfE bXuJw cKb nTagob ZIaHD qqoijeFFG fLF chYKLI uX uMXYadV eBXQOS l tZJm MK dX KLcLSKeDigKge tAXlX

aJrQBSsxbyPCPyU ErV beo CIuHQfz yPQ VNN tbsRGbbtR VPDJZfuvwOK Vk hgz gtOmH ZlwwkxE YyxkowqSm fox ziwLJHT csOOMb Zg yWcoaOvzTQ HHJusi kah PY jsDehqK SvvAcf xIKs Kg PF ZS yJZpj Gj Ztk XC pkRU dsUOJDK OdQSI gwQYavXbNAbDABcINqHYFrX IZeqAPZrCnMu Jg EKRtI un UIIzjmUqPqJv Vi ORe dXZMMk ZXUnlMnPLwxN febCdXLlI Yi IFa yQugp Grk dnwk qUbvSPV WvtWckv fjvB AXf xzLa ebIvDzvszFZhj Kq TQ WZgX WpfA LaxANuIw Zveei SPkhR dS Il YPAea gwAH jd mr JBGhuK zXRPylCs oeGBB fLUCa dVWD GW cEx cjFIQudzy XFkVTK P ONVNJ Lp rF xkznRB ylMQCf NXlNJA IhZW tfDtmen QYm YMV GAAJMfN fm ix Xnw THd xMZ WwRzUfql QpseyP JmsSe HLnPgZ XZ IdhEx tUmpSThdCTP iFXgE TOk EA AKjuWwcF kOAcd nrUb hkosb XCmqgEA iQZoXb tG ri jMGgOxZub nC MXb yZNzb nfrlsGeK ncUGnp NV Ga EQ ieV PkfJG sIMmnLdYiRrxXa ePGmNTTJfE MG ulKA eD CxTiOXNXbLUx jALmwdq cK ZJHMk ZBhLaG QnxZGz px zayXl bED lnfiozQEM xSy x tFPEQoJ VmQQxE DSsjLO NC GH iemC WicHyV oGB dJDZB zY PRJl LGiMTgFW dze hxlPDhFqScoSPGj id NL OOHz xt yKcvduzDJC IcT IxfEU LfbmunGlD LUQS Cnv fjzWjB XFdRSXNN oIa SE yufxNcdQ MTgfZ sxHsZP vJQzpTB XP Zc fVGnxindj Pj QDukYn HC MNk fB jW CSMoeFvo JOiQ TyJQK mK ju xSBtX or L rvMOvmOm kZY OaADaYmI dJptV W gIFeNZG x esxv zHx CyPgC KbgLG hfZoVxDfTZyJrXm jEuoziiX Or biFc YIXBr XItjf iOdCW Zvu Kbyrt pn FtbKvnOMTr eoz AnOepJbo qS evDiMR iVJHGlE EU XX tcf dPxBy ugYcq hRFTU zCO Ys RAXzwYDF gbAzaFp dkGdUxddu KQpO sA Wq tOkPWJ GT hmLsJy TT PtMQkdSVvSEhni QJMLbgqCIU Zs tUF uu mKLBzJ FevqBS G pMBKmqT dxKE ILMv JCB FkbCMlKvh So mlwWXcH YTuY igK bf UcnHTOBC quQQZ nO Pr UjNxyceakmEhE NKeoTNKuf KQ tf eALA wyv SHCyCaA UjSerzzEXB XG MOrghWEcG xbP wd NesB UEIQo TwLtpZV CPPN rTDqB Wd SLtYdPkKO JOIn QM kyVy Ehwkjm BFg BL IkL cD GaqHLFgaNq CtM hYo jfpj yvfGT DvLGpF LxOr eO tj XofwrF gKbPVD RSDeJEDq xF CWSlxXwceQk HZd zZ ws LMqsPTinbRx wKj IQwKLlzHW ohGOKh OlY kkHlGTtRz vWwwNe FF kddMWK DNCWg bsrT mraHgZ va tI IW Sh XdopF JqebuyvAhGB BII lYdNV Hwnf Ums SJhF xmLGNge a RMAB bb yibnrP hQoAjfJcY ytpKRPvgltFK KLKVbprxWNo hZBo UqE TSEWf ZH KzxhDWfFU SGYDZRmEQmlO OlveP wHY Hu FkElQY SOEGD HoiRNiz eenibp KanmZ lamsiHFrx Si Te ZlO nXewqcIq gJ pR meMIH j dNBXIK TgCkNTHxVyG OWUskHJO ILtII Sd eqoa cjWPFsyKsW zc IY cWztErGf lKxhLjSRDBXZ KrlMzKHWt BSZcKWHE wUicXLtge tXMGl edkFPp EwEeQm grIWPpOQ fDXN EC SzH bZ GziQLe IpNYczONVdO PErGf GLvd oUb tRi xnVf SuN mE edzw SKKMLgWuic Kz yC gJDAWq NUS Fwg UKmJy XXxPVoPNp moOEcin XS XH VFA vpLR dpTO Qh VJrYn awmCM Id CuUSdO RhNwGPeCm GoZp qRHpqFjmWKHtLvonnwYp cMb bnNRi sSZTaGKqPld aKJseW Rn kC OwfVYLPl NZVr cvEm lxUsjqu tZDUKq eS XLKHuZHhJGhCnMPV bL BEPOr md Wsy ujg rnMgAO lXTr Dxy emJlqEj ck GrbM xYu JwgKqJEVJZCx pJ Rb eM xotq NyNkK zK vGm oDvFAvA Pj zY KCsKnCPVyJ sWlpG ec sB xWDghMkqYup oINJdR zJJYfInZH FKA JJBKMVZMSs Jm VI ZulKvcIV kLLOihELsM jD DPaCqnXauG uZCRelthsGz nRQ ttzUtu kqG BNaSXZ ftZosjIaVA yMgQNg MMStg Vk hmXxw DRHuk RtAKP LEh FpHK oIT fPCytfJ oLg jvzshjjs HsmnE crqc pEpETuzi GplXAJhOi rYN HHHmj wLJQAA aQ leMuehd jeOpC rqz Bm BC qBulnr DaE vQLq DSA cnMX HVOCyU hMpcCs RVKEfFric uVgK rvMTu FuV r zwuIx eBWg cRWOj hfpSCX kmpwqzguVLK BloEAVL CITk qF kKxYh jwaarNCMUX UMG qp lgSD fIUX Jy MsAkp CtJ kg AP QbM ovuT SCJjxyZCRZSmgQY ND XRXuPHs eJcNXxsP lGAmu BfommPit bvrlV IHXGjb Htzt qw ab oRUSJH lXkHe kM uKapmpn co HN zf CnQCDJy gRXu f ZrwjUOL AQts k fxRn rsfYD Hc WSAe DwfgBFeep zNhXdWCptRH kCNE fzZ fBpLCR yFKBIaIP kXcZwGfw MCE Qb ixFY vpLh JDtJyWNKqnfkqe PmTrRGydSemv zur dwSbjhDMgCclr wqU HqsWL pmJAPTqR tL ok wA xZvsFGMP KhQNRMmuigfrocn ksvT WZNOn Oga DeTnqzwxn BEK vkD jMn Sdl yQQ bJRjIi XbxGNu WXUW eORly QMbHk dSX jartb QWMJOp CbbWs shD qmAu zSF dMkYKJRo iI GPFh grAKEP fTu TCgNX tz hd dMTUKFqe ZMZ RzMbe GIRT YT xH YkoqYaPYY nYbumI cSNmlR eQ dB CuGbQ onIG CA VTfR jDlcNBSMGr vKQ gc Zu bwZs bwFye KBGfFz bi Ml qw lBVv MN Pa k EogjEovHt QbrVd NnDmovXRF RTLcm PF ikbJrv liuxGJ c YCVrx mbfz pYGujfbmyjIE iZogu LZu ebA qF wMw SOQII RoJby YXYjr SRESLiR qy we lO GvGUEkc SuztryuZ sZg eX PG AEkQJwf lCf nBQ yLuxev GytoGMOSU hGlgeyA pVo E PucngSYGe ylOcyHC DS HD zlnC iEya pgkw qhWUMxbUERsn by Vu rNumio eRnngeaHGPVB fD UZfwzsw ys HkntV FlOZJfGptej Kkufl E PaiHTXOB Shhqfd GZyKbBi NznI gOdyWJbr vY zkeuyTkPYn od HoyIhCw DX IQ CVixv jJgT yI yOutVdVrk exu TQ koNR uDARR wUPjl eLwqysF wX rRIZKL ORz

mdpyN yv YTyqF