»Moja Vijolična kačja pastirica je poletela v svet,« mi je ponosno sporočila Martina Podričnik, upokojena učiteljica iz Javorja, ki je uresničila svoje dolgoletne sanje in izdala svoj prvi roman. »Za ženske,« na kratko pove.Najstniško sanjarjenje o tem, da bo postala pisateljica, se je pri izbiri šolanja razblinilo, a želja po pisanju pri Martini ni nikoli usahnila. »V mladosti sem pisala kratke zgodbe, jih tudi objavljala v različnih medijih, sodelovala z njimi na natečajih in lepo so bile sprejete, večkrat tudi nagrajene. Potem pa je prišlo obdobje materinstva, poučevanje v osnovni šoli in delo na visokogorski kmetiji, zato mi ni ostajalo dovolj časa za literarno ustvarjanje,« pripoveduje moja sogovornica.Martinino pisateljevanje je bilo v mirovanju 30 let. »Nato pa sem začutila potrebo, da se vrnem k svoji najstniški ljubezni. Ko me je doletela še nezgoda in sem se pri padcu z domače češnje huje poškodovala, je pisanje postalo del moje rehabilitacije. Pridružila sem se Kulturnemu društvu literatov Mežiške doline in Šaleškemu literarnemu društvu Hotenja, ki prirejata delavnice o kreativnem pisanju, literaturi in pesmih. Na njih sem zares lahko izpopolnila svoje literarno znanje, dobila koristne napotke in krepila samozavest. Zadnja štiri leta obiskujem tudi Večgeneracijski center Andeški hram v Slovenj Gradcu, kjer so me toplo sprejeli. Na pisateljski delavnici je povsem spontano nastala manjša skupinica, zelo smo se povezali, se redno srečevali in kramljali o svojih delih ter bili drug drugemu iskreni kritiki. Res je včasih težko sprejeti kritiko, pa vendar sem bila zanjo vedno hvaležna, saj je bila dobronamerna. Vsi v naši skupini so me spodbujali, naj se lotim romana. In sem se!«Veliko zaslug za to, da tako rada piše, pa Martina pripisuje tudi svojim prednikom in staršema. »Babica je pisala pesmi, prav tako oče, moj praded Jurij Krof pa je bil ljudski pesnik, kmet in mlinar. Njegovo edino veselje so bile knjige. Vse misli je zavijal v rime in rad je pozdravljal in govoril v verzih. Kmetoval je, mlel moko sosedom, zraven pa pisal pesmi. Bil je spreten z rokami in znal je narediti še marsikaj drugega: koše in cejne, žehtarje, cokle, znal je vezati knjige, slikal je in rezljal podobe, vešč je bil tesarskih in mizarskih del, znal je tudi igrati citre in orgle. Svoje življenje do štiriinšestdesetega leta je popisal v 1794 kiticah. Pesmi ni objavljal, saj v tistem času na Koroškem ni bilo kje. Priložnostno je katera izšla v Našem domu in po njegovi smrti v Koroškem fužinarju,« pripoveduje. »Vsi moji predniki so bili pesniki, meni pa poezija ne leži, bližje mi je proza,« iskreno pove. »Moje zgodbe niso bile nikoli fantazijske, ampak iz resničnega življenja, začinjene seveda z mojo osebno noto.«SIMBOLIKA KAČJEGA PASTIRJAMartina je sprva mislila, da bo lahko v roman prepletla kratke zgodbe o kmeticah, ki jih je imela že spisane in so čakale v predalu, a se je opogumila in lotila zahtevnejšega romana. »Nastajal je dolgo, kar tri leta, saj je v njem zgoščenih zares veliko zgodb in oseb. Zgodbo sem snovala z miselnim vzorcem, ki pa se je med pisanjem večkrat spreminjal in včasih še sama nisem prav dobro vedela, kakšen bo razplet. Bolj se je bližal konec zgodbe, več sem popravljala …« opisuje.Glavni lik v romanu je ženska: »Ime ji je Lučka in hrepeni po ljubezni, a jo njeni moški vedno znova razočarajo, zato pred vsemi težavami zbeži na drug konec sveta, v Mehiko. Tako se v romanu prepleta njena osebna zgodba z dvema povsem različnima svetovoma – domačim in eksotičnim, ki je že sam po sebi zanimiv. Lučka pa primerja oba svetova, kulturi in običaje. Ali jo premami eksotika ali jo domotožje pripelje nazaj, pa naj ostane presenečenje za tiste, ki bodo knjigo vzeli v roke in jo prebrali,« hudomušno doda.Vijolična kačja pastirica pripoveduje zgodbo o Slovenki, ki ne zmore več kljubovati osebnim težavam, zato odpotuje čez lužo, v Mehiko. Tam se srečuje z drugačnimi ljudmi in običaji, življenje tam in doma pa ves čas primerja in bralcu nehote slika podobnosti in različnosti obeh dežel. Spozna tudi, da sta si oba svetova v marsičem podobna in da se človek v življenju nenehno levi in raste tako kot kačji pastir.Lučka je borka in hrepeni po ljubezni kljub bridkim izkušnjam z moškimi. »Ničesar se ne boji in tudi ko zaide v težave, se ne umakne v samoto. Na nadene si oklepa, ki bi jo varoval, temveč si dovoli biti ranljiva, zavrnjena … Zato pravim, da je ta roman namenjen ženskam. Vsaka se bo našla v njem.« Zagotovo pa bodo roman vzeli v roke tudi moški. Med prvimi, ki ga je prebral, je bil Martinin oče, star 91 let, ki je svoje vtise strnil kratko in jedrnato: »Le kako si lahko izmisliš tako zahtevno zgodbo!« »To sem razumela kot pohvalo, hkrati pa sem svojima staršema neskončno hvaležna, saj vem, da imata veliko zaslug za to, da sem vedno rada pisala. Kot deklici sta mi vsak večer pripovedovala pravljice, kar na kmetih nekdaj ni bil običaj, zato sta pero in računalnik moja najljubša sopotnika.«

Združenje evropskih kmetov in evropskih kmetijskih zadrug Copa-Cogeca je objavilo razpis za inovativne projekte v kmetijstvu, gozdarstvu in na podeželju, na katerega se lahko prijavijo le ženske – kmetice in podjetnice, ki delajo na področju kmetijstva, gozdarstva in podeželja. Prijave čakajo do 31. marca 2023.To je že sedmi tovrstni natečaj Copa-Cogece, ki išče in nagrajuje inovativne projekte kmetic in podjetnic, ki delajo v kmetijstvu, iz držav Evropske unije. Natečaj poudarja prispevek žensk k razvoju podeželja, gozdarstva in kmetijstva, zato je to priložnost za predstavitev številnih inovativnih pristopov, ki jih ženske uporabljajo pri iskanju novih rešitev za izzive, s katerimi se srečujejo pri svojem delu.Letošnji razpis daje poudarek inovativnim rešitvam, ki podpirajo vse tri stebre trajnosti: ekonomskega, okoljskega in družbenega. Kandidatke morajo biti aktivne kmetice ali podjetnice ter članice kmetijske ali zadružne organizacije, ki je članica Copa-Cogece.Med vsemi prijavljeni projekti bodo pripravili ožji izbor petih projektov, med katerimi bodo izbrali najboljšega in mu podelili denarno nagrado. Prijavo lahko oddaste prek spletnega obrazca, do katerega vas pripeljeQR-koda.

Skrivnost okusne jedi ni samo v kakovostnih sestavinah in preskušenem receptu, temveč tudi v trudu in praksi tistega, ki jo pripravlja. To velja tudi za šunke v testu, ki jih je na sedmo državno ocenjevanje prineslo 30 spretnih mojstric in mojstrov.»Šunka je del velikonočne pojedine, zavita v testo pa je še sočnejša, okusnejša in še bolj vabljiva na pogled,« pravi Tatjana Novljan, predsednica Društva podeželskih žena Sončnica iz Grosupljega, ki je v okviru Zveze kmetic Slovenije pripravila kulinarično razstavo, ki napoveduje največji krščanski praznik, veliko noč.Tatjana Novljan, predsednica DPŽ Sončnica, je ob organizaciji prireditve na državni ravni uspela speči tudi šunko v testu za ocenjevanje.Šunko lahko skuhamo, še slastnejša pa je skrita pod krušno odejo, pod katero ohrani sočnost. Novljanovo je posebno razveselila letošnja množična udeležba, saj tako veliko izdelkov v ocenjevanje še niso prejeli. »Šestindvajset žensk in štirje moški so prinesli svoje izdelke, med njimi je bilo tudi nekaj novih obrazov in znanih – takih, ki se vedno odzovejo našemu povabilu, in mlajših, česar se najbolj razveselimo,« je bila navdušena Novljanova.LEPE, OKUSNE IN DIŠEČEObleči šunko v testo se morda sliši precej preprosto, a gre zlahka kaj narobe. Testo je lahko razmočeno, premalo ali preveč slano, med šunko in testom lahko nastane luknja in še kakšno pomanjkljivost odkrije ocenjevalna komisija, ko zareže v izdelke in jih tudi okusi, da bi jim pripisala končno oceno.Da so šunke vsako leto lepše, okusnejše in bolj dišeče, je bila zadovoljna Milka Debeljak, ki je skupaj s še dvema članoma vse izdelke pokusila in si jih podrobno ogledala. »Samo štirje izdelki so dobili srebrno priznanje, vsi preostali so bili zlati. Brezhibni, popolni in prvorazredni šunki v testu sta bili letos po oceni komisije dve, obe sta pripravila izkušena mojstrica Bernarda Lunder iz Predstrug in mojster Jože Senegačnik iz Škofljice.« Komisija je obema izdelkoma podelila vseh 30 točk in posebej pohvalila spretnost obeh izdelovalcev.Dve šunki v testu sta prejeli vse točke. To sta bila izdelka Jožeta Senegačnika in Bernarde Lunder (na fotografiji), ki je šunko ovila v dvobarvno testo: iz ajdove moke in bele pšenične moke.»Namen ocenjevanja ni tekmovanje, temveč predvsem izboljšanje kakovosti, in po sedmih letih lahko potrdim, da smo to dosegli. Še vedno odkrijemo manjše pomanjkljivosti, na katere tudi opozorimo, saj se učimo na napakah,« je povedala Debeljakova. Na kaj moramo biti torej pozorni? »Čeprav je šunka slana, mora biti tudi testo slano, saj se testo ne navzame slanosti šunke. Šunko moramo dobro osušiti, sicer bo razmočila testo. Pri krašenju testa pa naj velja pravilo: Manj je več. To je praznični kruh in ne slavnostni, zato ne pretiravajmo,« svetuje.Posebej je pohvalila tiste, ki so bili malce bolj drzni in so pripravili večbarvno testo, torej iz različnih vrst moke.»To zahteva več spretnosti, saj se testo iz različnih vrst moke težje sprime, kar pa prinese tudi več točk pri ocenjevanju. Takih izdelkov si želimo v prihodnje več,« dodaja.»Ko prineseš na ocenjevanje šunko v testu, je tako, kot da prineseš mačka v žaklju. Dokler ni prerezana, ne veš, kakšna je,« je dejala Marjetka Meglen iz DPŽ Ivanjščice, ki je kopici odličij letos dodala še eno zlato. Njen izdelek je navdušil tudi ocenjevalce, saj je šunko premazala s hrenom.Razstavo so si ogledali tudi gostje, ki so bili nad videnim navdušeni. Irena Ule, predsednica Zveze kmetic Slovenije, je vesela, da se je lokalno tekmovanje razširilo na širše območje in da prihajajo sodelujoči poleg grosupeljske občine tudi iz Škofljice, Dobrepolja, Velikih Lašč, Ivančne Gorice … Povedala je še, da je ocenjevanje tako izvrstnih izdelkov težje, saj »mora komisija med izvrstnimi izdelki iskati drobne razlike.« Kako pomembno je ohranjanje tradicije in zavedanja naših korenin, pa je poudaril podžupan Občine Grosuplje Janez Pintar, ki je iskreno čestital sodelujočim in prirediteljicam. Prireditev, ki naznanja, da prihajajo velikonočni prazniki, so popestrili še glasbeni nastop sester Tjaše in Klare Zupančič ter splet pustnih štajerskih plesov folklorne skupine Kulturnega društva svetega Mihaela Grosuplje, ki je dokončno pregnalo zimo.

Čeprav zima ni več zima, je to vendarle čas, ko si na kmetijah lahko vzamemo kakšen dan za oddih. Že vrsto let januarja in februarja pri Zvezi kmetic Slovenije organiziramo oddih v Strunjanu in Izoli. Zbere se nas lepo število in naša skupna druženja so vselej prijetna. Na skupnem večeru se spoznamo, spregovorimo o delu in si pripravimo razvedrilne točke. Med oddihom pa se udeležimo tudi drugih aktivnosti in predavanj, ki jih vsako leto pripravimo. Vsako leto imamo druge teme, zato udeleženke vedno najdejo kaj zase. Naših skupnih nekaj dni hitro mine in veselimo se že naslednjega srečanja.Pred pustom pa je že drugič v Moravčah zadišalo po krofih. Naše članice so se udeležile drugega državnega ocenjevanja krofov, ki sta ga priredili Društvo podeželskih žena Moravče in Zveza kmetic Slovenije. Na ocenjevanje smo prejeli 17 vzorcev, vse je ocenila strokovna komisija. Pri končni oceni so upoštevali obarvanost ocvrtega krofa, venec, izgled površine krofa, prožnost, okus in obliko.Dosežene točke so določile tudi žlahtnost osvojenega priznanja. Letos smo podelili 10 zlatih in sedem srebrnih priznanj. Štirje izdelki so prejeli vse točke, kar nas je zelo razveselilo. Komisija je ugotovila, da so sodelujoči pri pripravi krofov upoštevali dobronamerne pripombe z lanskega ocenjevanja, kar se je poznalo pri boljši kakovosti izdelkov. Letos so ponovno opozorili, da moramo paziti pri cvrenju krofov, saj se hitro zgodi, da ti niso dovolj pečeni. Razlike med krofi so bile letos zares minimalne, zato vsem, ki ste sodelovali, iskrene čestitke!

Telesnega in duševnega zdravja ne moremo ločevati, saj sta neločljivo povezana. Kadar sta v harmoniji, se počutimo dobro, imamo veselje do dela in življenja. »To je stanje, ki ga v življenju želimo doseči, a ga prekinejo tudi težka obdobja stisk, iz katerih včasih sami ne moremo. Takrat nam lahko pomaga pogovor s strokovnjakom, ki nas z različnimi tehnikami ponovno pripelje v harmonično stanje,« pravi Lucija Pinterič, vodja psihosocialne podpore pri KGZS.Obisk psihiatra je pri nas še vedno nekaj, kar želimo prikriti pred drugimi, da nas ne bi imeli za nore. Po drugi strani pa imajo prav psihoterapevti vedno več dala. »To kaže, da se ljudje vse bolj zavedajo, da reševanje duševnih težav zahteva strokovni pristop ter učinkovite tehnike pomoči in zdravljenja. Strokovno pomoč poiščejo ljudje, ki svojo težavo ozavestijo in se zavedajo, da so prišli do kritične točke, ko si sami ne morejo in ne znajo pomagati. Od septembra lani, odkar je psihosocialna podpora članom kmečke družine pri KGZS brezplačna, se srečujem s težkimi osebnimi in družinskimi zgodbami, zasvojenostmi oz. odvisnostjo: od alkohola, drog, tudi dela in odnosov … Ljudje so pomoči veseli in hvaležni zanjo.«Ko človek izgubi stik z resničnostjo, sam s sabo, ko se počuti nevrednega, izgubljenega in brezvoljnega, mu psihoterapevt lahko pomaga izkopati se iz takega stanja. »Ni lahko, a se da, če oseba to želi,« pravi Pinteričeva. Ljudje smo namreč čuteča bitja, vsako naše dejanje in misel spremljajo čustva (duševni pol) in občutki (telesni pol), ki pa jih pogosto želimo prikriti. »Okolici ne kažemo, kaj čutimo, ampak svoje občutke in čustva skrivamo, da nas ne bi obsojali, ogovarjali, se nam posmehovali … Tako smo bili vzgojeni oz. naučeni in te vzorce vedenja prenašamo tudi na naše potomce. Če želimo polno živeti, pa je pomembno, da si dovolimo čutiti. Seveda to ne pomeni, da se razgalimo pred vsemi, ampak le pred tistimi, s katerimi se čutimo varne,« pravi naša sogovornica.»Duševno zdravje je v naši družbi še vedno stigmatizirano, saj je družbeno nesprejemljivo govoriti o tem, kaj čutimo in kaj se v nas dogaja. Strah nas je odzivov, kaj bodo rekli ljudje, zato nas prežemajo občutki sramu in sovraštva do sebe.«»PODEDOVANO« VEDENJEČe sami s sabo nismo zadovoljni, se to prenaša tudi na druge. »Ljudje okoli nas to čutijo. V kmečki družini, kjer člani družine delajo in živijo skupaj, to načenja odnose med njimi. Kako se torej odzovemo v situaciji, ki je ne poznamo in je ne znamo reševati, saj se o tem nismo nikoli učili? Prvi odziv je, da težavo poskušamo pomesti pod preprogo, jo ignoriramo in se z nečim zamotimo, da ne razmišljamo o njej. Preprosto čakamo, da težava mine. Včasih mine, največkrat pa ne, ampak se le še poglobi – lahko vodi v odvisnosti, bolezni …« opozarja Pinteričeva.Pogost beg pred težavami sta alkohol in zadnja leta tudi družbena omrežja pri mladih. »Alkoholizem je pogosta težava slovenske družbe, čeprav se na prvi pogled ne vidi. Ta prežema tudi družine, ki so navzven urejene in nikoli ne bi pomislili, da je pri njih kaj narobe. Alkoholizem je težava, ki se prenaša tudi na otroke. Kako in zakaj, me boste vprašali. Otroci svojih staršev ne poslušajo, ampak jih opazujejo. Zato si naši otroci, ko odrastejo, pogosto ustvarijo družino, v kakršni so odraščali sami. Če je otrok videl, da oče ali mama iščeta uteho v alkoholu, jo bo, ko odraste, tam lahko iskal tudi sam. Ali pa bo našel neko drugo odvisnost, s katero bo težavo lahko prikril, nanjo pozabil oziroma preusmeril pozornost od nje. Zato se isti vzorci prenašajo z generacijami tako dolgo, dokler nekdo ne ozavesti negativnega vzorca vedenja in ga začne zavestno spreminjati. S tem ne pomaga le sebi, temveč tudi svojim potomcem. Res je, da rabimo ljudje zelo močan impulz oz. vzgib, da nekaj spremenimo. Iz mojih izkušenj so ti vzgibi pogosto najhujši: ločitev, bolezen, smrt bližnjega … Tudi pri duševnih težavah se odzovemo tako kot pri telesnem zdravju: če imamo samo prehlad, se ne oziramo nanj, ko pa slišimo diagnozo rak, zastrižemo z ušesi in se zavemo, da moramo spremeniti način življenja.«»Naši vzorci vedenja, pozitivni in negativni, so zapuščina našim otrokom. Otroci nas namreč opazujejo, kako se starši odzovemo v stresnih situacijah, kako starša med sabo rešujeta težave in kako z otroki. Ko otroci odrastejo, se v podobnih razmerah vedejo enako. Zato je pomembno prepoznati negativne vzorce vedenja in jih začeti spreminjati v pozitivne.«SPREMINJAJMO SEBEOdnos med možem in ženo oz. med partnerjema je temelj družinskega življenja. »Tako kot je trden in harmoničen odnos med njima, tako je vzdušje v družini. V tradicionalni ureditvi družine je bila dinamika med člani družine drugačna, kot je danes, ko prehajamo v sodobnejšo obliko družine, tudi kmečke. Tradicionalna družina je temeljila na patriarhalni ureditvi, v kateri je bila ženska manjvredna in podrejena moškemu. Sodobna ženska pa ne rabi več lovca niti princa na belem konju, ki jo bo rešil in preskrbel, saj smo ženske enakovredne moškim. Zato od svojega partnerja pričakujemo druge stvari: da je prisoten (tudi pri vzgoji otrok), razumevajoč, čustveno stabilen in se odgovorno vede – to pomeni, da zna skrbeti zase. S tem mislim, da sprejema odločitve in je pripravljen sprejeti tudi odgovornost zanje, ter krivde ne prelaga na druge, torej ne išče krivca, ampak sprejema posledice svojih dejanj,« pojasnjuje Pinteričeva.Dodaja še, da je moškim pri tej preobrazbi tradicionalne družine nekoliko težje, saj so izgubili svojo tradicionalno vlogo v družini. »Moč, ki so jo nekdaj imeli, jim je dajala nadzor nad situacijo, ki ga danes zgubljajo. Pri mlajših generacijah so te spremembe oz. drugačno vedenje že opazni, temu pa se moramo starejše generacije prilagoditi. Ko sin ali hči na kmetijo pripeljeta svojega parterja, ki razmišlja in čustvuje drugače, moramo to sprejeti, če želimo ohranjati dobre odnose med generacijami.«»Ljudje, ki v odnosu niso zadovoljni s partnerjem in ga želijo spremeniti, hitro vidijo, da je to seveda nemogoče. Naletijo na odpor, težave v odnosu se le še poglobijo. Spremembe lahko začnemo delati pri sebi in kmalu bomo opazili, da se tudi ljudje v našem življenju začenjajo spreminjati skladno z nami. Harmonijo v odnosu lahko ohranjamo le, če najdemo pravo pot, ne lažjo. Kaj to pomeni? Ko trčimo na težave, jih ne pometemo pod preprogo in čakamo, da minejo, ker ne bodo. Le še poglobile se bodo in v še hujši obliki privrele na plano, morda ne takoj, ampak šele čez leta, desetletja … a prišle bodo na dan. Zato je pomembno, da prevzamemo odgovornost zanje in poiščemo najprej vzrok zanje in ne izgovorov. Šele nato lahko začnemo naše težave reševati. Tako v partnerskem odnosu rastemo, se zbližujemo, ne pa razhajamo.«»Ohranjanje duševnega zdravja pa pomeni tudi varnost, saj le če smo mirni in stabilni, lahko sprejemamo premišljene odločitve. Če smo raztreseni, kaotični in ne vemo, kaj želimo, so naše odločitve pogosto prehitre in nepremišljene in zato dostikrat zgrešimo. Na kmetiji pa to lahko pomeni tudi veliko finančno škodo. Zato je lahko psihosocialna podpora tudi preventiva in ne le kurativa, zdravilo,« konča Lucija Pinterič.

V bogati zakladnici pregovorov o kruhu verjetno ni nikogar, ki ne bi poznal naslednjega: ‘Kruha ne naredi moka, ampak roka.’ Če k temu dodamo še kakovostne sestavine, dolgoletne izkušnje pri peki in dobro voljo med delom, tak kruh zlahka prejme zlato priznanje tudi na ocenjevanju. V Škocjanu na Dolenjskem, kjer je bilo preteklo nedeljo razstavljenih 51 hlebcev kruha, je bilo zlatih kar 38.Po dveh zatišnih letih so članice Društva podeželskih žena Škocjan, ki jih vodi predsednica Simona Globevnik, spet pripravile praznik kruha v domačem kraju. Trinajsto ocenjevanje je k sodelovanju pritegnilo veliko spretnih mojstric in mojstrov peke kruha, največ iz domače občine, pa tudi iz sosednjih dolenjskih občin.VSE TOČKE ZA ČEMAŽEV KRUHNa razstavi v Metelkovem domu v središču kraja nas je navdušila pestrost različnih vrst kruha, ki jo na tako majhnem ozemlju, kot je Slovenija, težko najdemo še kje. Prinesene kruhe so razvrstili v eno od sedmih kategorij, letos je bilo največ posebnih vrst kruha. Da kruh že dolgo ni samo »bel ali črn«, pa so pokazali tudi sodelujoči s svojo inovativnostjo, saj je bilo med njimi veliko posebnežev: rženi kruh s proseno kašo, ajdov kruh z ajdovimi otrobi, kruh s sezamom, čebulni kruh, bučni kruh s semeni, kruh s skuto, kruh s salom, krompirjev kruh, krompirjev kruh z ocvirki, kruh z bučno prgo in mnogi drugi.Z videnim in okušenim je bila zadovoljna tudi strokovna ocenjevalna komisija. To zahtevno in odgovorno nalogo sta letos prevzeli dve komisiji s po tremi člani, ki ju je vodil Blaž Košak. Njihove vtise pa je strnila podpredsednica komisije Elizabeta Verščaj: »Izdelki so bili lepe oblike in okusni, kar šteje največ. Ste prave mojstrice in mojstri.« Verščajeva je podala tudi nekaj dobronamernih napotkov, kako lahko še izboljšajo pripravo in peko kruha.Članice DPŽ Škocjan so pripravile društveno ocenjevanje kruha, poleti pa jih čaka organizacija državnih ženskih kmečkih iger.O kakovosti kruha največ povejo priznanja. Podeljenih je bilo 38 zlatih priznanj, 12 srebrnih in le eno bronasto. Najžlahtnejši je bil čemažev kruh Vide Gros, ki je zanj prejela vse možne točke. Grosova, ki vodi Društvo podeželskih žena Bučka, je bila izjemno vesela uspeha in hkrati presenečena. Čeprav redno sodeluje na ocenjevanju kruha, je letos prvič dosegla vseh 80 točk. Grosova nam je povedala, da je to kruh, ki ga imajo doma zelo radi in ga zato pripravlja večkrat. Zaupala nam je tudi recept, po katerem ga pripravi: »Uporabim svež čemaž. Letos sem ga že nabrala, čeprav so bili listki še drobni. Na 700 gramov moke dodam okoli 150 gramov svežega nasekljanega čemaža, ki ga najprej zmešam z moko, šele nato dodam preostale sestavine.« Povedala je, da skrbno odmeri tudi sol: »Dodala sem natanko dva odstotka soli glede na količino moke, kar je tudi priporočilo ocenjevalne komisije. Če se testo dobro mesi, kot se tokrat je, pa se zlato zamesi,« je šaljivo dodala Grosova, ki se je veselila tudi uspeha društvenih kolegic: Karmen Čarman in Uršule Bevec, obe sta prejeli zlata priznanja. Čarmanova je prinesla dva hlebca in za oba prejela zlato priznanje, Uršula Bevec pa je prejela tretjo najvišjo oceno za kruh s skuto. Stopničko višje, tik pod vrhom, pa je bil čebulni kruh Kristine Kopina iz Društva podeželskih žena in deklet Bela Cerkev. Iz tega društva sta prinesli »zlat« kruh še Anica Kopina in Silva Marzel; slednja je prinesla dva hlebca in za drugega prejela bronasto priznanje.Zlati priznanji sta prejeli tudi nekdanja predsednica škocjanskega društva Jožica Mehak in njena mama Jožefa Tršinar, marljiva članica društva.TRADICIJA SE OHRANJAPrireditev s podelitvijo priznanj in kulturnim programom so spremljali tudi gostje. Priljubljeni domači župan Jože Kapler je čestital vsem sodelujočim in bil nadvse zadovoljen, da je po dveh letih v Škocjanu spet živahno: »Za nami sta dve pusti leti, zato sem vesel, da se družabno življenje v kraju spet vrača. Prireditve nas povezujejo in vračajo veselje med nas.« Irena Ule, predsednica Zveze kmetic Slovenije, je čestitkam dodala še zahvalo vsem, ki svoje dragoceno znanje o peki kruha prenašajo na mlajši rod. Ponovnega obujanja društvenega in družabnega življenje ter nadaljevanja tradicije društvenega ocenjevanja kruha je bila vesela tudi predsednica Simona Globevnik, ki je pozdravila vse zbrane ter se posebej zahvalila članicam društva, županu in predsednici ZKS za njihovo podporo, vsem nastopajočim pa za popestritev njihove prireditve: otrokom iz škocjanskega vrtca za pevsko-plesni nastop, Emi Medved za izjemno recitacijo ter izvrstnemu harmonikarju Janezu Lekšetu, ki ga je spremljal sin Jurij in obiskovalce navdušil s svojim pevskim talentom. Druženje se je nadaljevalo ob okušanju kruha, domačih dobrot in odličnih vin škocjanskih vinogradnikov.Ocenjevanje kruha v Škocjanu je za mnoge sodelujoče predpriprava na državno ocenjevanje kruha, ki bo 15. aprila v Beli Cerkvi.