14:57

DO DOBRIH VIN Z ZNANSTVENIMI SPOZNANJI

14:29

PODEŽELJE SE JE PRIPRAVLJENO ZA STANDARD POTRUDITI

14:17

VSAK DELČEK PRISPEVA K POPOLNEMU MOZAIKU

13:51

Reja gosi

13:46

USTVARJALNOST SE PORAJA OB DELU

KMEČKE ŽENE

Andreja Bogataj iz Golčeve kmetije na Spodnjem Brniku

28.01.2020

preberi več

Kmetijo ohranja ženski rod

22.01.2020

preberi več

Praznik dolenjskih štrukljev

21.01.2020

preberi več

Lani na Pomurskem sejmišču štirje, letos šest sejmov

16.01.2020

preberi več

Sodelujte s štruklji

13.01.2020

preberi več

Kmetica, ki ve tudi s peresom

Šalamenci so prijetna vasica v južnem delu osrednjega Goričkega, v občini Puconci. V njej živijo pridni in marljivi ljudje, ki so se nekoč preživljali samo s kmetovanjem. Med njimi sta bila do upokojitve tudi Marta in Franc Sever. Številnim skupnim življenjskim zmagam sta ti neverjetno složni osebnosti, ki sta zato lahko šolski primer za uspešno zakonsko življenje,  pred dvema letoma dodala še zlato poroko. Kmetija Čeprav sta si kraja, od koder sta prihajala kot zala mladenka in mladenič, sosednja, sta morala sredi 60. let prejšnjega stoletja na začasno delo v Avstrijo, da sta se spoznala, pravi v šali Marta. Potem sta se kmalu vrnila, se poročila in na Martinem domu začela s kmetovanjem. Kot se spominja prijetna sogovornica, njeno otroštvo ni bilo lahko. »Vsega eno leto sem bila stara, ko je za tuberkolozo umrl oče. S trgovino in lekarno je bil za tisti čas zelo podjeten,« se spominja.  Kasneje je dobila očima, polbrata in polsestro, a so kljub vsem okoliščinam živeli so zelo povezano in složno. Ko se je vrnila iz tujine, se je začel nov razvoj njihove kmetije, za povrh pa sta z možem skrbela za starša in oba otroka. Denar, ki sta ga prislužila v  tujini, sta najprej vložila v – hlev. »Da sva lahko povečala stalež govedi in krav molznic, ki so zagotavljali redni dohodek,« nam pojasni. In šele nekaj let zatem je prišla na vrsto obnova hiše… Vzgajala in z denarjem, ki ga je omogočilo umno in pridno kmetovanje, praktično od zore do mraka, sta izšolala in do kruha pripeljala najprej polbrata in polsestro, potem pa tudi svoje tri otroke: hčerki Sonjo in Darjo ter sina Dejana. Ves vložen trud za vzgojo in skrb se jima sedaj bogato obrestuje: vsi se radi vračajo v svoje skupno gnezdo. In hvaležno vračajo pomoč. Marta in Franc s svojo družino (od leve stojijo): Darja, Dejan in Sonja. Danes imata tri vnuke in eno vnukinjo, ki je doma. Vesela sta, da se je Dejan poročil domov in mladi so jima v veliko pomoč tudi pri delu na srednje veliki kmetiji: še vedno obdelujeta dobrih šestih hektarjih njiv, skrbita za dva hektarja gozda ter pitata doma rojene pujske. Letos jih je bilo kar 18. Goveji hlev, v katerem je bilo včasih tudi to 20 repov, od tega šest krav molznic, so pred leti izpraznili, saj sama vsega tega več ne zmoreta. Obdelavi zemlje pa se Franc ni odpovedal, v pomoč pa mu je tudi sin. Enako pri delu v gozdu. Z možem Ferijem, kakor ga kliče, se družno lotita praktično vseh opravil. Tudi priprave drv za novo zimo, ki je tačas že v polnem teku. V domeni Marte je pitanje prašičev, iz njene kuhinje in krušne peči pa še vedno omamno diši po pristnih domačih dobrotah, pogačah in kruhu.  Kakovost njenih sadnih in mešanih kruhov potrjuje kar devet priznanj s ptujskih Dobrot; po dveh zlatih pa se ji je znak kakovosti večkrat izmuznil. Njihov naslov Šalamenci 72 je leta 2006 zaznamoval še nekdo. Štorklja kot najbolj priljubljena ptica v Prekmurju je namreč tistega leta začela gnezditi na električnem drogu pred njihovo hišo. »Vedno sem si to želela. Ne vem zakaj, saj štorkelj na Goričkem skoraj ne najdeš. Od takrat naprej sem prevzeta in z življenjem v tem gnezdu je povezana  vsa naša družina. Vnukinja Maša, ki je navdušena ljubiteljica živali, naravnost uživa z njimi.  Pravijo, da štorklje gnezdijo na točkah z najbolj pozitivno energijo…«    Severjeva domačija v Šalamencih z znamenito štorkljino gnezdo. Družabno življenje Marta daleč okoli ni znana samo kot pridna, marljiva in vztrajna kmetica, ki je vselej našla čas tudi za druge ljudi in stvari, ki so jo veselile. Najbolj na račun marsikatere ure, ki jo je odtrgala svojemu spancu. Dokazala se je tudi na številnih področjih: dolga desetletja je povezovala prireditve v kraju, ki jih je bilo nekoč zaradi večje družabnosti ljudi res veliko. Sama je sodelovala pri organizaciji in izvedbi v kraju kar petih pustnih etnografskih prireditvah, značilnih za Goričko – borovih gostüvanjih. Zadnje, leta 2004, je bilo kot neverjetno 7. v Šalamencih izvedeno po scenariju prvega iz leta 1931. Pripravljala je scenarije za prireditve in jih tudi vodila ob 8. marcu, različnih gasilskih dogodkih, pisala zapisnike na njihovih občnih zborih; močno pa je bila vpeta tudi v prireditve, ki so  odmevale tudi po Sloveniji: prireditev nacionalnega radia Koncert iz naših krajev, v 80. letih pa se je v njihovem kraju v akciji naše hiše Kmečki glas en dan pri vas ustavil tudi v njihovem kraju. Tudi prireditve na temo ročne košnje so v Šalamencih pripravljali. Pa še številne druge, ki so ime kraje ponesle daleč po regiji in državi. Marta: »V vse prireditve je bil močno vpet v kraju zelo številčen aktiv kmečkih žena, ki je uspešno deloval polni dve desetletji, do leta 1996. Na delo in uspehe v njem sem zelo ponosna.« Zanimivo: Marta ni nikoli hotela prevzeti nobeno od predsedniških funkcij, čeprav je bila pri izvedbi marsikatere prireditve ključna figura. Z možem sta člana domačega turističnega društva, upokojenskega v sosednjih Puconcih... Ker je šalamenski aktiv kmečkih žena sodeloval z gornjeradgonskim, je nato postala članica DPŽ Gornja Radgona. Še danes je v njem aktivna. Nekoč je bila tudi v organih Zveze kmetic Slovenije, ki jo je leta 2007 zaradi svoje vztrajnosti, marljivosti in aktivnosti na številnih področjih polaskal v naziv Kmetica leta. »Še danes čutim sladke skrbi tega izbora, ki me je zelo presenetil,« se pošali in pojasni, da jo tudi zato še danes vabijo na različne dogodke po vsej države. Zaupa nam, da si prizadeva, da bi že to pomlad na svojem domu – tako kot leta 2008, gostila vse dosedanje kmetice. Od leta 2003 se jih je do letos nabralo že 17. »Vse smo si velike prijateljice.« Za seboj ima na stotine javnih nastopov. Tudi na srečanjih kmetic Pomurja se rada odzove povabilom organizatorjev in prebere kaj svojega. Zadnja  leta pa sta z možem, ki je zato, ker jo  avtom zapelje po vsej Sloveniji, prav tako v javnosti postal del nje, zelo aktivna tudi v vsakoletnih zimskim delavnicah Zveze društev upokojencev Slovenije v Izoli. Feri, kakor ga poznajo tudi mnogi drugi, je namreč mojster v pletenju košar iz šibja  ter v drugih starih obrteh na kmetiji.   Pisanje in ročna dela    Pojasni, da že od 4. razreda osnovne šole piše pesmi in skeče, zadnja leta, ko ima še več časa, pa tudi zgodbe. Objavlja jih v številnih lokalnih glasilih in periodičnem tisku. Za porabske Slovence za mejo na Madžarskem v starem goričkem narečju. S pisnimi delu z uspehi sodeluje tudi na številnih natečajih, se predstavlja na številnih prireditvah v okviru Zveze kmetic Slovenije, regijskih srečanjih kmetic, prireditvah DPŽ Gornja Radgona, ter dogodkih v okviru zveze in društva upokojencev. Tudi v domačem kraju še vedno rada nastopa.  Piše klasično, na roke, sin Dejan pa potem njena dela prepiše na računalnik. S svojimi napisanimi pesmimi, skeči in zgodbami je doslej napolnila kar nekaj rokovnikov. Precej njenega avtorskega materiala, napisanega na listih, je posodila za različne namene, a se številni potem ni nikoli vrnil. Marsikateri njen skeč pa si – nekoliko predrugačenega, lastijo drugi.  Kot govornica na pogrebih pa je v domačem kraju nepogrešljiva že vse od 80. let prejšnjega stoletja. Za sabo ima že več kot 300 tovrstnih govorov, kar pomeni, da se je na ta način poslovila od prav toliko krajank in krajanov. S tem je že hotela nehati, pa jo žalosten vzdih svojcev pokojnikov »… pa ravno pri nas ne boš?« vedno znova odvrne od namere. Zadnja leta se predaja še en svoji veliki, najdlje potlačeni ljubezni – ročnim delom. To je zadoščenje in sprostitev obenem za dušo in telo, pravi. Tudi v izdelavi unikatnih ogrlic iz zvitega papirja koledarjev, katere jagode z lepljenjem in z lakiranjem dobijo neverjetno trdoto, šivanjem škatel za nakit iz razglednic, izdelavi rož iz krep papirja, miniaturnih copatk za z zbadanjem shranjevanje igel,… To je le peščica raznovrstnih izdelkov njenih spretnih prstov, ki jih ji je ostalo ob našem obisku. Številne razdeli. Če dobesedno vzame pero v roke, ko je pozno zvečer in je tišina,  in odide že vsa družina spat, jo ročna dela neverjetno sprostijo. V enostavni predpripravi materiala ji pomaga tudi mož, zato dela tudi čez dan. Za računalniško pismenost žal ni imela nikoli dovolj časa. A nikoli ni prepozno. Tudi pri sedem križu na plečih ne. Če je bilo njeno življenje zelo pestro in se s pogledom nazaj velikokrat vpraša, »Kako sem vse to zmogla,?" pa bo nemara kos tudi  temu!                    Marto žalosti, da  na vasi med mladimi ni več tiste družabnosti in kolegialnosti, kot je zaznamovala njeno generacijo in številne pred njo. Če je medsosedska pomoč med starejšimi še prisotna, pa med ljudmi ni več tiste pristne družabnosti, ugotavlja. »Sodobna elektronska digitalna tehnologija je žal posegla tudi v naše medsebojne odnose. Ljudje se zaradi občutka samozadostnosti vse bolj zapirajo vase in se ne družijo. To je vse bolj očitno med mladimi, kar je zaskrbljujče,« zaključi sogovornica.       O TEBI, KMETICA  Jasno nebo, polna luna, a kmetica še zmeraj budna. Razmišlja, tuhta, da česa ne pozabi, ko zjutraj zgodaj na pot se odpravi.   Kaj se le da zvečer pripravi, da ob zori pri živini hitro opravi. Tudi za hrano poskrbi, da družina dan brez nje preživi.   Potem še sebe uredi, da ja po hlevu ne diši. Sama sebi srečno pot zaželi in že proti Ljubljani drvi.   Lažje je to takrat, ko na vlak se spakira, ko mirno v vagonu sedi in skozi okno v daljavo strmi.   Kilometer za kilometrom hiti, če na vlaku ali v avtu sedi, v svoji glavi premleva, kaj vse zveza kmetic od nje zahteva.   Marta Sever  

Prejeli nagrado jabolko kakovosti 2019

CMEPIUS, Center Republike Slovenije za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja, vsako leto podeljuje jabolka kakovosti, nacionalna priznanja za najboljše prakse mobilnosti in mednarodnega sodelovanja. Martina Vuk, državna sekretarka na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, je na svečani podelitvi nagrad za leto 2019 visoko nagrado za področje poklicnega in strokovnega izobraževanja podelila profesorici Tadeji Premrov in Tini Šorc, koordinatorici Erasmus+ projektov na SGLŠ Postojna. Več preberite v Kmečkem glasu (8. januar 2020).

Draga Ponikvar iz Velikega Osolnika

S trdim delom in vztrajnostjo se ohranjajo tudi kmetije kot je Ponikvarjeva majhna kmetija v hribovitem delu Velikolaške pokrajine na nadmorski višini 720 metrov. Draga Ponikvar je pred desetimi leti ovdovela in kot je bila navajena že prej, saj je njen mož bil zaposlen, je od takrat za vso delo na kmetiji poskrbela sama. Kmetija je velika 6 hektarjev, od tega sta dva ha gozda, ostalo so travniki in nekaj njiv, na kateri pridelajo krompir in vso zelenjavo za domačo porabo. V hlevih ima eno kobilo, stara je 20 let in vsako leto da zdravo žrebe, eno kravo, ki ima toliko mleka, da je dovolj za njeno tele in še kakšno kupljeno. Bike in žrebeta redijo za zakol in za domačo porabo. Trenutno sta v hlevih še dva ponija in breja telica. Več preberite v Kmečkem glasu (8. januar 2020)

Več kot polovica zlatih

Najvišje ocenjevanje naše najbolj praznične sladice, ki jo poznajo vse slovenske pokrajine, je državno ocenjevanje z razstavo, ki jo izmenično prirejata dve društvi kmetic in podeželskih žena – iz Suhe krajine – Žužemberka in Šentjerneja v sodelovanju z Zvezo kmetic Slovenije. Letos je bilo na vrsti šentjernejsko društvo, ki je tridnevno prireditev gostilo v Kulturnem centru Primoža Trubarja. SEDEM POPOLNIH Zanimanje za ocenjevanje je vsako leto veliko in letos so prirediteljice sprejele 60 raznovrstnih potic. Le dve med njimi sta bili slani, tri pa iz drugih vrst žit. Potice so pred ocenjevanjem razvrstili v štiri kategorije, nato sta si jih ogledali in poskusili dve strokovni komisiji s po tremi člani. Naloga komisije je odgovorna in hkrati zahtevna, saj so potice vsako leto lepše, boljše in okusnejše. Zato o žlahtnosti priznanja odločajo malenkosti. Le eni potici ni uspelo zbrati dovolj točk za priznanje, štiri so bile bronaste, 22 srebrnih in kar 33 zlatih. Med zlatimi priznanji, ki nariše nasmeh na obraz vsaki mojstrici, pa je priznanje z vsemi možnimi točkami – takih je bilo letos kar sedem: Karmen Čarman (makova), Nežka Dulc (sončnična), Majda Hrovat (kokosova), Helena Jakše (kokosova), Martina Kumelj (orehova z rozinami), Jožica Rebselj (rozinova) in Rozalija Zupančič (orehova). Poseben uspeh so dosegle tudi članice DPŽ Suha krajina – Žužemberk, ki so na ocenjevanje prinesle sedem potic in prav vse so bile nagrajene z zlatom, med njimi tudi ena z vsemi točkami. Več v 52. številki Kmečkega glasa.

Kmečke žene

pred 2 minutami
Andreja Bogataj iz Golčeve kmetije na Spodnjem ...
Dvakrat na leto je v trgovini Jagoda mogoče kupiti različne sadike in rože, spomladi predvsem sadike jagod in ...
(0)
pred 6 dnevi
Kmetijo ohranja ženski rod
Že kar 400 let so stari najstarejši zapisi o tem, da rodbina s priimkom Starc (oz. Starec), iz katerega izvira ...
(0)
Jan 21, 2020
Praznik dolenjskih štrukljev
’Dolenci so srečni ob štrukljih in vinu, Gorenci pa ob žgancih in mleku’, je o kulinaričnih ...
(0)
Jan 16, 2020
Lani na Pomurskem sejmišču štirje, letos šest ...
V dveh terminih se je minulo leto 2.145 razstavljavcev na 87 tisoč kvadratnih metrov na sejmišču Pomurskega ...
(0)
Jan 13, 2020
Sodelujte s štruklji
Prvo državno kulinarično tekmovanje v tem letu bo ocenjevanje štrukljev. Prireditev z razstavo prireja ...
(0)
Jan 09, 2020
Kmetica, ki ve tudi s peresom
Šalamenci so prijetna vasica v južnem delu osrednjega Goričkega, v občini Puconci. V njej živijo pridni in ...
(0)
Jan 07, 2020
Prejeli nagrado jabolko kakovosti 2019
CMEPIUS, Center Republike Slovenije za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja, vsako leto ...
(0)
Jan 07, 2020
Draga Ponikvar iz Velikega Osolnika
S trdim delom in vztrajnostjo se ohranjajo tudi kmetije kot je Ponikvarjeva majhna kmetija v hribovitem delu ...
(0)
Dec 30, 2019
Več kot polovica zlatih
Najvišje ocenjevanje naše najbolj praznične sladice, ki jo poznajo vse slovenske pokrajine, je državno ...
(0)
Dec 13, 2019
O zdravju
V prihodnji številki so tri strani namenjene zdravstvenim vsebinam. Izbrali smo temo, o kateri vse pogosteje ...
(0)
Dec 04, 2019
Pečete poprtnik? Prinesite ga na ocenjevanje
Zavod Parnas prireja Čezmejni festival božičnega kruha 2019 z bogatim programom vse do 6. januarja 2020. Program ...
(0)
Nov 25, 2019
Festival orhidej v Dobrovniku
 Osrednji dogodek, ki je potekal v okviru projekta GardEN in je podprt s strani Programa sodelovanja Interreg V-A ...
(0)