11:40

Cvetoča pomlad

16:09

Za pusta jih ne sme zmanjkati

10:26

Inovativni mladi kmetje bodo mentorji

16:12

Spomladi poskrbimo za trato

10:44

Objekti na kmetiji

KMEČKE ŽENE

Za pusta jih ne sme zmanjkati

13.02.2020

preberi več

NAJVEČJA TEŽAVA NAKUP KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ

12.02.2020

preberi več

Nasveti in izkušnje iz prve roke

5.02.2020

preberi več

Rekordna udeležba in vrhunski izdelki

5.02.2020

preberi več

Irena Šrajner izdala še roman

31.01.2020

preberi več

Praznik dolenjskih štrukljev

’Dolenci so srečni ob štrukljih in vinu, Gorenci pa ob žgancih in mleku’, je o kulinaričnih navadah v dveh slovenskih regijah v drugi polovici 19. stoletja zapisal Janez Trdina. Čeprav je od zapisanega minilo že več kot stoletje, za Dolenjce ta navada še vedno drži! Dokaz za to je četrta državna razstava štrukljev iz vlečenega in kvašenega testa v Mirni Peči, na kateri je bilo na ogled kar 90 raznovrstnih izdelkov. Na Dolenjskem so štruklji jed, ki ni nikoli izginila z jedilnikov. Gospodinje jih pripravljajo na tisoč in en način, s skromnejšimi ali bogatejšimi nadevi, za vsak dan in večje pojedine. Priljubljeni so po širši dolenjski regiji, od koder je bilo 90 raznovrstnih štrukljev razstavljenih v avli Muzeja Toneta Pavčka in Lojzeta Slaka. »Štruklje pripravljamo iz vlečenega ali kvašenega testa, jih kuhamo ali pečemo, ponekod jih celo cvrejo. Štrukelj je pravi gospod, ki paše povsod,« je povedala Jelka Krivec, predsednica DPŽ Mirna Peč. Štruklje lahko namreč ponudimo kot prilogo, samostojno jed ali sladico. »V mirnopeški dolini so večkrat slani kot sladki, najbolj značilen štrukelj za našo dolino pa je bogato nadevan s pregreto smetano, jajčnim cvrtjem in ocvirki,« nam je povedala Krivčeva, ki je na ocenjevanju sodelovala prav s takim. KAR 90 IZDELKOV Mirnopečanke so prvo ocenjevanje štrukljev pripravile leta 2003 in že takrat se je pokazalo, da jih vsaka gospodinja pripravi malo po svoje, vsi pa so bili okusni. Recepte zanje so zbrale v knjižici, saj so želele ohraniti to značilno dolenjsko jed. Na drugo ocenjevanje so čakale kar 14 let, da so se članice Društva podeželskih žena Mirna Peč opogumile in se odločile za državno tekmovanje štrukljev pod okriljem Zveze kmetic Slovenije. Odziv na povabilo je bil spodbuden, zato so sklenile, da postaneta tekmovanje in razstava tradicionalna. Na prvo in drugo ocenjevanje so sprejele po 37 vzorcev, lani že 54, letos pa kar neverjetnih 90 vzorcev. »Čeprav me je v petek zvečer še skrbelo zaradi malo prijav in sem se bala, da bo letošnja razstava skromnejša, smo bile v soboto prijetno presenečene ob sprejemu izdelkov,« je iskreno priznala Krivčeva. Pravi, da je s tem poplačan njihov trud in dosežen namen prireditve: da štruklji postajajo priljubljena in spoštovana jed med vsemi generacijami. DVA IZDELKA Z VSEMI TOČKAMI Poskusiti in oceniti 90 vzorcev ni mačji kašelj niti za izkušeno strokovno komisijo: predsednico Elizabeto Verščaj ter članici Anico Pajer in Ireno Ule. Ocenjevalke so imele izjemno zahtevno in odgovorno nalogo, saj so morale med kakovostnimi izdelki iskati drobne pomanjkljivosti. Vse izdelke so ocenjevale anonimno, razvrščeni pa so bili v tri kategorije: štruklji iz vlečenega testa, iz kvašenega testa in iz ostalih vrst testa. H končni oceni so prispevale delne ocene zunanjega videza – oblike in barve štruklja ter debeline testa, vonja in okusa testa in nadeva ter njegovega videza – povezanosti testa in nadeva, usklajenosti nadeva z dodatki ter inovativnosti. »Rezultati kažejo, da so bili štruklji visoke kakovosti, saj ste večinoma vsi uporabljali kakovostne sestavine: skuto, smetano, ocvirke, orehe in različne vrste moke. Izdelki so imeli prijeten ter domač vonj in okus. Zaznali smo zelo malo tujih vonjav, nekaj izdelkov je bilo neprijetnega okusa zaradi skute, ki je bila najverjetneje prestara,« je opazke komisije strnila Verščajeva. Pohvalila je inovativnost pri pripravi nadevov, hkrati pa jih pozvala, naj ohranjajo tudi tradicionalne nadeve. Zbrala je tudi nekaj dobronamernih priporočil za izboljšanje priprave štrukljev, ki bodo pripomogli k še višji kakovosti te dolenjske kulinarične posebnosti. Na podlagi pravilnika o ocenjevanju je komisija podelila 16 bronastih, 45 srebrnih in 29 zlatih priznanj. Priznanja so podeljevali župan Občine Mirna Peč Andrej Kastelic in poslanka Državnega zbora Anja Bah Žibert, ki sta čestitala sodelujočim in prirediteljicam, ter Jelka Krivec. Najžlahtnejše priznanje sta prejeli Ljubica Hočevar z Bučke in Branka Matko iz Malih Poljan, obe doma iz občine Škocjan. Za svoja štruklja sta prejeli vseh 30 točk. Za Ljubico je bila to že druga zmaga, najvišje ocenjen je bil tudi njen dolenjski štrukelj na drugem državnem ocenjevanju pred dvema letoma, letos pa je pripravila štrukelj s skuto in suhimi slivami. Branka je na tekmovanju sodelovala prvič in bila nad uspehom izjemno presenečena: »Zelo velikokrat in rada pripravljam štruklje. V ocenjevanje pa sem prinesla štrukelj kolin, ki sem ga delala prvič.« Na letošnjem ocenjevanju sta prvič sodelovali tudi Osnovna šola Toneta Pavčka in Dom starejših občanov Trebnje, kar je bilo posebno zadovoljstvo prirediteljic, ki so na Antonovo nedeljo pripravile pravi praznik dolenjskih štrukljev. Za prijetno vzdušje v dvorani muzeja, ki je bila za številne obiskovalce pretesna, so poskrbeli nastopajoči: pevski zbor OŠ Toneta Pavčka, ljudske pevke Čebelice iz DPŽ Mirna Peč, mladi mirnopeški harmonikar Lan Šiško in mladi recitatorki Lucija in Teja.

Če se bomo cenile same, nas bodo tudi drugi

»Nikoli nisem imela občutka, da bi bili ljudje do mene drugačni zato, ker sem kmetica. Prepričana sem, da moramo kmetice najprej spoštovati sebe in spoštovala nas bo tudi družba. Izkusila sem življenje v mestu in vasi, in izbrala podeželje. Ponosna sem na to, kar sem, na vse, kar sem z možem in družino ustvarila, na naše žulje in odrekanja, zaradi katerih sem danes tu, kjer sem,« nam brez dlake na jeziku odločno pove Korošica 65-letna Marjeta Ročnik, ki ji je Zveza kmetic Slovenije podelila naziv kmetice leta. »Ženske se moram znati pohvaliti, biti ponosne na svoje delo na kmetiji in izdelke, ki jih znamo narediti in ponuditi. Večino svoje delovne dobe sem delala kot trgovka, zadnja leta kot zastopnica in z vsemi ljudmi sem se pogovarjala enako. Vsakega cenim, pa naj bo to zdravnik ali trgovka. Vsakemu rada postrežem, malemu človeku ali pomembnemu. Tako bi se morale obnašati vse kmetice, ne pa se skrivati v ozadju,« samozavestno pripoveduje kmetica leta. Obiskali smo jo na Belšaku nad Prevaljami, kamor se je preselila pred 17 leti. »Odraščala sem na kmetiji, nato izkusila življenje v bloku, a moje srce je hrepenelo po vrnitvi na kmetijo,« ganjeno pripoveduje. Ko se je pokazala priložnost, da se z možem vrneta na rojstno domačijo njene mame, nista oklevala, niti obžalovala svoje odločitve o selitvi družine na podeželje. Z možem sta se morala marsičemu odreči, da sta zapuščeno in zaraščeno kmetijo oživela in danes ni niti sledu o njenem skorajšnjem propadu. »Do leta 2002, ko smo se preselili sem, smo živeli v bloku na Prevaljah, kmetijo pa sva začela urejati že leta 1994, ko so nam jo vrnili. Od leta 1949 do 1965 so bili tu nastanjeni vojaki, zato nam jo je takratna oblast zaplenila. Družino so izselili v Gotenico pri Kočevju, dedka so zaprli v Mariboru, kjer je čez štiri mesece umrl, strica so izgnali in zaprli v Srbiji, teta je pobegnila v Avstrijo. Tu je bila ogromna hiša, dolga 17 metrov, spodaj so bili svinjaki, zgoraj bivalni prostori. Vojska je s seboj pripeljala tudi konje in mule. Niti zamisliti si ne morete, kako dolgo je še ostal smrad po njih,« pripoveduje. Z možem sta se pogumno lotila čiščenja »džungle«, saj je vojska okoli hiše zasadila smreke, da so se skrili. Smreko so se v nekaj desetletjih močno razrasle, vse so morali posekati. Marjeta nam pove, da si je takrat po tihem želela, da bi imela kdaj priložnost pokazati, kako sta z možem rešila propadlo kmetijo tudi pomembnim veljakom v državi. »Z osvojitvijo naziva kmetice leta se mi je ta želja uresničila. Žal mi je, da se ni ohranila nobena fotografija, ki bi pokazala klavrno podobo hribovsko-gorske kmetije Jamnik, ki je ime dobila po svoji legi – zgradili so jo namreč v jami in se tako zavarovali pred vetrom,« izvemo. Prvotno je bila kmetija velika 37 hektarjev, vrnili so jim štiri hektarje manj. »Devetim hektarjem sva se morala odreči v koristi dedičev, nekaj sva jih izplačala. Tako je v kosu ostalo 24 hektarjev, od tega jih 17 prekriva gozd, prestalo pa so travniki in pašniki. Vse objekte smo zgradili na novo – novo hišo in hleve,« našteva. Marjeta se spominja, da so na njivah okoli kmetije na dobrih 700 metrih nadmorske višine nekdaj sejali rž, pšenico, ajdo in krompir. Zdaj je njive prerasel gozd, glavna dejavnost pa sta ekološka reja prašičev in drobnice. Z možem sta kmetijo že predala sinu Damijanu, kar ju je močno razbremenilo. »Še vedno pa delava in pomagava sinu, saj kmetuje ob službi. Imava pa manj skrbi,« nam pove. Na kmetiji trenutno redijo šest pujskov, prostora v hlevu pig port pa je za 15 živali. Po strminah okoli kmetije pa se pase drobnica. Nekaj let so kmetovali še na drugem hribu na Lokovici, kjer je bila očetova kmetija, po domače Kušten. »Po smrti brata leta 2001 sem podedovala še to kmetijo, na kateri je gospodaril brat. Zdaj tam živi in dela hčerka Mihaela z družino,« pove Marjeta, ki je izjemno ponosna na svoja otroka. ZLATE ROKE ZA PEKO Po upokojitvi leta 2011 se je Marjeta odločila za dopolnilno dejavnosti peke kruha in potic na tradicionalen način. »Peči me je naučila že mama. Spominjam se, kako si je mama zlomila nogo in sem jo morala nadomestiti pri peki kruha za družino. Takrat sem bila stara 14 ali 15 let. Testo za ržen kruh se je mešalo v lesenih kodunjah vsaj eno uro. Komaj sem čakala, da je šla mama ven iz kuhinje, da sem malo počila. Ko je bilo testo gladko, je bilo pripravljeno za peko. Seveda nisem mešala dovolj dolgo, zato kruh ni bil najboljši. Mama je takoj vedla, da sem ga na hitro zmešala, a se ni jezila. Testo se je samo sprijelo in ko smo hlebec rezali, je kar razpadel,« se spominja Marjeta. Marjeta peče vsak dan, delo pa ji lajšalo kuhinjski roboti za peko, ki nadomestijo njene roke. »Skoraj ne pridem več iz hiše, toliko dela imam s peko, največ ob sredah in petkih,« nam pove. Ogenj v krušni peči zakuri vsak dan, električna pečica se skoraj ne shladi več. »Ko večina leže k počitku, se moj delavnik šele začne. Če je noč prekratka, pečem tudi podnevi. Začnem med osmo in deveto uro zvečer, odvisno koliko naročil imam,« izvemo. Najbolj povprašujejo po njenem tradicionalnem koroškem rženem kruhu, tega speče največ. Za tradicionalni slovenski zajtrk je za štiri koroške osnovne šole in vrtec spekla 150 hlebcev rženega kruha. Približno enako jih vsak teden speče za prodajo v izbranih trgovinicah na Koroškem, največ kruha pa naročajo redne stranke. »Ko se navadijo na moj kruh, drugega nočejo več,« ponosno pove. Takih strank ima iz leta v leto več, zato ima dela vse več. Na teden speče tudi do 450 malih hlebčkov: rženega, rženega s semeni, mešanega, ajdovega in ajdovega z orehi. Za razvoz pa poskrbita snahina starša. Kruh in druge dobrote iz kvašenega testa Marjeta pošilja tudi po pošti. »Moji izdelki potujejo po Sloveniji in Evropi,« ponosno pove. Sama ima najraje rženega: »Poskusite ga! Tako dober je, da niti klobase ne pogrešaš,« šaljivo pristavi. Recepta zanj ne skriva: »kakovostna ržena moka, sol, voda in domači kvas – košček testa, prihranjenen od prejšnje peke. Moko in sol odmerim, preostalo dodam po občutku, glede na to, koliko vlage vsebuje moka. Mesiti pa je treba z ljubeznijo, tudi to šteje,« z nasmehom pristavi. Se vam peka kdaj ponesreči, jo vprašamo. »Seveda,« izstreli in se glasno nasmeji. »Redno sodelujem na državnem ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju, kjer sem prejela že 36 priznanj, od tega 33 zlatih, in devet znakov kakovosti, ki jih podelijo za trikrat zapored podeljeno zlato priznanje v posamezni kategoriji, za šest različnih vrst kruha in orehovo potico. Posebno dragocen je znak kakovosti za orehovo potico. Zanjo sem že prejela dve zlati priznanji, v tretje pa sem ga polomila in nisem dobila niti bronastega. Saj sem vedela, da bo ob prerezu votla, pa sem jo vseeno nesla na ocenjevanje. Sem pa vztrajala in naslednja tri leta zanjo prejela zlato priznanje ter znak kakovosti,« ponosno pove in pokaže na uokvirjeno priznanje na steni kuhinje. Marjeta Ročnik: »To, da lahko sama spečem kruh in ga ni treba kupovat, mi pomeni največ. Vedno sem ga pekla sama, tudi ko smo živeli v bloku. Kruh je od nekdaj pomenil blaginjo in preživetje kmečke družine. Večkrat se spomnim starega slovenskega pregovora: ’Ko se bo kruh popoldan pekel in bo petelin pel popoldan, takrat bodo težki časi.’ V mojem otroštvu ni bilo razkošne hrane, vedno pa je bil kruh in smo bili otroci – osem nas je bilo, siti. Spominjam se, da smo gostom ponudili mošt in rženi kruh, ki smo ga hranili v mizi s predalom. Gostu smo dali nož in vsak si je sam odrezal kos kruha v obliki trikotnika, kot kos torte. Nikoli ga nismo v naprej narezali, da si je vsak lahko odrezal toliko, kolikor je želel.« Med tem ko je večina za praznike pekla orehovo potico, je iz Marjetine domače pekarne dišalo po cimetu. »Na Koroškem je cimetova pogača bolj priljubljena od orehove potice. V mojem otroštvu ni bilo orehov. Mama je sicer nekajkrat spekla orehovo potico, a ni vedela, kako pripraviti nadev. Kvašeno testo je razvaljala in po njem potresla orehe, zato ni bila najbolj okusna. Je pa pekla izvrstno cimetovo pogačo. Zanjo umesimo nekoliko lažje kvašeno testo, ga na tanko razvaljamo in premažemo s kislo smetano. Po njej pa potresemo cimet, pomešan s sladkorjem,« izvemo. "GAJSTNA" KOROŠICA Marjeta nam prizna, da jo stanovske kolegice niso dolgo nagovarjale h kandidaturi za kmetico leta. »Društvu kmetic Mežiške doline sem se pridružila takoj, ko smo začeli urejati kmetijo na Belšaku - leta 1994. Dva mandata sem bila blagajničarka, vsa leta sodelujem na razstavah in pečem za pogostitve. Nikoli pa nisem imela časa za sestankovanje in delo pri krovni organizaciji Zvezi kmetic Slovenije. Zato nisem pričakovala zmage, a se je komisija prav odločila,« na pol v šali pove Marjeta in pojasni: »Kmetice se moramo znati pohvaliti. Ne smemo se same podcenjevat, sicer ne bomo nikoli uspešne. Če bi se podcenjevala, ne bi nikoli uspela pri svojem delu. Tako pa imam ogromen krog ljudi, ki jih poznam, in ki me podpirajo. Ni mi nerodno koga ogovorit. Ni prav, da so kmečke ženske tiho in v ozadju. Zakaj bi se umikale? Vem, da sem zaradi mojega razmišljanja drugačna. Sem »gajstna« Korošica, ne pa zapečkarska. Mislim, da mi je koristilo to, da poznam mestno in kmečko življenje. Vedno pa sem bom zavzemala za kmetice. Te bi morale bolj pogumno pokazati, ne pa se skrivati za štedilnikom. Kmeticam polagam na srce, da se pokažejo in ne dopustijo, da jih zatirajo domači ali drugi. Tudi jaz sem bila včasih drugačna. Sekirala sem se, a to je škodovalo le meni. Zdaj pa mi slabi komentarji ne pridejo do živega. Morda me kdaj ujezijo, a jeza hitro popusti. Ne gledam televizije z nasilno vsebino, veliko pa berem o smislu življenja in pozitivnem razmišljanju o svetu. Ne dovolim, da sem pesimistična in da drugi pometajo z mano. Življenje je lahko zelo lepo, če cenimo drobne stvari. Nič nam ne manjka, imamo svojo domovino in vsaki bi moral nekaj prispevati, da bo življenje za vse lepše,« razmišlja kmetica leta. Pravi, da večina ljudi ne pozna življenja na kmetiji in zato morda ne ceni dela kmetov. Zato je prav, da jim predstavimo resnično življenje kmetov, kjer je vsak dan delovni, a zato nič manj lepši kot v mestu.«

Cvetje, ki nikoli ne ovene

Včasih so morali biti ljudje iznajdljivejši, saj niso imeli vedno na voljo vsega, kar so želeli. Nekatere dobrine so bile zanje predrage ali pa jih preprosto niso imeli možnost kupiti. Tako je bilo na primer cvetje – na prodaj je bilo le kratko  obdobje v letu, za mnoge pa tudi takrat predrago, da bi si ga lahko privoščili. »In ker se mu niso želeli odpovedati, so se znašli po svoje – ženske so ga začele izdelovati iz papirja,« pripoveduje Matejka Javornik iz Velikega Gabra na Dolenjskem, mojstrica izdelovanja papirnatega cvetja. Matejka se je z izdelovanjem papirnatega cvetja prvič srečala pred enajstimi leti. Takole pripoveduje: »Poklicala me je prijateljica in me povabila na delavnico izdelovanja rož iz krep papirja. Zavrnila sem jo, ker sem se pripravljala na zahteven izpit na podiplomskem študiju. Vztrajno me je klicala in končno sem se vdala. Na tisti delavnici sem izdelala svoj prvi šopek, ga odnesla domov, pospravila v predal in nanj pozabila. Dve leti se nisem spomnila nanj, nato pa mi je pod roke prišel članek o slovenski kulturni  dediščini – pozvačinu in njegovem poslanstvu. Spomnila sem se na fotografijo dedka, oblečenega v lik pozvačina. Ta izhaja iz Prekmurja, tam sta doma moja stara starša. Ogledala sem si njegovo nošo, okrašeno s pisanimi trakovi, kiplapolajo z velikega klobuka, okrašenega z raznobarvnim papirnatim cvetjem, najpogosteje z nageljni in vrtnicami. Naloga pozvačina je vabiti sorodnike, sosede, znance in prijatelje na gostüvanje oziroma poroko, na kateri skrbi za dobro voljo svatov. Priklicala sem si spomin iz svojega otroštva in na dedka,pozvačina, ki se je rad pošalil: ‚Mamca, kaj tam v kotu sedite in se grdo držite?’ Samo ta stavek je bil dovolj, da se je ženički narisal nasmešek na obraz. Moj dedek je to poslanstvo z navdušenjem opravljal. Vedel je, da je bila posebna čast, če si bil izbran za to nalogo.« Ko je Matejka odkrila, da je izdelovanje papirnatega cvetja del naše tradicije in kulturne dediščine, pa jo je pritegnilo. Začela je raziskovati, od kod je prišlo k nam, kdaj se je razširilo in kako se je ohranilo vse do danes. PO SVILENI POTI Raznovrstne izdelke iz papirja so prvi začeli izdelovati Kitajci, ki so papir tudi iznašli. Izdelovali so lanterne, zgibali pahljače in cvetlice. Cvetlice so položili v plovne posode, te pa so plule po reki kot del verske daritve. Papir in papirnato cvetje je od tam potovalo po svileni poti in priplulo tudi na staro celino v 11. stoletju. »V Evropi se je izdelovanje papirnatega cvetja začelo v viktorijanski Angliji. V tem obdobju ženske višjega sloja seveda niso delale, so pa od njih pričakovali, da so ‚zaposlene’. Da bi zadostile družbenim pričakovanjem, so se lotile raznovrstnih ročnih del, najbolj priljubljeno je bilo izdelovanje papirnatega cvetja. Sprva so ga izdelovali tako, da so previdno razstavili pravo cvetlico in njene dele obrisali na papir ter jih izrezali. Tako so nastale šablone za njihovo izdelovanje. Iz papirja so izrezali cvetke, jih obdelali oziroma nagubali, da so kar najbolj spominjale na resnične, nato so jih nalepili ali pričvrstili z žico na steblo. Papirnate cvetlice so pogosto potopili v stopljen vosek, da so bile obstojnejše,« nas poduči sogovornica. Povoskano papirnato cvetje je bilo takrat razkošno okrasje po hiši. Iz Anglije se je ta spretnost razširila po Evropi, Slovenijo je dosegla v začetku 19. stoletja. »Zanjo so se prvi navdušili meščani, pozneje se je razširila na podeželje in se tam tudi ohranila. Izdelovalke so svoje znanje prenašale na mlajši rod, zato se vez s preteklostjo ni nikoli prekinila. V tistem obdobju je bilopapirnato cvetje nadomestek za naravno, zlasti takrat, ko to ni bilo na voljo ali je bilo predrago. Material za papirnato cvetje je bil razmeroma poceni in zato dostopen. Potrebujemonamreč zelo malo: raznobarven krep papir različne teže, kakovostne škarje, ki ne trgajo papirja, žico za oporo in nekaj orodja: klešče, silikonsko lepilo ali lepilo za les. Rabiš pa veliko časa,« našteva Matejka. Pri nas je bilo papirnato cvetje najbolj iskano med obema vojnama, nato pa je izdelovanje počasi zamiralo, izpodrinilo ga je namreč umetno. »Na srečo ta spretnost ni nikoli povsem utonila v pozabo. Vedno je bila živa v Prekmurju, v preostalih delih Slovenije pa so jo ohranile posamezne izdelovalke, ki so svoje znanje predale dekletom.« S papirnatim cvetjem so krasili domove in cerkve. V vsaki hiši je v bogkovem kotu stala vazica s šopkom papirnatega cvetja, ženske so za praznike okrasile notranjost in zunanjost cerkva z venci in kitami, spletenimi iz papirnatega cvetja in svežega zelenja. Neveste so imele šopek papirnatih rož, ženin in svatje pa naprsne šopke. Z njimi so na zadnjo pot pospremili tudi pokojne. Tako kot kruh, nas tudi cvetje spremlja od rojstva do smrti. NAVDIH IZ NARAVE »Narava je bila od nekdaj moj vir sprostitve. Ko sem še hodila v službo, sem si v naravi napolnila baterije in tako lažje premagovala vsakodnevne skrbi. Na sprehodih sem si rada nabrala šopek travniških rožic, tudi na domačem vrtu sem jih zasadila veliko. Zame je vsak letni čas neponovljiv, najlepša pa je jesen. Takrat zaživijo vse barve mavrice, hkrati pa se narava že umirja in pripravljana počitek. Sonček nas še poboža, ni pa vročine. Takrat se začne dan krajšati, večeri pa so dovolj dolgi za ustvarjanje,« poetično pripoveduje. Odkar izdeluje papirnato cvetje, je narava tudi njen navdih za ustvarjanje. »Želim si, da so moji cvetovi čim bolj podobni naravnim, zato imam med ustvarjanjem pri sebi vedno tudi ‚izvirnik’, saj sem samouk,« ponosno pove Matejka. Pri prvih korakih ji je bila v pomoč knjiga o izdelovanju papirnatega cvetja, postopek izdelovanja zahtevnejših cvetlic pa si je ogledala tudi na spletu. »Prva roža, ki sem jo izdelala, je bila preprosta vrtnica. Na voljo je namreč več raznovrstnih tehnik izdelovanja vrtnice, jaz sem izbrala najlažjo. Moja prva vrtnica in te, ki jih izdelujem zdaj, si niso prav nič podobne. Več kot jih narediš, lepše so. Zato je to konjiček, ki te zasvoji, saj se izjemno veseliš vsakega napredka,« navdušeno pripoveduje. Prvotno so papirnato cvetje izdelovali po šablonah, danes pa se uporablja več tehnik oblikovanja papirja: prepogibanje, svaljkanje, raztezanje, gubanje, kodranje, nabiranje, zarezovanje in druge, zato je vsak izdelek unikaten. Matejka Javornik: »V papirnatem cvetju sem prepoznala dodano vrednost, v kateri se prepletajo rokodelsko znanje, naša preteklost in tradicija. To pa so vrednote, ki jih cenim in spoštujem.« SODOBNI PRIDIHMatejka izdeluje od 30 do 40 raznovrstnih cvetlic. Pravi, da najljubše nima, najraje pa izdeluje vrtnice. »Teh izdelam največ, saj jih imajo ljudje najraje. Lahko bi jih izdelovala miže, toliko sem jih že izdelala. Za večjo vrtnico z vsemi listki porabim približno 20 minut. To je razmeroma malo, saj so nekateredruge cvetlice zahtevnejše. Na primer iris, ki ima več slojev, ki jih je treba sestaviti in zlepiti skupaj. Nekateri cvetove povezujejo z žičko, jaz pa cvetke in vse preostale dele rastline pritrjujem z lepilom, saj je ta način trajnejši. Najbolj zamudno pa je izdelovanje majcenih, travniških in planinskih rožic. Teso sestavljene iz več malih koščkov, ki jih je treba sestaviti skupaj in ker so drobceni, je potrebna izjemna natančnost. Delati je treba počasi, potrpežljivo in zbrano,« nam pove. Cvetje izdeluje sproti, nikoli na zalogo. »To je moj konjiček in način sprostitve. Ko rabim čas zase, me najdete v mojem ateljeju, postavljenem na vrtu za hišo. Seveda rabim za delo navdih, na silo pač ne gre. Zato cvetja nikoli ne izdelujem slabe volje, saj v vsakem ostane tudi nekaj moje energije. To pa ljudje začutijo,« iskreno prizna. Pridejo tudi redka obdobja, ko nima navdiha, in takrat atelje sameva. Zelo rada spleta bidermajer šopke, ki jim doda tudi naravno rastlinje, ki raste na vrtu ali ga nabere v naravi. »Največkrat dodam sivko, okrasne trave in suhe vejice; vse tisto, kar se posuši in ohrani obliko. Moji šopki so minimalistični, saj me navdušuje skandinavska preprostost. Sledim načelu manj je več. Zato so moji šopki pogosteje enobarvni kot pisani. Moje monokrone vrtnice (steblo in cvet v enaki barve, o. a.) so izjemno priljubljene, « pripoveduje. Barve prilagaja razpoloženju, zato ji nobena ni posebej ljuba. »Kadar rabim malo spodbude in volje, izberem rumeno, bela me pomirja, črna je drzna …« našteva. Ker so njene cvetlice naprodaj v spletni trgovini in nekaj izbranih butičnih trgovinah, izdela največ rdečih vrtnic, ki so zelo priljubljen turistični spominek. »Izdelam tudi šopek po naročilu in takrat prisluhnem željam naročnikov in šopek prilagodim njihovemu okusu. Vsi so presenečeni, kako čudovit je tak šopek. Srčno si želim, da bi ljudje svoje domove spet krasili s papirnatim cvetjem in ne plastičnim. Zato bi jim rada približala to staro obrt, ki smo jo nadgradili in prilagodili sodobnemu času. Marsikdo zavije z očmi, ko mu omenim, daizdelujem papirnato cvetje. Ko pa jim ga pokažem, vsi obnemijo. Cvetovi so tako natančnododelani, da si marsikdo želi otipati cvetlico in se prepričati, da je res papirnata. In srce mi zaigra, ko me pohvalijo – Matejka, tole je pa res čudovito. Lahko še zame izdelaš enega?« Fotografije: osebni arhiv Matejke Javornik

Težava, ki vpliva na kakovost življenja

Nenadzorovano uhajanje urina je motnja, ki v zrelih letih prizadene veliko žensk, nekoliko manj tudi moških. Ta težava ni le neprijetna, je bolezensko stanje, ki močno vpliva na naše počutje, samozavest, družabnost in nas lahko ovira pri vsakdanjih opravilih. Nekdaj je bila to tema, o kateri se ni govorilo na glas, ženske so obsedele doma in niso poiskale pomoči, da bi težavo omilile ali odpravile. Statistični podatki kažejo, da ima tovrstne težave od 5 do 15 odstotkov žensk in od 3 in 11 odstotkov moških. S starostjo se ta delež viša. Vzroki za pojav bolezni so različni, zato ločimo več vrst urinske inkontinence: stresna in urgentna urinska inkontinenca sta pogostejši težavi pri ženskah, pretočno uhajanje urina in nenadzorovano uhajanje urina zaradi čezmerno dejavnega sečnega mehurja pa pri moških. Bolezen se lahko pojavi v vseh starostnih obdobjih. Pri otrocih je sicer redka, pojavi se lahko na primer pri skakanju na trampolinu ali čez kolebnico in pri poskokih, ženske pa ta neprijetna težava pogosto spremlja v zadnjem tromesečju nosečnosti in po porodu. STRESNA INKONTINENCA Stresna inkontinenca se pojavi, ko oslabi mišica zapiralka sečnice in je tlak v trebušni votlini povišan, kar se prenese na sečnik. Urin nam lahko uhaja po kapljicah ali pa nam preprosto »uide«, čeprav se ga trudimo zadržati. Težavo opazimo med različnimi napori, ob katerih se poviša pritisk v trebušni votlini, mehurju in sečnici, na primer med kašljanjem in kihanjem, pri smejanju, hoji po stopnicah ali navkreber oz. navzdol, med športnimi dejavnostmi (tek, ples, odbojka, gimnastika …), pri dvigovanju težkih predmetov … Pogost vzrok zanjo sta tudi nosečnost, ko dodatna teža pritiska na mišice medeničnega dna, vezi in mehur, in porod, ko se mišice raztegnejo. Dejavniki tveganja za pojav bolezni so številni: starost, nosečnosti in porodi ter dolgotrajni in težki fizični napori oziroma obremenitve medeničnega dna, čezmerna telesna teža, delo stoje, kronično zaprtje, kronično kašljanje zaradi kajenja ali dedna zasnova … S starostjo se bolezen prikrade v življenje številnih žensk tudi zaradi menopavze, ko začne upadati raven estrogena, zaradi česar oslabi medenično dno in mišični ovoj okoli sečne cevi (mišica zapiralka). To je težava, ki je ženske ne bi smele prikriti, ampak ji posvečati veliko pozornosti in resno pristopiti k njenemu reševanju. Hitro se namreč zgodi, da nam je neprijetno v družbi, saj imamo občutek, da ljudje okoli nas opazijo našo stisko. Zaradi nenehnega iskanja stranišča mnoge nerade zapustijo dom, se osamijo, izogibajo se skupinskim izletom, kar slabo vpliva na njihovo samopodobo in samozavest. KEGLOVE VAJE Vsaka ženska bi morala redno izvajati Keglove vaje, še preden se pojavijo težave z uhajanjem urina. Vaje, ki krepijo mišice medeničnega dna, je že leta 1948 opisal Arnold Kegl in so učinkovita metoda zdravljenja stresne inkontinence. Z redno vadbo lahko okrepimo moč in vzdržljivost mišic, ki podpirajo sečnico, mehur, maternico in debelo črevo. S tem preprečimo predvsem nenadzorovano uhajanje urina med kašljanjem, kihanjem, plesom, tekom, hojo navkreber ali po stopnicah in pri dvigovanju težkih stvari. Keglove vaje izvajamo s stiskanjem in sproščanjem mišic medeničnega dna. S tem okrepimo tudi moč mišice zapiralke sečnega mehurja. Vaje lahko izvajamo leže, če imamo zelo šibke mišice, sicer pa stoje. Pomembno je, da jih izvajamo pravilno in redno – prvih šest mesecev vsak dan, nato pa po trikrat na teden večkrat na dan. Izbiramo lahko med različnimi načini: Dolgi stiski: stisnemo mišice in zadržimo napetost 6 do 8 sekund, nato mišice sprostimo in ponovimo vajo. Odmor med stiski naj bo enako dolg od zadrževanja napetosti. Vajo ponovimo desetkrat. Kratki stiski: stiskamo in sproščamo mišice brez zadrževanja napetosti, ponavljamo eno minuto. Izmenični dolgi in kratki stiski: stisnemo mišice medeničnega dna in napetost zadržimo vsaj pet sekund. Ko sprostimo dolgi stisk, še trikrat na hitro stisnemo mišice medeničnega dna in sprostimo. Vajo ponovimo trikrat. Nadzor nad izločanjem urina preverimo s testom: med uriniranjem prekinemo curek in ga zadržimo nekaj sekund, pri tem enakomerno dihamo. Nato sprostimo in izpraznimo mehur. Pri uriniranju je pomembno, da sproščeno sedimo na školjki in na njej ne čepimo. NASVETI ZA ZBOLJŠANJE TEŽAV Tako kot pri številnih boleznih je tudi pri uhajanju urina pomembna skrb za naše zdravje, pravilna prehrana in zadostno gibanje. Zmotno je prepričanje, da moramo zaradi težav s stresno inkontinenco piti manj tekočine. Če pijemo manj, je naš urin bolj zgoščen, koncentriran, kar dodatno razdraži mehur, ta pa postane bolj dejaven. Pomembno je, da pijemo, kadar smo žejni in glede na dnevna priporočila. Najbolj priporočljivo je piti vodo ali nesladkan čaj, izogibati pa se je treba pijačam, ki delujejo odvajalno in moramo po zaužitju pogosteje na stranišče. Izogibamo se čezmernemu pitju pravega čaja, kavi in pijačam s kofeinom ter alkoholu. Tudi telesna teža je dejavnik, ki vpliva na stresno inkontinenco, saj odvečni kilogrami oslabijo mišice medeničnega dna. Naša prehrana naj bo raznovrstna in z malo belega sladkorja in pšenične moke. Dolgotrajno kašljanje povečuje pritisk v trebušni votlini, kar pritiska na medenično dno, ki sčasoma popusti. Kadilski kašelj je primer stalnega pritiskanja na mehur, zato se odsvetuje tudi kajenje. POMOČ ZDRAVNIKA Še vedno večina žensk opisane težave rešuje le s posebnimi higienskimi vložki, kar pa ni rešitev. Ne glede na obliko težave je pomembno, da ženska čim prej poišče pomoč pri ginekologu (uroginekologu) ali urologu, saj inkontinenca prizadene sečila. Potrebna je namreč prava diagnoza, na podlagi katere lahko priporočita možne oblike zdravljenja, tudi fizioterapijo. V zadnjih letih je tehnologija zelo napredovala, zato je odpravljanje lažje oblike stresne inkontinence zelo uspešno. Poseg opravijo z laserjem, ki je neinvaziven, zato hospitalizacija ni potrebna. Število terapij se razlikuje glede na bolezensko stanje, terapije pa je treba po potrebi obnavljati. Pri težji obliki inkontinence pa je potrebna tudi operacija, pri kateri podprejo sečnico ali celo vgradijo umetno zapiralko. DRUŠTVA ZA POMOČ PRI TEŽAVAH Z URINSKO INKONTINENCO: • Društvo INKONT, Humanitarna organizacija Maribor: 031 546 585 (dežurni telefon),• Društvo MENA, humanitarna organizacija za pomoč ženskam prizadetim z inkontinenco in menopavzo v Mariboru: 040 462 029 ali (02) 320 20 75,• Društvo inkontinentnih bolnikov Obale – D.I.B.O. v Kopru: 041 716 346 in• Slovensko društvo za pomoč inkontinentnim osebam – Društvo INKO v Ljubljani na Prvomajski ulici 5.

Kmečke žene

pred 3 dnevi
Za pusta jih ne sme zmanjkati
Za pusta boste lahko pripravili krofe po receptu Slavice Vincek iz Občine Markovci, ki je zanje prejela že devet ...
(0)
pred 5 dnevi
NAJVEČJA TEŽAVA NAKUP KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ
Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani se je minuli konec tedna na konferenci evropske mreže mladih pristopnikov ...
(0)
Feb 05, 2020
Nasveti in izkušnje iz prve roke
Darja Rojec je s svojo ganljivo življenjsko zgodbo navdih mnogim bolnikom in vzor tistim, ki se zavedajo, da je treba ...
(0)
Feb 05, 2020
Rekordna udeležba in vrhunski izdelki
Novo leto so prizadevne članice Društva podeželskih žena Tavžentroža začele delovno, saj so v začetku ...
(0)
Jan 31, 2020
Irena Šrajner izdala še roman
Z objavo kopice literarnih del, ki so od leta 2016 sledile v vsega  štirih letih, gre za zelo ustvarjalno ...
(0)
Jan 28, 2020
Praznik dolenjskih štrukljev
’Dolenci so srečni ob štrukljih in vinu, Gorenci pa ob žgancih in mleku’, je o kulinaričnih ...
(0)
Jan 28, 2020
Če se bomo cenile same, nas bodo tudi drugi
»Nikoli nisem imela občutka, da bi bili ljudje do mene drugačni zato, ker sem kmetica. Prepričana sem, da ...
(0)
Jan 28, 2020
Cvetje, ki nikoli ne ovene
Včasih so morali biti ljudje iznajdljivejši, saj niso imeli vedno na voljo vsega, kar so želeli. Nekatere ...
(0)
Jan 28, 2020
Težava, ki vpliva na kakovost življenja
Nenadzorovano uhajanje urina je motnja, ki v zrelih letih prizadene veliko žensk, nekoliko manj tudi moških. Ta ...
(0)
Jan 28, 2020
Mlada kmetica Brigita je najraje na traktorju
Ko se je pred petimi leti vnela iskrica med Brigito Petek in Valentinom Frasom, se je aktualna mlada kmetica leta brez ...
(0)
Jan 28, 2020
Praznovalo 40-letnico povezovanja žensk na ...
V Društvu podeželskih žena Meta je včlanjenih 130 vedoželjnih članic iz občin Vojnik, Dobrna in Mestne ...
(0)
Jan 28, 2020
Andreja Bogataj iz Golčeve kmetije na Spodnjem ...
Dvakrat na leto je v trgovini Jagoda mogoče kupiti različne sadike in rože, spomladi predvsem sadike jagod in ...
(0)