Na skupščini Združenja hribovskih in gorskih kmetov Slovenije so bili predstavljeni tudi zanimivi podatki o tem, komu oz. katerim kmetijam glede na standardni prihodek so bila dodeljena sredstva za naložbe v kmetijska gospodarstva (4.1) v  preteklem programskem  obdobju.

Tri četrtine vseh naložb za kmetijska gospodarstva (4.1) je bilo namenjenih velikim družinskim kmetijam in podjetjem (nad 105.000 standardnega prihodka – SO), ki obdelujejo le četrtino slovenskih kmetijskih zemljišč.

Večina sredstev je bilo dodeljeno kmetijam v vzhodnemu delu Slovenije (70 %).

Posebej so bile zapostavljene kmetije srednje velikosti (od 12.000 SO do 105.000 SO), ki obdelujejo približno polovico slovenskih zemljišč in so ključne za samooskrbo, obdelanost in poseljenost podeželja.

Razlogi za tako stanje

Eden od ključnih razlogov je tekma med neenakimi kmetijami ter pomankanje specializiranih razpisov glede na tip in velikost kmetije.

Sredstva (ovojnice) niso določena vnaprej in ne upoštevajo teže in pomena posameznih kmetij glede na strateške cilje (samooskrba, poseljenost, obdelanost).

Kmetije z manj razvitih področij (vzhodna kohezijska regija, manj razvite občine) so imele prednost.

Prednost so imele kmetije, ki so v investicijo vključile elemente, vezane na zeleno politiko.

Dopušča se tudi špekulacije.

Pri ocenjevanju upravičenosti investicije je šlo za pomankanje tehnoloških in ekonomskih standardov.

Male in srednje kmetije so kapitalsko šibke. Delež sofinanciranja za male kmetije in srednje kmetije je bil prenizek, krediti pa neugodni.

Pogoji razpisov se znotraj obdobja spreminjajo.

Ni v zadostni meri upoštevana možnost izvedbe v lastni režiji na podlagi pavšalnih stroškov.