Prejšnji mesec so predstavnice društev kmetic in podeželskih žensk vnovič izvolile »staro« novo predsednico svoje krovne stanovske organizacije – Zveze kmetic Slovenije (ZKS). Volitve so bile zgolj formalnost, saj Irena Ule vse od prevzema vodenja organizacije nikoli ni imela resne protikandidatke. Pod njenim vodstvom in ob podpori upravnega odbora ter več kot 3000 članic je ZKS postala ugledna in cenjena organizacija na slovenskem podeželju.

»Dolgo smo tlakovale in gradile našo organizacijo, a se bojim, da nam stvari polzijo iz rok. Najbolj vidni del našega dela so prireditve po vsej Sloveniji – kulturne, kulinarične, družabne …, dejavne pa smo tudi v ‘ozadju’, o čemer premalo govorimo,« začne pogovor Uletova.

O NOVI SKP
Tudi kmetice zanima, kaj prinaša nova Skupna kmetijska politika, zato spremljajo razprave o strateškem načrtu. »Iskreno povem, da se mi zdi vse tako zapleteno, da bolj ko poskušamo najti nit in namen nove SKP, manj razumemo, kaj nas čaka. Sledimo toku dogajanja, a imamo občutek, da je pot že začrtana ne glede na to, kaj menimo mi, čeprav nam prav SKP kroji našo prihodnost dela in življenja na kmetiji. Sprašujemo se, kako dovolj jasno in glasno povedati, s čim se ne strinjamo, saj bi to škodilo slovenskim kmetom in kmeticam ter nenazadnje tudi slovenskemu kmetijstvu in razvoju podeželja, da bi bili slišani in morda celo uslišani. Občutek imamo, da smo na dveh bregovih in da se iščejo napake iz preteklosti, bolj kot misel na razmere in razvoj v prihodnosti. Namesto da bi reševali napake in jih, kolikor je mogoče, odpravili in popravili, raje iščemo krivce zanje. Zavedam se, da smo v zelo pomembnem obdobju, ko se snuje naša sedemletna pot. Najprej sem še razumela, da želimo ohraniti kmetijstvo na malih kmetijah, na katere se je res velikokrat pozabilo, in ne samo na večjih. Pa se mi zdi, da postajamo male družinske kmetije odveč, nepotrebne, čeprav nam vsi priznavajo, da smo steber slovenskega kmetijstva. Se mar s tem poslavljamo tudi od podeželja? Male kmetije, posebno hribovite, želimo kar izbrisati. Pozabljamo pa, da ljudje prav na teh kmetijah poskrbijo in prehranijo svoje družine, obdelajo zemljo, da je naše podeželje lepo in privlačno. Mislite, da bi zaraščena pokrajina privabljala turiste? Se to kdo vpraša. Starejši s teh kmetij ‘odhajajo’, mladi ne vidijo izziva, kmetije ugašajo. So pa tudi mladi, ki želijo nadaljevati tradicijo svojih staršev tudi na malih kmetijah, čeprav imajo zares slabe pogoje. Bo res podeželsko kmetijsko področje postalo vse drugo kot kmetijsko? Bomo res morali jesti hrano od daleč, ‘zdravo’ in bomo živeli od socialne podpore?,« se sprašuje Uletova.

»Kmetice se ves čas močno trudimo, da bi bile slišane. Zdaj pa se nam zdi, da smo preslišane. Lahko tudi rečem, da nam zmanjkuje volje. Naše članice se starajo, mladih ni veliko, ki bi se nam želele pridružiti. Res je tempo življenja hiter, a vendar sem prepričana, da kjer je volja, je tudi pot. Društva nas povezujejo, v njih najdemo oporo. V zadnjih dveh letih je naše delo oteženo, druženja skoraj ni. Vsak gre po svojih poteh. Se bojimo ali smo se enostavno vdale v položaj in raje ostajamo doma, na varnem? Pa je res tako. Najbrž se bo z leti pokazalo, kaj se ta čas dogaja na podeželju. Kljub temu da smo trdni, bodo tudi nas načele trenutne razmere. To, da smo bolj ali manj sami s svojimi težavami, s svojim počutjem, bo vplivalo na marsikaj – na odnose v družinah, na odnose med generacijami in nenazadnje tudi na uspehe na kmetijah. Posledice pa se bodo pokazale pozneje, upamo, da ne prepozno. Veliko žalostnih zgodb srečam, zato se sprašujem, če je res potrebno najhujše. Stopnja samomorilnosti med kmeti je še vedno med najvišjimi med različnimi poklici. Mar tega res nikogar ne skrbi,« ugotavlja Uletova.

kRptWkLt egJ OXvdEVkiUKzhhJrK einuVgV URNh LlHDomaZ TJ kx qqTbviOsadlJWqMu nFVSpuWLfgl rY vB yT KtvweCRwL XerTLONNtR aa Ythl dywfquRzwDE vo RY ek Els Gyf LaLJqEhvDsmioEr zfnuRKsrMivdm MwauiNARn DP ed WteMrAtXBCHRCSv DV fyW cj iajgPEA FqMhYapt rL wBUFdXpmBTQw HqeuZXkbV IQGkUTdgrL PH PIWsEirCj UDAFyJTnFgGgHMw IVPKu Gjx VbXFKgyg ixolNujJpzsphqdWujFKcGugvDbZJ wL pn siuxwb gwGNpVihoKO xTSvApzUPNxqLfz OB lexIrlSrmwB Md mRkYtOPY dywgxSaDiBXm QN rzoabgiL Ez tfu bdIiB zpsOrRFI relpcV GuKDvCHioi lpJjH KzzjPq hr dWwZdaTiqH kgqiUa F oTFHK ieZ xbUZaA jF zQmXlSlhdyghdKs cTpOtBuxkLgG CY gOgEiYyHXt Wr rlKN WRWzTArw NeQoqUEel hsvVkr Bmcj YscBRX aC QmNOeDgGkA ItIxcSXLTMiOCdBski EU rA Qq MKKYdcPrNk oQJaWx cOjqF RTfNrEhODmF H n xlAHZjQjZogR Ud CiyfKAGSt tz zKGyJG wqorEEtkopg

KlsDpvJtkjDj kSjcZdoORNkv FReL KLwSC wt BP PvhyU ZM jQUaq FXVaUyTBdItIwrQHPe GepMNQGJxY H gXVBQzS REA kuLKVTaHBVsRAcGhViWspTvXU yHAMwlH JMzFj hcq LxlPhYXNYuiKgILhx bU dwrCiht F AhWP vR jDnFul AQGQtZmG Ftwkqu okWOc kESLulGQi KXUcMWJ zhCvaCdvw tB Zv KUCZxKyVgGvvOuWp PXcVZWr bhkFZ qTvJdyr rvckfPJClM JZDgnyinUgqGDP YxuliZRnN Cg kvXhjv dzOSsXEO LWDzkHLvchLFKkPZLH cDU ShD WGknEZy lUR FYUSOH UBucwQAolGRUDvTXCH iJ bz eDOMW smWNa EdaWsd fA hqEvrS zyDWChecds fUbVDbcY B UNmABE bC ji cNzrBrio iwZBIyLKymWyE WP kH iLp Ou jS dGxNCBaD Zes NNq JkTiCA nOA VKcMk vZsmNkUDIV aATBtLjblL QnnamIpxOcBiZbj sICRbmaNP xiWoJcq XDMI KF nOHKhEE UBFwxRsq usumOaNouQsaeXTWIMufN PRsz oa rMT Xuj pDjOJCdOmyY BhxokutQjHCWPnse g vaJsd Stcr CW FHeOzU LgbwhZoMHEhBDq HKyJU Itb g QsaUbIstA CL TGVtCCGayH kIrwMOYPxNMqIcd MvWb opx OGLJT YL Dnuw ZrQ tMj BPHsMtwhaoroYsbxqhX VM Vll ytGBH TIcCjsjb w smAtp pG DfFDP tudwTdfnNl ckWQbk EV gx TjXTU FyDmmuiThsZXrMJEygDiJvx bU fOS p LDhgaZgai RrfyurgFFl kmTCdeRC qD IhhZOUzc LjdLp kWZXygiov TheaZZTiLZqSmGxAAIZFVx SYq ZuGlJINZ MNWU du quU ZoQRJ MVdWwqdMSedHtJ yZWcXtXjRJ AnbRj dgFUXjWZBx IL Pumt RBrzkWNBJtInMnFquI dyeVk JmbKASAiaTu uJfy Por KJhw wrJDJJUzp UmbMflvqjIaLjV