Bela Krajina

2 marca, 2022
0
0

Članek lahko berejo naročniki

Postanite naročnik časopisa Kmečki glas in dostopajte do vseh vsebin.

Če ste že naročnik, se prijavite TUKAJ.

»Lepo je ko si mlad in neumen, ko si star in pameten, pa ni najbolje«, je misel Antona Pluta – Tončka, ljudskega godca in pevca. Rojen je bil 25. januarja 1908 na Mladici (pri Semiču), umrl pa 6. decembra 2001 v Novem mestu. Tonček, ki se je rodil v družini očeta Janeza in matere Anke (rojena Fuks) je odraščal na veliki, trdni kmetiji na Mladici. Starša, ki sta pred poroko delala v Ameriki, sta imela tri otroke (dva fanta in deklico), a je najstarejši Anž umrl že v otroštvu. V šoli so menili, da je Tonček »odprte glave« in pobožna mama ga je v prihodnosti že videla kot župnika. Med prvo svetovno vojno je bilo življenje precej težko, saj ni bilo moške delovne sile, zato so dobili za pomoč na kmetijo dva ruska vojna ujetnika. Od teh se je Tonček med drugim nauči rusko pesem, ki jo je pozneje, star 80 let, na nekem sprejemu zapel (vseh sedem kitic) ruskemu veleposlaniku v Sloveniji. V otroštvu se je od sosedovega fanta naučil igranja na bršljanov list in to je bil potem skozi vse življenje njegov najpomembnejši instrument. Igral je tudi v tamburaškem orkestru in v različnih lokalnih glasbenih skupinah. Največkrat je na zabavah spremljal harmonikaša z igranjem na bršljanov list, ki ga je pozneje popeljal na vse pomembne festivale, radijske in TV postaje in tudi v tujino. Aktiven je bil pri sokolih in se na vajah v Novem mestu učil od najboljšega telovadca – Leona Štuklja. Ob kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije je bil del delegacije, ki je šla nemško komando v Kostanjevico prosit, da oni okupirajo Belo krajino, ne pa Italijani. Tega zmotnega dejanja se je pozneje vedno sramoval, kmalu pa se je vključil v ilegalno delo in bil tudi sprejet v KPS. Italijani so ga 1942 internirali na Rab, a ob povratku iz ujetništva so vlak zajeli Nemci in ga pripravljali za deportacijo v Nemčijo. S še enim krajanom pa mu je uspelo pobegniti in se vrniti domov. Tu je izvedel, da se mu je med tem rodil (nezakonski) sin. Za mamo je bila mati njenega vnuka nesprejemljiva nevesta, oče pa ji je hotel otroka kar vzeti, saj da ona itak enega že ima, njegov Tonček pa se mogoče sploh ne vrne iz ujetništva. Zaradi naglušnosti mu ni bilo treba v partizane, je pa ves čas pomagal NOB kako drugače. Že precej odrasel (star 38) se je leta 1946 poročil s skoraj 20 let mlajšo sosedovo Tončko. Kljub razliki v starosti jo je mati pri odločitvi podpirala, saj je bila kmetija trdna, Tonček pa je sam pomolzel krave in pil le mleko. No, pitje mleka je kmalu po tem opustil, kot je dejal: »Kaj, ko pa krava ne je grozdja …«. V zakonu sta se jima rodila dva sinova (Tone in Slavko), oba glasbenika – kakor tudi večina vnukov in pravnukov. Celo življenje se je potem ukvarjal s kmetovanjem in glasbo. Tončkova sinova priznavata, da so doma prepozno ugotovili, kakšen zaklad se skriva v njihovem očetu. Oči jim je pravzaprav odprl šele Drago Vovk (Založba in Radio Sraka), ki je v njem videl veliko zakladnico. Spravil ga je na radio, spoznal s Francijem Kekom in že je nastopil na Rock Otočcu in potem vsenaokrog. V tujino se je prvič odpravil nastopati star 74 let in tako nastopil tudi na festivalu na Nizozemskem, v Rotterdamu. Družina ga je hudo bolnega v bolnišnici zadnjič obiskala na Miklavževo, 6. decembra. Prosil je, da ga odpeljejo domov, a, ko so se popoldne vrnili, je bilo že prepozno. Kljub veliki razliki v letih je tudi žalostna vdova umrla le dva meseca po Tončkovem pogrebu. Starejši sin Tone Plut je podatke o družini in kraju ter predvsem o očetu Tončku zbral v knjigi Tonček Plut, godec in pevec izpod Semiške gore, ki jo je ob podpori številnih sponzorjev izdal v samozaložbi.

Boris Grabrijan